Jedro

Določbe prvega in drugega odstavka 67. člena SPZ je treba razlagati v pomenu, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini in da je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje solastnikov, ki mora biti izrecno ter v pogledu predmeta soglasja (za kaj je dano) jasno, določno in nedvoumno.

Načelu zaslišanja stranke organ ne zadosti, če stranke zgolj seznani z vsem procesnim gradivom (vlogami nasprotnih strank, predloženimi dokazili ipd.), pač pa morajo imeti stranke možnost sodelovati v posebnem ugotovitvenem postopku (pri izvajanju dokazov itd.) ter morajo tudi biti seznanjene z rezultati ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da jih organ po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mora seznaniti s svojimi ugotovitvami in zaključki, na katere bo oprl odločitev (navesti mora torej zlasti, na katera relevantna in dokazana dejstva bo oprl odločitev ter materialno pravne razloge za to, katera v postopku s strani strank izpostavljena dejstva šteje kot nerelevantna ali nedokazana, in razloge za to), stranke pa morajo imeti možnost o tem se izjaviti. Strankam organ namreč le na opisani način omogoči, da lahko branijo, zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in pravne interese.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, soglasje za priključitev Elektro B. št. 1065184-0 (11563/2016-UM) z dne 30. 8. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 5 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Elektro B. d.d. (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo izdal A.A. kot vložnici soglasje za priključitev in za povečanje priključne moči za objekt ..., na parceli št. 433 k.o. ..., na naslovu ... v kraju ..., pod tam navedenimi elektroenergetskimi, tehničnimi in ostalimi pogoji. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila nepremičnina parc. št. 433 po vložitvi zahteve dne 16. 12. 2015 izbrisana v postopku vzpostavljanja etažne lastnine, namesto nje pa sta bili vpisani dve novi nepremičnini, in sicer nepremičnina parc. št. 433/1 (pozidano zemljišče) in parc. št. 433/2 (zemljišče pod stavbo). Nepremičnina s parc. št. 433/2, splošni skupni deli stavbe št. ..., predstavlja 8 posameznih delov – stanovanji št. ... sta v lasti tožnice do celote, stanovanji št. ... pa v lasti A.A. do celote; posamezni deli št. ... so v solasti tožnice in A.A.. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je potrebno obstoječe merilno mesto, ker se nahaja v stanovanju št. ..., iz kleti prestaviti v pritličje, na stopnišče. Obstoječe merilno mesto se namreč nahaja v stanovanju in je tako nedostopno, zato ga je potrebno prestaviti na stalno dostopno mesto. Skladno s 5. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) je stopnišče skupni prostor v večstanovanjski stavbi, ki je namenjen skupni rabi etažnih lastnikov, kar pomeni, da ga lahko uporabljajo vsi v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov (18. in 19. člen SZ-1). Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja solastnišvo stopnišča, saj so splošni skupni deli (št. ...) v solasti vsakokratnega lastnika nepremičnine stavbe št. ... oziroma vsakokratnih lastnikov posameznih delov .... Ker je posel priključitve na elektrodistribucijsko omrežje posel rednega upravljanja, je skladno s 67. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) potrebno soglasje solastnika. Vložnica je v spis priložila sodno poravnavo z dne 25. 10. 1979, iz katere izhaja, da tožnica in vložničin pravni prednik drug drugemu dovoljujeta opravljati zidarska dela, ki so zvezana z novimi napeljavami, to je napeljavo centralne kurjave, elektrike, plina in vode, pri čemer vsaka stranka trpi stroške. Glede na vsebino poravnave prvostopenjski organ ne dvomi, da takšno soglasje – poleg soglasja k priključitvi – dovoljuje tudi soglasje za izvedbo zidarskih del. Zaradi možnosti izjave je organ 5. 7. 2016 vso dokumentacijo poslal tožnici. Tožnica se je odzvala z dopisom z dne 4. 8. 2016 in se v njem sklicevala na izjavo pooblaščenca pravnega prednika A.A., da ne priznava nove električne omarice. Vendar po presoji organa navedbe tožnice niso relevantne, glede na to, da ima pismo pooblaščenca datum 13. 6. 1979, med tem ko je bila sodna poravnava sklenjena po tem, 25. 10. 1979. 