Jedro

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti in razveljavitev odredb od 16. 9. 2021 do 15. 10. 2021 za odstranitev tožnika z delovnega mesta in prepoved dela, pisnega opozorila z dne 29. 9. 2021, splošnih aktov toženke (Pravilnik ..., Protokol za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A., Dodatna navodila z dne 14. 9. 2021) in vseh drugih pozivov, obvestil ter odredb za testiranje tožnika (I/1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 10. 2021 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I/2. in I/3. točka izreka sodbe) in tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik zahteval, da mu toženka dopusti opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT in brez nošenja kirurške maske, mu zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka in mu plača odškodnino v višini 8.888,88 EUR s pripadajočimi obrestmi (I/4. do I/7. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP, 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožnikovih trditev in izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče ni upoštevalo pripravljalne vloge z materialnopravni stališči glede zadnjih dveh odločb Ustavnega sodišča RS, ki jo je tožnik vložil pred zadnjim narokom. Sodišče neupravičeno ni izvedlo dokazov o škodljivosti in neprimernosti testov, prav tako ni omogočilo dokazovanja glede neutemeljenosti in škodljivosti nošenja mask in neustrezno urejenostjo delovnega prostora, s čimer je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno sklepalo, da ima toženka sprejete akte, ki zahtevajo izpolnjevanje pogoja PCT. Izjava o varnosti in zdravju z oceno tveganja z dne 19. 3. 2021 pogoja PCT ni uvedla, niti ga ne bi mogla uvesti, zato tožnik ni kršil te izjave. Toženka ni imela pravne podlage za vpogled v občutljive osebne podatke tožnika, tožnik ni podal pisnega soglasja, zato je utemeljeno zavrnil vpogled v te podatke. Tožnik se je dnevno testiral, vendar rezultatov ni bil dolžan razkriti toženki, na delo je hodil zdrav in ni ogrožal nikogar, zato mu je toženka nezakonito prepovedala vstop na delovno mesto. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-180/21-34 potrdilo, da ni pravne podlage za pridobivanje teh podatkov. Podlago za zbiranje teh podatkov ne daje niti 48. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče je zmotno upoštevalo Protokol za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 z dne 9. 9. 2021, Dodatna navodila v povezavi s protokolom z dne 14. 9. 2021 in Dodatek k oceni tveganja s smernicami za organizacijo delovnega procesa z namenom preprečevanja okužbe z virusom SARS-CoV-2 z dne 30. 3. 2021, saj teh aktov ni sprejela toženka, ampak A. d. o. o., pri kateri tožnik ni bil zaposlen, prav tako ni bil seznanjen s temi akti. Napačno je izhajalo iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.), saj slednji ureja le poklicne bolezni, ne more pa biti podlaga za ugotavljanje nalezljivih bolezni. S spremembo ocene tveganja se ne more naložiti izpolnjevanje pogoja PCT ali nošenja maske. Če bi delodajalec želel uvesti to obveznost, bi moral spremeniti pogodbo o zaposlitvi, skladno s 112. do 115. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sodišče ni upoštevalo hierarhije pravnih aktov. Noben zakon ne daje podlage za uvedbo pogoja PCT in nošenje mask, odloki pa ne morejo poseči v zakone. Takšen pogoj je v nasprotju z URS in zakoni ter predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz 17., 34. in 35. člena URS ter poseg v svobodo dela. Testiranje ni bilo nujno, ne razumno ali učinkovito, poleg tega gre za medicinski poseg, za uvedbo katerega ni podlage niti v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 33/2006 in nasl.). Posebni ukrepi iz ZNB so vezani na odločbo zdravstvene inšpekcije, ki ni bila izdana. Cepljenim se ni bilo potrebno testirati, zato je bil diskriminiran. Sodišče je kršilo 2., 14. in 22. člen URS ter 6. člen EKČP, saj je s tem, ko je potrdilo zakonitost odpovedi, nad tožnikom uvedlo objektivno odgovornost. Tudi krivdno tožnik ni odgovoren, saj drugi odstavek 43. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dopustiti delavcu prost vstop v poslovne prostore, poleg tega je zgolj uveljavljal svojo pravico do zasebnosti. Odpoved je povračilni in diskriminatorni ukrep zoper tožnika, ki je utemeljeno zavrnil sporočanje osebnih podatkov, zato je bilo ravnanje toženke protipravno in mu je dolžna povrniti nastalo škodo. Za podajo odpovedi niso bili izpolnjeni pogoji iz 109. člena ZDR-1, saj tožnik ni neupravičeno snemal pogovora. Sodišče je s tem, ko je zaključilo, da je ravnanje tožnika zavržno, kršilo 2., 14., 18., 22., 33., 34., 35., 49. in 51. člen URS. Ustvarilo je vrednostno sodbo o tožniku, kar kaže, da je odločalo pristransko, zato je podana kršitev iz 6. točke 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena URS. Sodišče nadalje ni obrazložilo zapisa, da ima vsak le toliko pravic, da ne ogroža drugih in ne posega v njihove pravice, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje se zato pridružuje dejanskim in pravnim razlogom iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa daje naslednja pojasnila.

