Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP-1. Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek; ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ.

S pozivom toženka ni seznanila tožnice s svojim pravnim stališčem glede tega, ali je lahko stranka v postopku oziroma ali sodi v krog upravičenih oseb iz 10. člena ZPKri (ali je aktivno legitimirana). Ker toženka tožnice ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in ji tudi ni dala možnosti, da se do njega izjavi, je kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma načelo zaslišanja stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, točke 4, 5 in 6 izreka sklepa Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-69/2017/10 z dne 17. 9. 2019 se odpravijo in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: toženka) na podlagi zahteve tožnice in A.A. (roj. ... 1930), ki ga je zastopala tožnica, A.A. (roj. 10. 6. 1930) priznala status bivšega političnega zapornika (1. točka izreka); pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22. 4. 1954 do 31. 3. 1959 (2. točka izreka); zavrnila zahtevo da se A.A. prizna pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 1. 4. 1959 do 17. 9. 1960 (3. točka izreka); zavrnila zahtevo tožnice, da se pok. B.B. (roj. ... 1934, um. 5. 1. 2016) prizna status bivšega političnega zapornika in pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22. 4. 1954 do 13. 9. 1960 (4. točka izreka); zavrgla zahtevo tožnice, da se pok. E.E. (roj. 14. 10. 1905, um. 10. 11. 1982) prizna status bivšega političnega zapornika in pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22. 4. 1954 do 13. 9. 1960 (5. točka izreka); zahtevo C.C., da se pok. D.D. (roj. 23. 6. 1913, um. 30. 6. 1997) prizna status bivše politične zapornice in pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22. 4. 1954 do 14. 11. 1965 zavrgla (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnica in A.A. (roj. 10. 6. 1930), ki ga je zastopala tožnica, 3. 2. 2017 vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika za dedka E.E. (roj. ... 1905), babico D.D., očeta B.B. in A.A. (roj. ... 1930) ter priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22. 4. 1954 do 13. 9. 1960 za E.E. (roj ... 1905) in D.D., od 22. 4. 1954 do 14. 1. 1965 za B.B. in od 22. 4. 1954 do 17. 9. 1960 za A.A. (roj. ... 1930). Pok. B.B. je tožničin oče in bratranec A.A. (roj. ... 1930) pok. D.D. in E.E. (roj ... 1905) pa sta mama in oče B.B. oziroma dedek in babica tožnice. Dne 2. 8. 2019 sta dopolnila zahtevo. Toženka povzema navedbe vlagateljev in citira določbe prvega odstavka 2. člena ter prvega in drugega odstavka 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri).

3. Glede A.A. (roj. ... 1930) ugotavlja, da je z družino zapustil Izolo 22. 4. 1954 in se naselil v begunsko taborišče v kraj Miramarre. Dne 1. aprila 1959 pa se je zaposlil in 17. 9. 1960 preselil v kraj Borgo v Milje pri Trstu.

4. Glede B.B. ugotavlja, da iz podatkov Pokrajinskega arhiva izhaja, da je E.E. (roj. ... 1905) 13. 4. 1954 prejel odločbo Vojaške uprave Jugoslovanske armade št. 329/2225, ki je verjetno pomenila dovoljenje za izselitev iz tedanje cone B v cono A. Iz dopolnitve vloge pa izhaja, da se je B.B. v Italijo preselil prej, in sicer po podatku iz dokumenta Comitato di liberazione nazionale dell' Istria že 3. 3. 1951. Glede vzroka za njegovo selitev je tožnica pojasnila zgolj menjavo italijanskih učiteljev s slovenskimi in žalitve učiteljev in vrstnikov, kar pa se ne šteje za zadosten razlog po ZPKri, saj je bil v času preselitve star 21 let in se ni več šolal. Ugotavlja tudi, da je iz zgodovinskega izpisa prebivališč razvidno, da je bival samostojno v stanovanju in ne v begunskem taborišču in da se je k staršem preselil šele leta 1965. Na podlagi navedenega zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev iz drugega in četrtega člena ZPKri.

