Jedro

Na odločanje v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ne morejo vplivati ugovori v zvezi z zdravstvenim stanjem, za katere je ugotovljeno, da so zasebno pravne narave in nimajo opore v soglasju, ki so z zakonom predpisana za pridobitev lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 177/99-31 z dne 6.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote K. z dne 26.5.1998, s katero je bilo investitorjema M. in M.P. izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo poslovno stanovanjskega objekta (avtoličarske delavnice) na parc. št. 2173 in 2175/2 k.o. B. pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za poseg, ki je obravnavanan v Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora za območje občine K. (Uradne objave, št. 15/94), ki je bil sprejet na podlagi 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju ZUN). Predmet citiranega odloka je konkreten poseg, ki je kot tak dejansko izveden na parc. št. 2173 in 2175/2 k.o. B. in je razvrščen v skupino objektov, ki se legalizirajo tako kot so izvedeni v naravi. Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je presodila vse ugovore tožeče stranke. Z ugovori, ki se nanašajo na škodljive posledice, ki naj bi jih imela avtoličarska dejavnost za zdravje ljudi, tožeča stranka ne more uspeti. Iz soglasja sanitarnega inšpektorja, v katerem so določeni tudi pogoji, ki so vnešeni v lokacijsko dovoljenje, izhaja, da so izpolnjeni javno pravni pogoji in da so z njimi varovani javnopravni interesi. Navedeno pomeni, da so ugovori tožeče stranke v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem zasebnopravne narave in jih upravni organ v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ne more upoštevati. Takšne ugovore lahko tožeča stranka uveljavlja v civilni pravdi, na odločanje v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja pa ne morejo vplivati. Za odločanje v tem postopku tudi niso pravno pomembne trditve, ki se nanašajo na postopke pridobivanja dovoljenj v zvezi z opravljanjem avtoličarske dejavnosti.

V pritožbi navaja tožeča stranka, da ne nasprotuje legalizaciji stanovanjskega objekta, pač pa legalizaciji poslovnega prostora za avtoličarsko dejavnost. Ker je takšna dejavnost za zdravje škodljiva, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Nerazumljivo je, da je sodišče prve stopnje o isti zadevi izdalo dve sodbi: z izpodbijano sodbo je legaliziralo avtoličarsko dejavnost, s sodbo, št. U 3058/97-17 z dne 2.4.1999, pa jo je prepovedalo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

V odgovoru na tožbo navaja prizadeta stranka, da so bile v upravnem postopku proučene morebitne škodljive posledice na zdravje in okolje. Opravljene so bile vse predpisane meritve in pridobljena vsa potrebna mnenja in soglasja. Tožena stranka je v pritožbenem postopku pridobila tudi dodatno obrazložitev pridobljenega sanitarnega soglasja. Zato ne more biti dvoma, da je izpodbijana sodba pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore in za njihovo zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka sodelovala v upravnem postopku izdaje spornega lokacijskega dovoljenja. V tem postopku so bili njeni ugovori o škodljivih posledicah za zdravje, ki jih sedaj ponavlja v pritožbenem postopku, podrobno proučeni. Pridobljena so bila tudi vsa z zakonom predpisana soglasja, med njimi tudi poprejšnje soglasje Zdravstvenega inšpektorata z dne 12.5.1998. Da iz zdravstveno ekološkega vidika ni ovir za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je svojo odločitev oprla na vsebino navedenega poprejšnjega soglasja in mnenja Urada glavnega zdravstvenega inšpektorja pri Zdravstvenem inšpektoratu Republike Slovenije z dne 4.5.1999. Pritožbeno sodišče se strinja z izvedeno dokazno oceno, zato pritožba teh ugotovitev ne more izpodbiti.

Prepričanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje o isti zadevi odločilo dvakrat, je zmotno. Z izpodbijano sodbo je odločilo v zadevi izdaje lokacijskega dovoljenja, s sodbo št. U 3058/97-17 z dne 2.4.1999, na katero se sklicuje pritožnik, pa v zadevi ukrepa tržnega inšpektorja v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.