2. Agencija za energijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 6. 2. 2017 zavrnila pritožbo tožnice zoper izpodbijano soglasje prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi navaja, da uveljavlja vse razloge za tožbo iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Očita kršitev temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) iz 7., 8. in 9. člena. Navaja, da se izpodbijanega soglasja tudi ne da preizkusiti. Tožnici še vedno ni bila posredovana zahteva za izdajo soglasja z dne 21. 9. 2015, čeprav je to zahtevala. Tožnica dalje očita, da niso bile spoštovane procesne garancije po 6. do 11. členu ZUP in tudi ne po 22. členu Ustave ter je poseženo tudi v njeno pravico do zasebne lastnine. Izpostavlja, da bi vložnica zahteve morala biti v postopku pozvana, da vlogo dopolni s soglasjem tožnice kot solastnice. To zahtevata SPZ in SZ-1. Tudi izpodbijano soglasje ugotavlja, da gre za posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnika. Izpodbijano soglasje se ne bi moglo sklicevati na sodno poravnavo z dne 25. 10. 1979, saj nima nobene zveze s soglasjem za priključitev na elektrodistribucijsko omrežje. To ni bil predmet sodne poravnave iz leta 1979 in takšno soglasje v poravnavi tudi ni zapisano ali dogovorjeno. Poleg tega je pravno zmotno že samo sklicevanje na sodno poravnavo, sklenjeno leta 1979, saj po 356. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo terjatve, ugotovljene s sodno poravnavo, v 10 letih. Izpodbijano soglasje pa tudi zmotno obravnava pismo pooblaščenca B.B. z dne 13. 6. 1979; v tem pismu je namreč napisano, da C.C. ne priznava nove električne omarice, ker si bo postavil svojo. Vsebina tega pisma je še kako relevantna že zato, ker sodna poravnava iz leta 1979 ne posega v to priznanje tožničinega lastništva nove električne omarice na stopnišču. Iz navedene izjave v pismu pooblaščenca B.B. z dne 13. 6. 1979 izhaja priznanje tožničinega lastništva električne omarice na stopnišču pritličja, ki jo je izdelala sama ter je njena izključna lastnina. Lastninska pravica pa ne zastara, kot to določa tretji odstavek 92. člena SPZ in tretji odstavek 99. člena SPZ. Izjava v pismu pooblaščenca B.B. z dne 13. 6. 1979 je torej še aktualna in veljavna ter potrjuje tožničino lastništvo električne omarice na stopnišču. Ta omarica, torej merilno mesto na stopnišču pritličja, je izključna lastnina tožnice in ne dovoli nobenih posegov ali napeljav v to omarico ali določitev prevzemnega predajnega mesta za A.A. v tej omarici. Prostor v električni omarici tožnica potrebuje za sebe, saj ga hrani za priključitev na elektrodistribucijsko omrežje svojega stanovanja v drugem nadstropju hiše .... Tožnica nasprotuje izreku izpodbijanega soglasja, da naj bi bilo prevzemno predajno mesto z lokacijo v omarici na stopnišču. Ta omarica je celo izključno last tožnice. Prvostopenjski organ ni imel pristojnosti, da bi z izdanim soglasjem urejal razmerja v hiši v etažni lastnini. A.A. bi bilo potrebno napotiti za ureditev teh razmerij na sodno pot. Izpodbijano soglasje tudi zmotno ugotavlja, da je merilno mesto v omarici na stopnišču solastnina etažnih lastnikov, ker se nahaja v splošnem skupnem delu stavbe. To ne drži. Predvsem pa tožnica ponavlja, da s sodno poravnavo ni bila dogovorjena uporaba njene elektro omarice na stopnišču v korist C.C. in njegovih pravnih naslednikov. Prav tako ni bila dogovorjena prestavitev merilnega mesta iz kleti v pritličje. Tožnica še navaja, da za nobeno povečanje priključne moči za objekt ... potrebe ni. Nasprotuje prestavitvi merilnega mesta iz kleti v pritličje. Tožnica ponavlja, da nasprotuje izdanemu soglasju in prepoveduje vsa dela na priključku do ureditve razmerij. Opozarja na spoštovanje zasebne lastnine in lastninskih upravičenj tožnice. A.A. naj se napoti na sodno pot v nepravdnem postopku zaradi nadomestila soglasja po 112. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Tožnica še izpostavlja, da se drugostopenjska odločba ni opredelila do njenih pritožbenih navedb ter je s tem kršila njeno ustavno pravico do izjave. Sodišču predlaga, naj izpodbijano soglasje odpravi in samo odloči, da se zahteva za izdajo soglasja zavrne oziroma podrejeno, naj po odpravi soglasja sodišče zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi A.A. kot stranki z interesom, vendar odgovora ni podala.