5. V nadaljevanju toženka citira določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 10. člena ZPKri in navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v 52. členu in 55. členu določa pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine ter citira določbe prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 55. člena ZPIZ-2. Ugotavlja, da iz predloženih dokumentov izhaja, da je tožnica vnukinja E.E. (roj 14. 10. 1905) in D.D., njen oče B.B., ki je imel do nje zakonsko dolžnost preživljanja, pa je živel do 5. 1. 2016 in zaključuje, da ne izpolnjuje pogojev upravičene osebe po ZPKri in je zato njeno zahtevo v tem delu zavrgla.

6. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločitev iz 4., 5. in 6. točke izreka sklepa, to je zavrnitev zahteve, da se njenemu očetu B.B. prizna status bivšega političnega zapornika in posledično pravico do odškodnine in zavrženje njene zahteve, da se pokojnemu dedku E.E. in pokojni babici D.D. prizna status bivšega političnega zapornika in posledično pravica do odškodnine. Navaja, da je toženka napačno ocenila nekatera bistvena dejstva, ki se nanašajo na B.B., v pomembnem delu pa je zamenjala osebi A.A. in B.B. (sicer bratranca), kar je privedlo do napačne odločitve. Poudarja, da so bili v zahtevi navedeni v pretežni meri isti razlogi za vse štiri, za mladoletna bratranca B.B. in A.A. pa je bilo izpostavljeno tudi dogajanje v šolah, v katere sta hodila. Glede B.B. ne drži ugotovitev, da je kot vzrok za selitev pojasnila le dogajanje v šoli, ampak so bili vzroki širši kot pri ostalih, v vsakem primeru pa enaki kot pri bratrancu A.A., ki jih je toženka očitno upoštevala kot merodajne in dovolj tehtne. Poleg tega je toženka B.B. ob izselitvi napačno pripisala starost 21 let, saj je tedaj imel zgolj 16 let, je pa imel takrat 21 let njegov bratranec A.A.. Gre za zamenjavo med osebama, iz katere sledi napačen sklep, da se B.B. ob izselitvi zaradi starosti 21 let tako ali tako ni več šolal in da s šolo povezani razlogi niso mogli biti razlog za odhod. V nadaljevanju pojasnjuje s šolo povezane razloge za izselitev in poudarja njihov pomen. Graja tudi stališče organa, da šola kot edini razlog (čeprav ni bil edini) ni mogel biti dovolj za zadostitev kriterijem.

7. Toženki tožnica tudi očita, da je dejansko stanje glede bivališča B.B. ugotovila nepravilno in nepopolno. Ob ugotovitvi, da se je v Italijo preselil že nekaj let pred ostalimi člani družine, in sicer že 3. 3. 1951, je glede njegovega bivanja v Italiji v obrazložitvi sklepa navedla le, da je iz zgodovinskega izpisa bivališč razvidno, da je bival samostojno v stanovanju in ne v begunskem taborišču, ter da se je k staršem preselil šele leta 1965. Toženka ni upoštevala tožničinih navedb iz dopolnitve vloge z dne 29. 7. 2019, kjer je navedla, da je zaprosil za vstop v begunsko taborišče, vendar ga niso sprejeli, zato je nemalokrat spal kar na tleh na ulici, skrit v kakšnem grmovju, ali v kleteh, na stopnicah; da dejansko v prvih letih po prebegu v Italijo ni imel nobenega ustaljenega bivališča in se je potikal naokrog ter priložnosti za spanje in hrano iskal v raznih zavetiščih za brezdomce; da šele, ko so v letu 1954 v Trst prispeli tudi starši in bratranec A.A. in se nastanili v begunskem taborišču, se jim je tam pridružil tudi on in bival pretežno z njimi, o čemer je pripovedoval tudi tožnici. Pojasnjuje, da ga niso nikoli prijavili z bivališčem v begunskem taborišču zato, ker tja ni prispel skupaj z ostalimi družinskimi člani. Ker se je bal, da bi ga poslali nazaj čez mejo, so ga kasneje, in sicer od 7. 6. 1956 dalje, kot izhaja iz zgodovinskega izpisa bivališč, prijavili s stalnim bivališčem na naslovu F. v Trstu. Šlo je za formalno ureditev statusa bivališča, vendar v stanovanju na tem naslovu dejansko ni nikoli prebival. Je pa v tem smislu navedeni zgodovinski izpis povzela toženka in na njegovi podlagi zaključila, da je bival samostojno in ne v begunskem taborišču. Navedena dejstva glede bivanja B.B. v svoji izjavi potrjuje njegov še živeči bratranec A.A.. Tožnica meni, da je v zadostni meri pojasnila vprašanje glede njegovega bivanja tako v dopolnitvi vloge kot v tožbi. Toženka je očitno podatek o stalnem bivališču oziroma podatek iz izpisa prebivališč štela za zelo pomemben pri odločitvi za zavrnitev vloge. Njeno odklonilno stališče v tem delu se je izkazalo šele v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato sama predhodno v postopku ni mogla podati vseh relevantnih navedb v zvezi s tem. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je tuja državljanka in ni vešča prava, ter da je v postopku na prvi stopnji ni zastopal odvetnik. Poleg tega ni z ničemer izkazano prebivališče B.B. v obdobju od 3. 3. 1951 pa do 7. 6. 1956. 8. Tožnica toženki očita, da je pri navajanju razlogov v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem zanemarila dejstvo, da je bil B.B. priznan status begunca z odločbo z dne 22. 11. 1955. O tem je 22. 12. 2015 Tržaška občinska uprava tudi izdala potrdilo, ki potrjuje, da je bil kot begunec v tem smislu tudi nastanjen. Navaja, da je zanjo in za očetovega bratranca A.A., čigar zahtevku je bilo v postopku v pretežni meri ugodeno, zavrnitev zahtevka negativno presenečenje in se jima navedena odločitev ne zdi pravična, saj sta večino težkega obdobja v mladosti živela in preživela skupaj ter delila enako usodo, pri čemer je bil v določeni meri glede bivanjskih razmer B.B. celo v slabšem položaju, saj se je moral že pri komaj šestnajstih letih v težkih razmerah za preživetje znajti čisto sam.

9. Glede zavrženja zahteve po pok. starih starših (dedku, babici) tožnica navaja, da toženka glede na podatke v spisu in predložena dokazila v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj tožnica ne izpolnjuje pogojev za upravičenko, razen tega, da jo je bil oče B.B. dolžan preživljati. Poudarja, da v tem postopku v imenu starih staršev ne zahteva odškodnine zaradi izgube delovne dobe oziroma pravic iz pokojninskega zavarovanja, ampak le odškodnino v pavšalnem znesku zaradi statusa političnega zapornika. Glede na pretežno enake razloge za izselitev in bivanje v begunskem taborišču kot v primeru A.A. (roj. 1930), je tudi zahteva zanju vsebinsko gotovo upravičena. Dejstvo pa je, da je njun sin B.B. že pokojni in tako vstopa v njegov položaj kot upravičenka. Poleg navedenega je toženka v postopku zagrešila bistvene kršitve. Predlaga, da sodišče primarno ugodi njenemu zahtevku za priznanje statusa bivšega političnega zapornika očetu B.B. in starima staršema A.A. in D.D. in posledično pravice do odškodnine, podrejeno pa, da sklep toženke v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku in navedbam tožnice ter dodaja, da je bilo treba okoliščine selitve B.B. oceniti posebej oziroma ločeno od ostalih članov družine, saj se je navedeni odselil 3. 3. 1951, kar je že tri leta pred njimi. Zato je toženka ocenila le razloge, ki so se nanašali neposredno nanj, torej dogodke ob šolanju, ki pa ne sodijo v okvir 2. oziroma 4. člena ZPKri. Navaja, da iz izjav tožnice izhaja, da tožnica bivanja v begunskem taborišču za B.B. ni zatrjevala in da se kljub pozivu ni izjavila o naravi bivališča na naslovu F., razvidnega iz uradnih evidenc, v času od 7. 6. 1956 do 14. 1. 1965. V zvezi z zahtevo E.E. in D.D. pa navaja, da je tožnico v zahtevi za dopolnitev z dne 12. 7. 2019 opozorila, kdo so upravičene osebe po ZPKri, a na to opozorilo ni reagirala. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožnica v pripravljalni vlogi dodaja, da je napačno stališče toženke glede ocenjevanja okoliščin selitve B.B. ločeno od ostalih članov družine, zaradi česar je toženka presojala le dogodke ob šolanju. Že v tožbi je tožnica navedla, da dogodki ob šolanju ne predstavljajo edinih razlogov za njegov pobeg v Italijo, so pa k temu prispevali. Ne drži, da je bila v zahtevi za dodatna pojasnila pozvana, da se izjasni glede bivališča očeta B.B. na naslovu F. v Trstu, temveč da pojasni ali je živel v begunskem taborišču ali v stanovanju. Odgovorila je v obliki širše pripovedi, v kateri je zajela tako razloge za izselitev kot tudi dejanske razmere, v katerih je oče najprej bival oče in so bile še slabše in bolj negotove od tistih v begunskem taborišču. Ker v omenjenem stanovanju dejansko ni nikoli stanoval, ga niti ni omenjala. Ko je iz obrazložitve izpodbijanega slepa spoznala, da je prijavljeno bivanje na tem naslovu očitno predstavljalo enega glavnih razlogov za zavrnitev njene vloge, je v tožbi pojasnila, da je šlo zgolj za formalno prijavo bivališča in razloge za to. Toženka se je v zvezi s tem sklicevala na zgodovinski izpis prebivališč, ki pa ji ga v postopku ni posredovala v izjavo, zato se konkretno glede tega dejstva ni mogla opredeliti. Glede na to, da ne razume slovenskega jezika in ni prava vešča oseba, meni, da je v postopku na prvi stopnji podala zadovoljive navedbe v zvezi z utemeljevanjem zahtevka, ki se nanaša na pokojne sorodnike in ji ni mogoče očitati, da morebiti kakšnih navedb ni podala po svoji krivdi že med postopkom na prvi stopnji, ampak šele v tožbi.

12. Tožba je utemeljena.

13. V zadevi je sporna zavrnitev oziroma zavrženje tožničine zahteve, da se njenemu očetu ter staremu očetu in stari materi prizna status bivših političnih zapornikov in določi odškodnina.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločitev iz 4., 5. in 6. točke izreka toženkinega sklepa.

15. ZPKri v prvem odstavku 1. člena določa, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. Po prvem odstavku 2. člena ZPKri so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali mu je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Po prvem odstavku 4. člena ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona na podlagi tega zakona šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravnokazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti ali ji je bil izrečen ukrep določitev prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Po drugem odstavku 4. člena pa se za bivšega političnega zapornika na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena, brez upravnokazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa. O priznanju statusa bivšega političnega zapornika in s tem povezanih pravicah odloča komisija, ki jo imenuje Vlada RS (v nadaljevanju: komisija) na podlagi pisne zahteve upravičene osebe (9. člen in 10. člen ZPKri). Odločitev komisija sprejme v obliki sklepa (tretji odstavek 14. člena ZPKri). Sklep, s katerim komisija zahtevo zavrže in sklep, s katerim komisija zahtevo kot neutemeljeno zavrne, morata biti obrazložena (tretji odstavek 15. člena ZPKri). Če ni v ZPKri določeno drugače, se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). To določa četrti odstavek 10. člena ZPKri.

16. Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti učinkovitega izpodbijanja odločitve, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti. Zahteva po obrazložitvi odločbe državnega organa je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, sicer je pravica do pravnega sredstva le navidezna. Obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi tako morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP-11. Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek; ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ. Razlogi, kot so glede izpodbijane odločitve iz 5. in 6. točke izreka toženkinega sklepa navedeni v obrazložitvi sklepa, po presoji sodišča ne zadoščajo zakonsko predpisanemu standardu. Kot utemeljeno graja tožnica v tožbi, da toženka citira zakonsko podlago (konkretno določbi prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 55. člena ZPIZ-2) in ugotavlja, da iz predloženih dokumentov izhaja, da je tožnica vnukinja E.E. (roj. ... 1905) in D.D., ter da je njen oče B.B., ki je do nje imel zakonsko dolžnost preživljanja, živel do 5. 1. 2016. Na podlagi navedenega zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev upravičene osebe po ZPKri. Navedena obrazložitev je preskopa oziroma ni argumentirana. Toženka ni v zadostni meri obrazložila razlogov, zakaj tožnica ni upravičena oziroma legitimirana za vložitev zahteve in s tem za uveljavljanje z ZPKri določenih pravic. Zato je po presoji sodišča v obravnavani zadevi podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je podlaga za odpravo izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v ponovni postopek.

17. Glede navedbe toženke, da je bila tožnica v zahtevi za dopolnitev z dne 12. 7. 2019 opozorjena na to, kdo so upravičene zahteve po ZPKri, ter da na to opozorilo ni reagirala, sodišče pojasnjuje, da iz zahteve za dodatna pojasnila z dne 12. 7. 2019 izhaja zgolj, da je v zvezi z zahtevo za E.E. in D.D. toženka tožnici sporočila, kdo je upravičena oseba, kaj določajo prvi, drugi in tretji odstavek 10. člena ZPKri ter kdo ima pravico do družinske pokojnine. Toženka je po povedanem zgolj citirala vsebino zakonskih določb, ne da bi pri tem konkretno navedla, katera dodatna pojasnila oziroma navedbe v zvezi s tem mora tožnica podati. Prvi odstavek 13. člena ZPKri določa, da če zahteva ni razumljiva ali popolna, komisija od vložnika zahteva, da jo v določenem roku popravi ali dopolni. Vsebino zahteve opredeljuje 11. člen ZPKri (prvi in drugi odstavek). Po določbi tretjega odstavka te določbe ZPKri je k zahtevi potrebno priložiti ustrezno dokumentacijo - listinska dokazila, potrebna za dokazovanje odločilnih dejstev iz prvega odstavka tega člena. Skladno s prvim odstavkom 13. člena ZPKri je torej komisija v primeru nerazumljive ali nepopolne zahteve dolžna od vložnika zahtevati, da jo v določenem roku popravi ali dopolni. Skladno s prvim odstavkom 138. člena ZUP je bila toženka pred izdajo odločbe dolžna ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in stranki omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Skladno s 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP pa je bila dolžna tožnici omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče. Po presoji sodišča sporočilo iz zahteve za dodatna pojasnila ne vsebuje nobene konkretne ugotovitve glede uspeha dokazovanja toženke v zvezi z zahtevama za E.E. starejšega in D.D., kot tudi ne konkretnega poziva tožnici, katera dejstva naj v zvezi s tema zahtevama še navede oziroma pojasni in katera dokazila naj predloži. Poziv toženke v tem delu po mnenju sodišča ni ustrezen. S tem konkretnim pozivom, tako kot je naveden, toženka tudi ni seznanila tožnice s svojim pravnim stališčem glede tega, ali je lahko stranka v postopku oziroma ali sodi v krog upravičenih oseb iz 10. člena ZPKri (ali je aktivno legitimirana). Ker toženka tožnice ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in ji tudi ni dala možnosti, da se do njega izjavi, je kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena ZUP oziroma načelo zaslišanja stranke. Sodišče se strinja s tožnico, da glede na okoliščine, da je državljanka Italije in ne razume slovenskega jezika, da ni prava vešča oseba in je v postopku ni zastopal pooblaščenec, poziv v tem delu ni ustrezen. Skladno s četrtim odstavkom 7. člena ZUP mora namreč organ skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

18. Glede zavrnitve zahteve tožnice glede očeta B.B. sodišče ugotavlja, da tožnica utemeljeno toženki očita, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja izpustila oziroma napačno ocenila nekatera bistvena dejstva in v pomembnem delu zamenjala osebi A.A. ml. in B.B.. Utemeljen je očitek, da ne drži, da je bilo dogajanje v šoli pojasnjeno kot edini vzrok za selitev v Italijo. Iz obrazložitve zahteve (konkretno III - podatki o zadevi, točka 5) namreč jasno izhaja, da je tožnica navajala iste razloge za vse štiri upravičence (npr. da so jih silili v Komunistično partijo, v opustitev italijanskega državljanstva, da bi poslovenili imena in priimke, jih žalili, da so bili žrtve diskriminacije in pod nadzorom ipd.), za mld. B.B. in A.A. pa je še dodatno izpostavila dogajanje v šoli. Prav tako je po presoji sodišča utemeljen očitek, da je toženka v času izselitve oziroma prebega v Italijo, to je 3. 3. 1951, B.B. napačno pripisala starost 21 let. Glede na datum rojstva ... 1934, je bil takrat star 16 let, medtem ko je bil njegov bratranec A.A., rojen ... 1930, tedaj star 21 let. Na podlagi napačne ocene starosti B.B. v času izselitve je toženka zaključila, da se tedaj ni več šolal, zato s šolo povezani razlogi niso mogli biti razlog za njegov odhod oziroma selitev v Italijo. Do ostalih zatrjevanih razlogov pa se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niti ni opredelila. Stališče toženke, da je glede B.B. upoštevala le razloge oziroma dogodke v zvezi s šolanjem iz razloga, ker se je v Italijo odselil tri leta pred ostalimi družinskimi člani, ne pa ostalih navedenih razlogov, pa po mnenju sodišča ni pravilno niti logično. Ostale razloge je namreč tožnica navedla že v sami zahtevi, toženka pa jih pri svoji presoji oziroma pri ugotavljanju dejanskega stanja neutemeljeno ni upoštevala, čeprav je te enake razloge kot relevantne upoštevala pri A.A. ml., čigar zahtevi je ugodila.

19. Po presoji sodišča tožnica tudi utemeljeno očita, da je toženka dejansko stanje glede bivališča B.B. ugotovila nepravilno in nepopolno. Toženka je zaključek, da B.B. ni bival v begunskem taborišču, temveč samostojno v stanovanju, oprla na zgodovinski izpis prebivališč, iz katerega je razvidno, da je imel na naslovu ... v Trstu prijavljeno prebivališče od 7. 6. 1956 dalje. Tožnica utemeljeno očita, da od 3. 3. 1951 pa do 7. 6. 1965 bivališče B.B. ni izkazano. Tožnica je v dopolnitvi vloge z dne 29. 7. 2019 navedla, da je B.B. zaprosil za vstop v begunsko taborišče, vendar ga niso sprejeli in da je zato nemalokrat spal kar na tleh na ulici, skrit v kakšnem grmovju ali v kleteh, na stopnicah. Navedla je tudi, da ji je oče B.B. pripovedoval o istih spominih kot njegov bratranec A.A., in sicer o tem, kako je bilo v taborišču. Sodišče ugotavlja, da ne drži ugovor toženke, da se tožnica o naravi prebivališča na naslovu ..., kljub pozivu ni izjasnila. Iz poziva je namreč razvidno, da jo je toženka pozvala, naj pojasni, ali je njen oče A.A. po prihodu v Italijo prebival v begunskem taborišču ali stanovanju (državnem ali zasebnem). Po presoji sodišča pa je ta poziv na dopolnitev toženke nejasen, saj je tožničin oče B.B. in ne E.E.. Izpis stalnega prebivališča, na katerega se sklicuje toženka, pa v pozivu ni omenjen. V dopolnitvi vloge je toženka podala odgovor glede obeh, tako glede očeta kot tudi glede strica E.E.. Tožnica tako po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da se toženka do dokaza, in sicer potrdila Tržaške občinske uprave z dne 22. 12. 2015 o tem, da je bil B.B. z odločbo z dne 22. 11. 1955 priznan status begunca, ni opredelila. S tem je toženka kršila določbe postopka.

20. Sodišče tudi ugotavlja, da je v izreku sklepa v 4. točki pri B.B. napačno naveden čas odvzema prostosti: „od 22. 4. 1954 do 13. 9. 1960“ namesto pravilno: „od 22. 4. 1954 do 14. 1. 1965“ ter v 6. točki pri D.D., in sicer: „od 22. 4. 1954 do 14. 1. 1965“ namesto pravilno: „od 22. 4. 1954 do 13. 9. 1960“.

21. Ker toženka ni upoštevala vseh navedenih relevantnih dejstev, je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje in tudi bistveno kršila določbe postopka (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in točke 4, 5 in 6 izreka izpodbijanega sklepa odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka ugotovljene kršitve odpravi.

22. Sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeva upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS III U 144/2017 z dne 11. 10. 2018.