Jedro

Končna sodna odločitev z odvzemom pravice do stikov očetu s hčerko bi pomenila še nadaljnjo ohranitev takšnega stanja, kot je sedaj in popolnoma onemogočila komunikacijo očeta z otrokom in s tem možnost ponovne vzpostavitve stikov. Takšna odločitev ni v skladu s koristjo otroka, torej je v nasprotju z določbo 106. člena ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom nasprotnemu udeležencu odvzelo pravico do stikov z mld. hčerko N. P..

Nasprotni udeleženec je proti temu sklepu vložil pravočasno pritožbo, v kateri predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker meni, da je odločitev nepravilna in nezakonita. Sodišče dokazov z zaslišanjem prič sploh ni izvedlo, niti ni navedlo razlogov o tem, zakaj jih ni zaslišalo. Sodišče bi moralo, če ne najprej, pa v teku postopka, zaslišati stranke in priče ter pravilo ugotoviti dejansko stanje. Nasprotni udeleženec je namreč v postopku zatrjeval, da ni razlogov za odvzem pravice do stikov. Pojasnil je, da je prišlo do situacije, ko hči stike odklanja, zaradi manipulacij s strani predlagateljice. Navaja, da je hčerka postajala čedalje bolj agresivna, vse kar je zahtevala, je želela pridobiti tudi z izsiljevanjem, kar ni dopuščal, hčerko je skušal pripraviti do tega, da bi s pravimi razlogi argumentirala nasprotovanje stikom. Pojasnjuje, zakaj je dne 20.10.2004 vložil tožbo zaradi predodelitve otroka in celotno kronologijo dogodkov pred tem. Dne 4.4.2005 je bila sklenjena sodna poravnava, ki je določila zelo intenzivne stike. Zgolj osem mesecev po sklenitvi poravnave, pa naj bi prišlo do bistveno spremenjene situacije, ki naj bi rezultirala v zahtevi za odvzem stikov oziroma v tem postopku. Sodišče ni zaslišalo postavljenega izvedenca, zato je bistveno kršilo določbe postopka. Po mnenju pritožnika izvedensko mnenje prof. dr. B. Z. ne daje zaključka za odvzem stikov.

Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene očitke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa. Navaja, da je sodišče natančno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaslišanje prič ne bi spremenilo ugotovitev v izvedenskih mnenjih, ki sta ključni za odločitev, ter jasni v delu, v katerem ugotavljata, da so stiki psihična obremenitev. Na ti mnenji je sodišče tudi oprlo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 5. odst. 106. člena določa, da lahko sodišče pravico do stikov med otrokom in staršema odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Sicer pa ima glede na določbo 1. odst. 106. člena ZZZDR otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. ZZZDR torej dopušča odvzem pravice staršev do stikov z otrokom, vendar je treba poudariti, da gre za skrajni ukrep, ki se izvede le v tistih izjemnih primerih, ko zanj obstaja utemeljen razlog (npr. grobo ravnanje z otrokom, njegovo psihično, fizično ali celo spolno trpinčenje). Le zelo tehtni razlogi, bodisi na strani otroka ali staršev, narekujejo tak poseg v starševsko pravico, med katerimi je seveda lahko tudi primer, ko otrok sam zavrača stike z enim od staršev. Tudi pri ureditvi osebnih stikov je treba upoštevati otrokovo mnenje, če ga je izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (7. odst. 106. člena ZZZDR). Vendar ne v primeru, če za odklanjanje stikov ni utemeljenih razlogov, in še posebej ne v tistih primerih, ko je otrok iz kakršnihkoli razlogov pod vplivom roditelja, kateremu je dodeljen. V takem primeru je seveda potrebno najprej ugotoviti razloge na strani otroka za zavračanje stikov, nato pa poskušati odpraviti otrokovo odklonilno stališče z ustreznim strokovnim svetovanjem, lahko ob pomoči centra za socialno delo, v katerem morata aktivno sodelovati starša in otrok.