6. Predmet presoje je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2021, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je odpoved prejel, ker je huje kršil delovne obveznosti s tem, ko ni želel izpolnjevati navodil toženke, odklanjal spoštovanje PCT ukrepov, ni izpolnjeval pogoja PCT in je večkrat odklonil testiranja s testom HAG za samotestiranje, ki ga je organizirala toženka ter zaradi neupravičenega zvočnega in slikovnega snemanja, povezanega z utemeljenim sumom kaznivega dejanja po 137. in 138. členu Kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka zaradi ravnanja tožnika, ki je zavračal testiranje oziroma spoštovanje pogoja PCT in je s tem nadaljeval kljub predhodnem opozorilu, utemeljeno podala izredno odpoved in ne kakšnega milejšega ukrepa, saj je tožnik huje kršil njena navodila za varno in zdravo delo ter predpise o varnosti in zdravju pri delu, interne akte in pogodbo o zaposlitvi, posledično pa je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. S tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za podano izredno odpoved izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker so bili ukrepi PCT razveljavljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi PCT obvezni, toženka je morala zagotoviti njihovo izvajanje, če je želela nadaljevati z opravljanjem svoje dejavnosti in zagotovit varen potek delovnega procesa, pri čemer ni vedela, do kdaj bodo ti ukrepi veljali.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izkazan prvi od očitkov iz izredne odpovedi, tj. naklepna hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT in nespoštovanja navodil s tem v zvezi, ni pa ugotavljalo drugega očitka iz izpodbijane izredne odpovedi, kar upoštevajoč izkazanost utemeljenosti izredne odpovedi že na podlagi enega od očitkov, ni bilo potrebno. Če se delavcu v izredni odpovedi očita več ločenih kršitev in sodišče pri eni od kršitev ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji za podajo izredne odpovedi, ni potrebno ugotavljati utemeljenosti izredne odpovedi še glede ostalih očitkov. Pritožbeni očitek, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo posebnih razlogov iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v zvezi z drugim očitkom iz odpovedi, tj. glede očitanega neupravičenega snemanja, je upoštevajoč navedeno neutemeljen, saj te kršitve sodišče prve stopnje ni presojalo, ker to ni bilo potrebno.

8. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, neposredno ali posredno, ter pojasnilo zakaj šteje, da je izpodbijana odpoved zakonita. Sodišče se do nebistvenih navedb tožnika glede narave koronavirusne bolezni, učinkovitosti ukrepov v zvezi s to boleznijo, nezanesljivosti in škodljivosti testov ter mask, ni bilo dolžno opredeljevati ali s tem v zvezi izvajati dokazov. Sodbo sodišča prve stopnje se da preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitka o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede protispisnih ugotovitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni razglasilo sodbe takoj po koncu glavne obravnave, kot to določa drugi odstavek 321. člena ZPP. Pritožba izhaja iz napačnega stališča, da je potrebno sodbo vedno razglasiti. Sodišče ima skladno s tretjim odstavkom 321. člena ZPP možnost, da v bolj zapletenih zadevah, kar je tudi predmetni spor, izda sodbo pisno in je ne razglasi. Očitana kršitev tako ni podana.