6. Tožnica v naknadni pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri tožbi.

7. Toženka v naknadni pripravljalni vlogi vztraja pri predlogu sodišču, naj tožbo zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna izdaja soglasja za priključitev po 147. členu EZ-1 za stanovanje v etažni lastnini na naslovu .... Izdaji soglasja nasprotuje tožnica kot lastnica drugega stanovanja v etažni lastnini na istem naslovu, v bistvenem ob zatrjevanju, da so bila v postopku za izdajo soglasja kršena pravila postopka ter da z upoštevanjem vsebine sodne poravnave z dne 25. 10. 1979 ni bilo zadoščeno drugemu odstavku 67. člena SPZ-1 glede soglasja solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti ter je bilo s tem poseženo v tožničino zasebno lastnino.

10. Po prvem odstavku 147. člena EZ-1 mora za priključitev na prenosni ali distribucijski sistem ali njeno spremembo potencialni uporabnik sistema pridobiti soglasje za priključitev, skladno z zakonom, ki ureja graditev objektov, in tem zakonom. Soglasje za priključitev po tem zakonu se šteje za soglasje za priključitev na elektroenergetsko omrežje po zakonu, ki ureja gradnjo objektov. Za pridobitev soglasja pri novogradnji je potrebno elektrooperaterju predložiti idejno zasnovo ali idejni projekt, skladno z zakonom, ki ureja graditev objektov. Elektrooperater v soglasju za priključitev določi priključno mesto in pogoje za priključitev; podrobnejše pogoje za soglasje za priključitev določajo sistemska obratovalna navodila.

11. V zadevi ni sporno, da posel priključitve na elektrodistribucijsko omrežje šteje za posel rednega upravljanja, če gre za solastnino, kot to velja za obravnavani primer, ko gre za večstanovanjsko stavbo v etažni lastnini s skupno rabo skupnih delov stavbe, ki so po zakonu solastnina etažnih lastnikov (18. člen SZ-1). Ker je po drugem odstavku 67. člena SPZ za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, vložnica zahteve, da bi izkazala soglasje tožnice kot druge etažne lastnice, predložila sodno poravnavo, ki sta jo dne 25. 10. 1979 sklenila tožnica in pravni prednik druge etažne lastnice, in si, kot izhaja iz odločbe, (med drugim) vzajemno dovolila opravljati zidarska dela, ki so zvezana z novimi napeljavami, to je napeljavo centralne kurjave, elektrike, plina in vode. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, upravni organ ne dvomi, da podano soglasje obsega poleg dovoljenja za izvedbo zidarskih del tudi soglasje solastnika k priključitvi.

12. Po presoji sodišča pa organ in imel podlage, da šteje, da iz izpostavljenega dela sodne poravnave z dne 25. 10. 1979 izhaja poleg vzajemnega dovoljenja za izvedbo zidarskih del implicitno tudi (vzajemno) soglasje solastnikov k priključitvi na elektrodistribucijsko omrežje v smislu drugega odstavka 67. člena SPZ. Po mnenju sodišča je določbe prvega in drugega odstavka 67. člena SPZ treba razlagati v pomenu, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini in da je za posle rednega upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki mora biti izrecno ter v pogledu predmeta soglasja (za kaj je dano) jasno, določno in nedvoumno. Takim zahtevam pa po presoji sodišča izpostavljena vsebina sodne poravnave z dne 25. 10. 1979 ne zadošča. Kot na predmet se nanaša na izvedbo zidarskih del (med drugim zaradi nove napeljave elektrike), in ni mogoč nedvoumen zaključek, da vključuje tudi soglasje za priključitev na elektrodistribucijsko omrežje. Poleg tega tožnica, ki je bila ena od strank sklenjene sodne poravnave z dne 25. 10. 1979, (svoji) izjavi o dovoljenju za izvedbo zidarskih del zaradi (med drugim) nove napeljave elektrike, take vsebine ne pripisuje in taki razlagi vseskozi oporeka kot nepravilni: tako npr. v vlogi z dne 4. 8. 2016, pritožbi zoper izpodbijano odločbo z dne 27. 9. 2016, vlogi v pritožbenem postopku z dne 23. 12. 20161. Glede na to sodišče tožnici pritrjuje, da je z izpodbijano odločbo o soglasju k priključitvi na elektroenergetsko omrežje, izdano drugi etažni lastnici brez izrecnega in nedvoumnega soglasja tožnice kot solastnice (skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi v etažni lastnini), poseženo v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

13. Sodišče kot utemeljene presoja tudi tožbene navedbe tožnice, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe tudi bistveno kršena pravila postopka. Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je v postopku za izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjski organ tožnici poslal dopis z dne 5. 7. 2016, naslovljen kot „posredovanje dokumentacije“, v katerem je navedel, da pošilja manjkajočo dokumentacijo in jo pozval, da se v roku 15 dni lahko izjavi o „vseh dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na predmetno zadevo“. S takim dopisom pa organ ni zadostil načelu zaslišanja stranke, zlasti ne v povezavi z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP), po katerem morajo organi pri odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter se sodišče strinja, da je bilo s tem poseženo v tožničino pravico enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Načelo zaslišanja stranke (9. členu ZUP) namreč terja, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, in da, če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Načelu zaslišanja stranke pa organ ne zadosti, če stranke zgolj seznani z vsem procesnim gradivom (vlogami nasprotnih strank, predloženimi dokazili ipd.), pač pa morajo imeti stranke možnost sodelovati v posebnem ugotovitvenem postopku (pri izvajanju dokazov itd.) ter morajo tudi biti seznanjene z rezultati ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da jih organ po zaključku ugotovitvenega postopka in pred odločitvijo v zadevi mora seznaniti s svojimi ugotovitvami in zaključki, na katere bo oprl odločitev (navesti mora torej zlasti, na katera relevantna in dokazana dejstva bo oprl odločitev ter materialno pravne razloge za to, katera v postopku s strani strank izpostavljena dejstva šteje kot nerelevantna ali nedokazana, in razloge za to), stranke pa morajo imeti možnost o tem se izjaviti. Strankam organ namreč le na opisani način omogoči, da lahko branijo, zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in pravne interese. Tako pa organ po navedenem v postopku ni ravnal, s čemer je zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, to je kršitev, za katero že po zakonu velja domneva, da je vplivala na odločitev v zadevi (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe utemeljene ter toženkine neutemeljene in da je bil v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa materialni zakon nepravilno uporabljen ter da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, je na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano soglasje odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku bo organ moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (67. člen SPZ) ter stališča sodišča glede postopka (7., 9. člen ZUP). Pri tem sodišče dodaja, da je presodilo vse navedbe strank ter nanje odgovarja izrecno ali v okviru razlogov sodbe, ne odgovarja pa na nekonkretizirane in posplošene navedbe, saj jih vsebinsko ni mogoče presoditi.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je tožbi treba ugoditi in upravni akt odpraviti; stranka z interesom pa v postopku upravnega spora tudi ni aktivno sodelovala.

16. Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo zahtevane stroške, ki so v okviru zneska, ki se po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu lahko prizna tožniku, ki v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena seji.

17. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je treba stranki vrniti plačano takso (op. 6.1 Taksne tarife Zakona o sodnih taksa). To stori sodišče po uradni dolžnosti.

1 Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 240/2016 z dne 30. 3. 2016.