Za takšen primer gre očitno v tej zadevi, ko je sodišče prve stopnje odločitev o odvzemu pravice do stikov očetu z mladoletno hčerko utemeljilo s tem, da je N. izvedencema povedala svoje stališče, da stikov z očetom ne želi, da bi kakršnokoli siljenje v stike pri njej povzročilo še večji odpor, da sta izvedenca nakazala vzpostavitev stikov v prihodnje ter da bi sedaj stiki zanjo pomenili psihično obremenitev. Sodišče prve stopnje ne vidi smisla v tem, da bi določalo kakršnekoli stike za prihodnost, tudi ne postopne, saj s tem ne bi spremenilo N. odločitve, pač pa bi se moral oče bolj poglobiti v odnos med njim in hčerko in sam priti do vzrokov, da ga N. odklanja, ne pa se prepričevati, da noče stikov z njim, ker tega ne želi njena mati. Pritožbeno sodišče s temi razlogi za odvzem stikov ne more v celoti soglašati. Mld. N. je bila ob odločitvi stara 12 let in pol. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve njenih koristi postavilo dva sodna izvedenca klinične psihologije. Nobeden od izvedencev ni izrazil pomislekov glede dekličine sposobnosti, da sama izrazi svoje mnenje in želje. Res iz obeh izvedenskih mnenj kliničnih psihologov V. R. in dr. B. Z. izhaja, da mld. N. P. stike z očetom odklanja. Do očeta goji številne zamere, ki jih utemeljuje s preteklimi dogodki. Izvedenca ugotavljata, da so se odnosi med očetom in hčerko ohladili, da so v zadnjem obdobju povsem prekinjeni in da za otroka v tej fazi pomenijo psihično obremenitev. Pri tem pa oba izvedenca ugotavljata, da je materin vpliv na deklico zelo velik. Deloma je to povezano z dekličino starostjo, v kateri se kot dekle identificira z njenimi stališči, obenem pa se je zaradi lojalnosti do matere opredelila zanjo, ugotavlja v mnenju izvedenka V. R.. Otrok je pretežno prepleten z materjo, do očeta pa je opazna konfliktna naravnanost, pa ugotavlja izvedenec dr. B. Z.. Mnenji izvedencev pa se vendarle razlikujeta v tistem delu, ko ocenjujeta, kdaj in na kakšen način bi bilo potrebno ponovno vzpostaviti stike očeta z otrokom. Po mnenju izvedenke R. bo za ponovno obnovitev stikov verjetno potreben daljši čas, oče bo potreboval podporo in pomoč pri tem, kako se deklici približati, mati pa bo morala N. pomagati oziroma dopustiti, da z očetom vzpostavi ponoven odnos. Iz končnega mnenja dr. B. Z. pa je moč povzeti, da popolna omejitev stikov ne bi bila v korist otroku. Potrebno je vzpostaviti ustrezno komunikacijo med starši, od očeta se pričakuje zrel, toleranten in submisiven pristop do kompleksnega problema, N. pa bi morala prerasti nesoglasja in pomagati vzpostaviti pripravljenost za ponovno možnost vzpostavitve stikov. Ti naj bodo postopni, sprava kratkotrajni (uro, dve tedensko) in glede na razvoj dogodkov ter po dogovoru lahko naraščajo. V primeru nadaljevanja konfliktov se lahko reducirajo na 14 dni po nekaj ur. Po mnenju izvedenca je torej nujno, da se omogoči ponovno vzpostavitev stikov, ki naj se vsaj formalno ohranjajo, ker to predstavlja vsaj možnost za dobre odnose kasneje. Izvedenec je še poudaril, da je pri opredelitvi upošteval mnenje otroka, vendar meni, da so vezi med starši in otroki toliko pomembne, da je vredno poskušati in vztrajati.

Glede na povzeti mnenji izvedencev ter življenjsko situacijo, v kateri se nahajata predlagateljica in nasprotni udeleženec ter mld. N. (zelo zaostreni, konfliktni odnosi med staršema, ki jih sama očitno ne moreta preseči in popolna prekinitev stikov med očetom in otrokom), je očitno, da bi končna sodna odločitev, ki pomeni odvzem pravice do stikov očetu s hčerko, pomenila še nadaljnjo ohranitev takšnega stanja, kot je sedaj in popolnoma onemogočila komunikacijo očeta z otrokom in s tem možnost ponovne vzpostavitve stikov. Takšna odločitev ni v skladu s koristjo otroka, torej je v nasprotju z določbo 106. člena ZZZDR. Mladoletna N. je v občutljivem obdobju odraščanja, v katerem je njeno mnenje sicer pomembno, vendar ne nujno odločilno. Res je, da bi lahko, kot ugotavlja prvostopno sodišče, kakršnokoli siljenje v stike pri njej povzročilo še večji odpor. Vendar je res tudi, da je deklica očitno pod močnim čustvenim vplivom matere, do očeta pa odklonilna, za kar zaenkrat ni videti globjih razlogov. V takšni situaciji je vsekakor utemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Najprej zato, ker sta obe stranki predlagali zaslišanje obeh izvedencev, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog zgolj zato, ker je štelo, da je odločilno dejstvo otrokovo mnenje. Mnenji izvedencev pa se v končnem predlogu nekoliko razlikujeta, očitno pa je tudi, da mnenje dr. B. Z. stranki vsaka drugače razumeta. Zaslišanje prič, ki jih nasprotni udeleženec predlaga in izpostavlja ponovno v pritožbi, je po oceni pritožbenega sodišča nepotreben in neprimeren dokazni predlog. Primerno in v prid popolni ugotovitvi dejanskega stanja pa bi bilo vsekakor zaslišanje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, predvsem o njuni pripravljenosti, da za ponovno primerno vzpostavitev stikov presežeta medsebojne konflikte, ki se odražajo v odnosu do otroka ter pripravljenosti, da ustvarita pogoje za ponovno vzpostavitev stikov. Starša sta zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki ima za posledico njegov odpor proti stikom. Dolžan je tudi aktivno ravnati: v okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen (pozitiven) odnos do stikov. Po drugi strani pa mora tisti od staršev, ki mu gre pravica do stikov, opustiti vse, kar drugemu otežuje vzgojo otroka (Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, uvodna pojasnila prof. dr. Karla Zupančiča in dr. Barbare Novak, Ur. l. RS, Ljubljana 2005).

Glede nadaljnjega postopanja sodišča prve stopnje pa poleg zgoraj navedenega pritožbeno sodišče opozarja, da bi bilo v obravnavanem primeru koristno, tudi za ceno začasne odložitve končne odločitve oziroma začasne odločitve, da se zaradi uveljavitve največje koristi otroka pritegne oba starša v postopek strokovnega svetovanja oziroma mediacije, kjer bosta razjasnila, kaj je njuna starševska vloga in kakšno njuno ravnanje je v otrokovo korist. Hkrati bi bilo koristno omogočiti ustrezno pomoč in svetovanje otroku (npr. psihoterapija z namenom vzpostavitve pristnega odnosa z očetom). Po presoji pritožbenega sodišča je namreč potrebno upoštevati pri končni odločitvi o predlogu za odvzem stikov tudi pripravljenost tako predlagateljice kot nasprotnega udeleženca za postopanje v zgoraj opisani smeri in njun aktiven prispevek pri ureditvi razmerij in odnosov. Vsi ti razlogi so vodili sodišče druge stopnje, da je ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca, sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).