10. Kršitev 8. člena ZPP, ki določa prosto oceno dokazov, kot tudi 22. člena URS in 6. člena EKČP ne more biti podana, če sodišče prve stopnje ne izvede določenega dokaza, kot to zmotno uveljavlja pritožba. V takem primeru gre lahko kvečjemu za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar je sodišče prve stopnje pravilno in polno ugotovilo dejansko stanje, čeprav ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožnik je izvajanje dokazov, katerih neizvedbo graja v pritožbi (neupoštevanje USB ključka, nezaslišanje prič, neupoštevanje priloženih člankov), predlagal v zvezi s svojimi navedbami glede delovanja testov, njihove zanesljivosti, škodljivost testov in mask, prisotnost protiteles, kako bi moral delodajalec urediti delovne prostore brez pogojevanja dela s PCT-jem itd. Navedena dejstva niso bila pravno relevantna, zato jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in izvajati dokazov s tem v zvezi, tako z zaslišanjem prič kot z opredeljevanjem do predloženih listin in dokumentov na USB ključku. Delovni spor ni bil namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo potrebno preveriti, ali je tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da tožnik ni spoštoval navodila delodajalca in mu ni predložil dokazila o izpolnjevanju pogoja PCT niti se ni želel samotestirati, kar je bil eden izmed očitkov iz izpodbijane odpovedi. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo na hitro, saj pravnorelevantno stanje glede očitane kršitve ni bilo sporno. Nadalje s tem, ko sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v Protokolu za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A. z dne 9. 9. 2021 povzeta vsebina Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Odlok; Ur. l. RS, št. 142/2021), med drugim tudi določbe, da morajo zaposleni izpolnjevati pogoj PCT, s katerimi dokazili ga izkažejo in da se morajo v primeru, če takšnega dokazila nimajo, testirati s testom HAG za samotestiranje pri delodajalcu. Tožnik neutemeljeno vztraja pri tem, da je pogojevanje opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT neustavno. Ustavno sodišče RS se je v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 že izreklo o ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS; št. 174/2021) in v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT. Določbe tega odloka so vsebinsko podobne tistim v Odloku, ki je veljal v času odpovedi in na katerega so se sklicevali interni akti toženke. Razlogi citiranih ustavnih odločb so zato smiselno uporabljivi tudi za ta spor tako glede dopustnosti uvedbe pogoja PCT z odlokom (takšna ureditev ne krši načela legalitete) kot v zvezi s testiranjem. Razlogi v zvezi s testiranjem se v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj,1 ukrep je primeren,2 nujen,3 prav tako je prestal test sorazmernosti v ožjem smislu.4 Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tudi ni posegla v pravico do svobode dela iz 49. člena URS. Tudi z vidika 49. člena URS je ukrep PCT primeren za dosego že obrazloženega ustavno dopustnega cilja, saj se z njim delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega zaposlenim omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje in s tem širjenje okužbe. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša pogoj PCT, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega posameznika z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela. Če je ustavno dopustno testiranje, je še toliko bolj dopustno tudi (manj invazivno) samotestiranje, pri katerem bi lahko tožnik sam reguliral globino odvzema brisa iz nosne sluznice.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je skrbel za to, da ni hodil na delo bolan, da se je doma testiral, rezultatov pa ni želel pokazati delodajalcu, ker gre za občutljive osebne podatke, da ZNB med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb. Kot je že pojasnilo Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju pogoja PCT s predložitvijo ustreznega dokazila oziroma samotestiranju pri delodajalcu, če tega dokazila ni imel. Tožnik glede tega še uveljavlja, da za samotestiranje niso bili izpolnjeni pogoji, ker ni bila izdana odločba zdravstvene inšpekcije in ne gre za enega od predpisanih zdravniških pregledov, na katerega lahko delodajalec napoti delavca, vendar neutemeljeno. V 47. členu ZNB je sicer res določeno, kdaj lahko zdravstvena inšpekcija prepove delo osebam oziroma jim odredi druge predpisane posebne ukrepe, vendar je imela v konkretnem primeru tudi toženka za pogojevanje dela z izpolnjevanjem pogoja PCT ustrezno pravno podlago, kot že pojasnjeno, in za to ni potrebovala odločbe inšpekcije. Upoštevajoč navedeno ni pomembno, da Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev tovrstnega pregleda ne določa, prav tako ni bilo potrebno, da bi toženka tožnika glede tega napotila na medicino dela.

13. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, se je toženka k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba, ampak izpolnjevanje navodil glede varnosti in zdravja pri delu.

14. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Zahteve toženke glede izpolnjevanja pogoja PCT in samotestiranja se nanašajo na varno delovno okolje, katere je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti. S tem ni posegla v pravice tožnika niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, ti ukrepi pa se glede na posamezno obdobje in nove nevarnosti, lahko spreminjajo. Sodna praksa na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (VIII Ips 477/2006), se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, za odločitev ni relevantna, saj ne gre za enaka dejanska in pravna vprašanja.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zahteva toženke za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila nezakonitega zbiranja osebnih podatkov tožnika ali protipravnega navodila. Pritožba se z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnik zaradi varovanja zasebnosti ni bil dolžan posredovati toženki, ker za to ni obstajala pravna podlaga. Toženka je imela podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov, ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč delodajalec dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Obstoj in nevarnost virusa SARS-CoV-2 in njegovo hitro širjenje v spornem obdobju je bilo splošno znano. Množična širitev virusa znotraj delovnega kolektiva je bila zato v spornem obdobju precej verjetna, zaradi česar je bil delodajalec dolžan obvladovati to tveganje z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

16. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS; št. 15/2008 in nasl.), saj predmet tega spora ni bila presoja pravnega položaja tožnika kot pacienta, ampak kot delavca. ZPacP ureja pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvene dejavnosti, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti, ne ureja pa razmerij med delavcem in delodajalcem.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik z neupoštevanjem navodila toženke o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma večkratno odklonitvijo samotestiranja pri delodajalcu, kršil 34. člen ZDR-1, prvi odstavek 12. člena ZVZD-1, prvi odstavek 5. člena Odloka, 2. člen Protokola za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A. z dne 9. 9. 2021 in Dodatna navodila v povezani s tem protokolom z dne 14. 9. 2021. Te kršitve je storil namenoma, naklepno in večkrat, kar izkazuje dodatno težo njegovih kršitev. Ker gre za ukrepe povezane z varnostjo in zdravja pri delu, gre za hujšo kršitev. Tožnik pri tem izpostavlja, da ni kršil 1. alineje 12. točke Izjave o varnosti in zdravju z oceno tveganja za A. - B. d. o. o. z dne 19. 3. 2021 z dodatkom z dne 30. 3. 2021 (v nadaljevanju: Izjava), saj tedaj pogoj PCT še ni bil uveden. Ta navedba je neutemeljena, saj prvostopenjsko sodišče tožniku ni očitalo kršitve te določbe, temveč je le pravilno zapisalo, da je bila pod točko 12 Izjave dodana nova biološka nevarnost na vseh delovnih mestih zaradi SARS-CoV-2. Zmotna sta pritožbena očitka, da je C. C. lažno izpovedal, da je Izjava zahtevala pogoj PCT, in da je podana kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugotovilo, da toženec ni imel sprejete Izjave, ki bi zahtevala pogoj PCT. Pritožbeno sodišče kot ključno ugotavlja, da je bil tožnik v skladu s 12. alinejo 12. točke Izjave dolžan upoštevati vse ukrepe, ki jih predpiše delodajalec ali delovna skupina, imenovana na nivoju A., tak ukrep pa je bila tudi uvedba pogoja PCT v omenjenem Protokolu. Toženka je na podlagi 17. člena ZVZD-1 Izjavo lahko dopolnila, čeprav gre za nalezljivo in ne poklicno bolezen, saj je širjene nalezljive bolezni ogrožalo tudi zdravje zaposlenih na delovnem mestu. Pritožbeni očitek, da navedenih aktov ni sprejela toženka, ampak A. d. o. o., pri katerih tožnik ni bil zaposlen, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ta pritožbeni očitek ne bi bil utemeljen, saj je Izjavo sprejela toženka, ostali akti pa so bili sprejeti za skupino A., pri čemer tožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajal, da toženka ni del te skupine. Neuspešno je tudi pritožbeno splošno sklicevanje, da tožnik z navedenimi akti ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi njegove izpovedi pravilno ugotovilo, da je vedel za zahtevo toženke glede izkazovanja pogoja PCT, a je ni upošteval, ker je ocenil, da zanjo ni zakonske podlage.

18. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo objektivno odgovornost tožnika. Iz sodbe ne izhaja, da se tožniku očita objektivna odgovornost, ampak naklepna hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izrecno ugotovilo, da se je tožnik zavedal predpisanih obveznosti, vendar jih namenoma ni želel izpolnjevati. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni krivdno odgovoren, ker mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov, toženka pa tožniku ni dovolila vstopa v poslovne prostore in mu je s tem preprečila opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni mogla zagotoviti varnega opravljanja dela v delovnem okolju brez tega, da so tožnik (in ostali zaposleni) dokazali izpolnjevanje pogoja PCT, česar tožnik ni želel storiti, zato mu je utemeljeno izdala odredbe o odstranitvi z delovnega mesta. Pravilno je tudi zaključilo, da v objektih, kjer je tožnik opravljal delo, toženka ni bila dolžna namestiti naprave za odvajanje izdihanega zraka, saj je bil njeno siceršnje ukrepanje skrbno, zakonito in skladno s priporočili NIJZ.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14., 18., 22., 33., 34., 35., 49. in 51. člena URS, ker je sodišče zapisalo, da vožnja z vlakom omogoča številnim ljudem prevozno sredstvo na delo, v šolo, da je zavržno in sebično ravnanje tožnika, ki je izpovedal, da je izpolnjeval pogoj PCT, a ga toženki ni želel sporočiti. Četudi drži, da tožnik ni bil strojevodja in se ni vozil na vlaku, izpostavljeni zapis ob nedvomno ugotovljeni storitvi očitanih kršitev ne more biti ključnega pomena. S tem v zvezi je tudi neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 6. točke 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena URS. Izločitev sodnika zaradi dvoma v nepristranskost lahko stranka zahteva najpozneje do konca obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP) in ne šele v pritožbi. Tudi v zvezi z zapisom v prvostopenjski sodbi, da ima vsak le toliko pravic, da ne ogroža drugih in ne posega v njihove pravice, pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ogrožanje ni obrazloženo. Gre za le splošno zapisan stavek, pri čemer je sodišče prve stopnje to jasno obrazložilo že v predhodnih razlogih. Sodišče je tako zapisalo, da tožnikovo ravnanje ni bilo skrbno z vidika skrbi za zdravje sodelavcev, medtem ko si je toženka s sprejetimi ukrepi prizadevala za omejitev širjenja virusa in zagotoviti, da bi bil delovni proces čim manj moten in bi še naprej omogočal izvajanje dejavnosti.

20. Pritožba se neuspešno sklicuje na neupoštevanje materialnopravnih naziranj iz tožnikove zadnje pripravljalne vloge. Odločbi Ustavnega sodišča RS, ki ju je izpostavil tožnik v zadnji pripravljalni vlogi, ne vplivata na sprejem drugačne odločitev v tem sporu. V zadevi U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so bili podzakonski akti v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske, v neskladju z URS, ni pa tega ugotovilo glede pogoja PCT. Tožniku očitane kršitve v izpodbijani odpovedi se ne nanašajo na (ne)uporabo zaščitne maske, zato citirana ustavna odločba za presojo teh aktov ni pomembna in se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do pravnih naziranj tožnika s tem v zvezi. Navedena odločba tudi ni pomembna z vidika nadaljnjega opravljanja dela, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi s toženko zakonito prenehala veljati. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep nošenja zaščitnih mask, sodno prakso povezano s tem vprašanjem, tako niso odločilnega pomena in se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Solomakhin proti Ukrajini ter Vavrička in drugi proti Češki, saj se slednji nanašata na cepljenje, zato za obravnavani spor nista odločilnega pomena. V predmetnem sporu so bila presojana vsebinsko drugačna ravnanja.

22. S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnika. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno, je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine v višini 8.888,88 EUR za zatrjevane duševne bolečine zaradi protipravnega in diskriminatornega ravnanja toženke.

23. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb. 2 S tem ukrepom se osebam, ki so lahko vir okužbe, preprečuje udeležba pri različnih dejavnostih in s tem širjenje nalezljive bolezni, posledično pa se zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. 3 Da bi se dosegel ustavno dopustni cilj je nujno, da se zmanjšajo možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2 med posamezniki in možnosti težjih potekov bolezni Covid-19, ki zahtevajo hospitalizacijo oziroma koriščenje različnih storitev zdravstvenega sistema. 4 Gre za dokaj neinvaziven ukrep, ki ne pomeni posebnega tveganja za posameznika, četudi se ponavlja. Koristi, ki jih prinaša testiranje za posameznika in za skupnost (delovanje vseh segmentov družbe kljub razširjenosti virusa SARS-CoV-2 med posamezniki, vključno z možnostjo delujočega javnega življenja), odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika.