Jedro

Obrazložitev odločbe o zavrnitvi prošnje za pridobitev državljanstva je pomanjkljivo, če v njej ni konkretno navedeno, za kakšna kazniva dejanja in prekrške je bil prosilec obsojen, kdaj in kakšna kazen mu je bila izrečena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 27.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil že večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Zato je tožena stranka ocenila, da v primeru tožnikovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje nikakršne konkretizacije očitanih mu kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir in da je pri svoji odločitvi tožena stranka nepravilno uporabila diskrecijsko pravico. Tožnik je imel pred leti z osebjem bližnjega bifeja določene spore, v katerih je prišlo do medsebojnega fizičnega obračunavanja, vendar so vse izrečene mu kazni že izbrisane. Tožnik že 30 let živi v Sloveniji. Tu ima družino, vsi člani družine so slovenski državljani. On je težak srčni in sladkorni bolnik, zaradi česar je invalidsko upokojen. Že 15 let je lovec, poseduje veljavni orožni list za več vrst lovskega orožja, zato je nenavaden očitek, da bi naj bil nevaren za javni red. Tožena stranka je nedosledna pri svojem ravnanju, saj je dala državljanstvo osebam, ki so bile le kratek čas v Sloveniji, zavrača pa ga ljudem, ki tu živijo že četrto desetletje in ki so se vključili v slovensko okolje. V času, ko je on vložil prošnjo, še ni veljala določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in se zato ta določba ne more v njegovem primeru uporabiti retroaktivno v njegovo škodo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da res ni rešila tožnikove vloge v roku, ki ga predpisuje zakon o splošnem upravnem postopku, vendar to ni razlog za drugačno odločitev. Dejansko stanje je ugotavljala v času odločanja, ne pa v času vložitve vloge. Na podlagi dokazil priloženih k spisu je ugotovila obstoj razlogov iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Tožbeni ugovor, da gre za nedovoljeno retroaktivno uporabo določbe 3. odstavka 40. člena citiranega zakona, po presoji sodišča ni utemeljen. Ta zakonska določba velja od 14.12.1991 in je torej v času izdaje izpodbijane odločbe že veljala. Upravni organ je pri odločitvi o strankini zahtevi dolžan upoštevati predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe in tudi sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe po materialnem predpisu, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega akta.

Po mnenju sodišča pa je utemeljen tožbeni ugovor, da ugotovitev tožene stranke, naj bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red Republike Slovenije, ni z ničemer konkretizirana in zato tudi ni možno presoditi zakonitosti uporabe diskrecijske pravice s strani tožene stranke.

Z določbo 3. odstavka 40. člena citiranega zakona je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (člen 7 ter 2. in 3. odstavek 209. člena v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pomanjkljiva in pavšalna saj navedbe, da je tožnik bil že večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir, niso z ničemer konkretizirane. V izpodbijani odločbi ni navedeno, za kakšna kazniva dejanja in prekrške je bil tožnik pravnomočno obsojen oziroma kaznovan, kdaj in kakšna kazen mu je bila izrečena, koliko časa je poteklo od zadnje obsodbe, ali je obsodba že izbrisana in podobno. Brez take konkretizacije sodišče ne more presoditi utemeljenosti tožbenih navedb, da gre za izbrisane obsodbe in za nepravilno uporabo diskrecijske pravice.

Ker tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni v dovoljni meri upoštevala pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi, ni mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo ter odločilo kot je navedeno v izreku te sodbe. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).