Jedro

Tožnik je večino dejanj priznal, razen tega, da pri dogodku z dne 4. 6. 2026 ni bil pijan in da steklenica z alkoholom ni bila njegova ter glede dogodka z dne 1. 3. 2026, da GSM telefoni niso bili njegovi in da so bili pokvarjeni. Četudi se izhaja iz predpostavke, da ti dejanji zaradi tožnikovega zanikanja nista dovolj dokazani, pa že druga očitana ravnanja zadostujejo za oceno, da je zaradi tožnikovih ravnanj ogrožena osebna varnost in drugi primerljivi razlogi javnega reda, med katere spada tudi vnašanje prepovedanih substanc v prostore azilnega doma. Glede na tožnikovo priznanje po mnenju sodišča toženi stranki ni bilo še dodatno treba izvajati in vrednotiti posameznih dokazov ter ugotavljati medsebojno skladnost, kot se to navaja v tožbi.

Vsak uveden postopek še ne pomeni dejanske nevarnosti za javni red, vendar pa je šlo v konkretnem primeru za taka ravnanja, ki predstavljajo nevarnost za javni red.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odločila je, da se mu gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, in sicer od 23. 6. 2026 od 10.27 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 9. 2026 do 10.27 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bila tožena stranka s strani socialne in varnostne službe azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem reku azilnega doma ter o kršitvah pravnega reda RS izven azilnega doma. Iz dopisa PP Vič z dne 8. 6. 2026 izhaja, da je bil tožnik od oktobra 2025 do junija 2026 večkrat obravnavan s strani raznih policijskih postaj, in sicer dne 31. 10. 2025, 31. 1. 2026 ter 31. 3. 2026 zaradi zasega prepovedanih drog, 29. 4. 2026 zaradi verbalnega spora z drugim prosilcem, 16. 5. 2026 zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru in Zakona o zasebnem varovanju, zaradi česar mu je bilo odrejeno tudi pridržanje, ter 4. 6. 2026 prav tako zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru in Zakona o zasebnem varovanju. V prvih treh zadevah se zoper njega vodi postopek o prekrških, v zadnjih dveh zadevah pa mu je bil izdan plačilni nalog.

3.Nadalje iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 31. 10. 2025 izhaja, da je bil tožniku opravljen rutinski pregled, pri čemer je bila najdena neznana rjavo zelena posušena rastlina, zaradi česar je bil pridržan do prihoda policistov, kar izhaja tudi iz dopisa PP Vič z dne 8. 6. 2026, iz katerega je razvidno, da se zoper tožnika zaradi zasežene droge vodi prekrškovni postopek. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 31. 1. 2026 izhaja, da so tožnika v prostorih azilnega doma varnostniki ob rutinskem sprehodu ujeli, ko je kadil zvitek neznane posušene rastline. Pri tem je zvitek odvrgel na tla, rastlina pa mu je bila zasežena. Policijska postaja je dogodek obravnavala. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 4. 6. 2026 izhaja, da se je tožnik pretepal z drugim prosilcem iz Maroka. Pri tem je posredovala varnostna služba in ju s silo razdvajanja ločila. Odrejeno je bilo pridržanje do prihoda policistov, ki so mu izdali plačilni nalog.

4.Tožnik je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanji, glede katerih je bila tožena stranka predhodno obveščena. Imel je možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej, obveščen pa je bil tudi o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika. Le tega ni zahteval in se je tej pravici odpovedal. Tožnik je priznal vse očitane kršitve z izjemo dogodka z dne 4. 6. 2026, ko je povedal, da steklenica z alkoholom ni bila njegova in da navedenega dne ni bil pijan. Glede dogodka z dne 1. 3. 2026 (prodaja telefonov) pa je povedal, da telefoni niso bili njegovi.

5.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Tožena stranka opozarja, da gre v primeru tožnika za hude kršitve hišnega reda - uživanje drog in alkohola, vnos prepovedanih substanc v azilni dom in nasilja, ki ga z milejšim ukrepom ni mogoče obvladati.

6.Tožena stranka je tudi preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območju azilnega doma oziroma če bi mu bil izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Glede na dokazana ravnanja tožnika tožena stranka ugotavlja, da v danem primeru to ni mogoče, saj tožnik s svojim ravnanjem ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu, kot tudi zaposlene in varnostnike v azilnem domu. Tudi kršitve pravnega reda Republike Slovenije izven azilnega doma s strani tožnika kažejo na dejstvo, da gre za ponavljajočega kršitelja slovenskega pravnega reda, ki redno uživa droge in je hkrati nasilen do drugih prosilcev. Bil je tudi že pridržan, kar samo kaže na resnost njegovih kršitev in ogrožen javni interes.

7.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da dejanskega stanja ni ugotovila popolno in pravilno. Svojo odločitev je v pretežni meri oprla na uradne zaznamke, poročila varnostne in socialne službe ter policije, pri čemer pa ni razvidno, da bi sama izvedla samostojno dokazno presojo posameznih očitanih ravnanj. Zgolj obstoj uradnih zaznamkov oziroma poročil različnih služb samo po sebi še ne pomeni, da so v njih navedena dejstva resnična oziroma da izkazujejo obstoj zakonskih pogojev za omejitev gibanja. Tožena stranka bi morala oceniti dokazno vrednost posameznega dokumenta, medsebojno skladnost ter njihovo prepričljivost, česar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati. Zgolj dejstvo, da je posameznik bil obravnavan in da je bil zoper njega uveden določen postopek, še ne pomeni, da je s tem že izkazana dejanska nevarnost za javni red v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka bi morala pojasniti, kakšen pomen imajo posamezni dogodki za presojo aktualne nevarnosti in zakaj ravno ti dogodki utemeljujejo omejitev gibanja. Dolžnost upravnega organa ni zgolj formalno seznanjanje stranke z očitanimi ravnanji, ampak dejansko ugotoviti resnično dejansko stanje in presoditi vse okoliščine, pomembne za odločitev. Tudi če stranka določenih dejstev ne prereka oziroma jih prizna, je treba presoditi, ali ta dejstva dejansko izpolnjujejo zakonski standard za izrek omejitve gibanja. Tožena stranka bi morala opraviti samostojno presojo njihove teže, medsebojne povezanosti, časovne oddaljenosti ter njihovega pomena za presojo obstoja aktualne nevarnosti za javni red. Sklep ne izpolnjuje standarda obrazloženosti iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je posamezne dogodke zgolj povzela in nato zaključila, da predstavljajo zadosten razlog za omejitev gibanja. Takšna obrazložitev pa ne vsebuje individualizirane presoje, ali navedena ravnanja dejansko pomenijo tako intenzivno in aktualno nevarnost za javni red, da upravičujejo poseg v osebno svobodo tožnika.

8.Organ bi moral med drugim ugotoviti, zakaj navedene nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi ter ali očitana ravnanja kažejo na dejansko sedanjo nevarnost, ali obstaja neposredna nevarnost ponavljanja takšnih ravnanj in ali obstaja vzročna zveza med preteklimi dogodki in potrebo po omejitvi gibanja. Priznanje posameznih ravnanj samo po sebi še ne pomeni, da so avtomatično podani pogoji za omejitev gibanja. Izpodbijani sklep vsebuje zgolj splošno ugotovitev, da milejši ukrepi v konkretnem primeru ne bi bili učinkoviti. Tožena stranka navaja, da zaradi ponavljajočih se kršitev hišnega reda omejitev gibanja na območje azilnega doma ne bi dosegla svojega namena, takšna obrazložitev pa ostaja zgolj pavšalna. Ni razvidno, zakaj je prav Center za tujce edini ukrep, ki lahko doseže zasledovani cilj. Ukrep omejitve gibanja v Center za tujce pomeni poseg v človekovo pravico do osebne svobode. Vsak poseg v navedeno pravico mora biti zakonit, nujen, primeren, sorazmeren ter skrbno obrazložen, izpodbijani sklep pa teh zahtev ne izpolnjuje. Iz sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka presojala osebne okoliščine tožnika, njegovo ravnanje v času izdaje sklepa, možnost izboljšanja razmer z milejšimi ukrepi, trajanje ukrepa, niti dejansko nujnost pridržanja v Centru za tujce. Iz sodbe Sodišča EU C-601/15 izhaja, da je pridržanje prosilca za mednarodno zaščito dopustno kot skrajni ukrep, če noben milejši ukrep ne more učinkovito doseči zakonitega cilja. Enako izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri mora biti vsak odvzem prostosti nujen, sorazmeren in skrbno obrazložen, tega pa tožena stranka ni upoštevala. Ni razvidno, katera dejstva je tožena stranka štela za odločilna, na podlagi katerih dokazov, zakaj posameznim dokazom verjame, zakaj meni, da milejši ukrepi ne bi bili zadostni. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema, katere kršitve so bile storjene s strani tožnika in kateri viri potrjujejo, da so bile te kršitve storjene. Tožnik je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja seznanjen z očitanimi dejanji in hujšimi kršitvami hišnega reda in je imel možnost izjasnitve o vsakem dejanju in očitani kršitvi posebej. Tožnik s svojimi ravnanji ni ogrožal le sebe, temveč tudi ostale sostanovalce in zaposlene, vključno z varnostno službo. V konkretnem primeru gre za ponavljajoče istovrstne kršitve hišnega reda z elementi nasilja, vnosa prepovedanih drog znotraj azilnega doma, kar kaže na tožnikovo nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. Tožnik je vse očitane kršitve priznal, razen dogodka z dne 4. 6. 2026, ko je povedal, da steklenica z alkoholom ni bila njegova in da navedenega dne ni bil pijan, ter dogodka z dne 1. 3. 2026, ko je povedal, da GSM telefoni niso bili njegovi, bili pa so tudi pokvarjeni. Javni interes nad nadaljnjim nahajanjem tožnika v azilnem domu je ogrožen do te mere, da tožena stranka drugače kot je, niti ne bi mogla odločiti. Po mnenju tožene stranke je tožnik agresivna oseba, ki se ne obvladuje in neprestano krši hišni red azilnega doma ter je uživalec drog in alkohola in tako ogroža tako sebe kot vse ostale v azilnem domu. Tožnik je bil večkrat opozorjen s strani osebja in varnostne službe, a je s kršitvami nadaljeval. Prejšnje obravnave s strani policije niso imele preventivnega učinka. Omejitev gibanja zgolj na območje azilnega doma bi pomenila nadaljnjo izpostavljenost drugih sostanovalcev, osebja in varnostnikov, kar ni sprejemljivo z vidika varnosti in javnega interesa. Navedbe tožeče stranke v tožbi v ničemer ne zanikajo dejstva, da je očitane kršitve storila, prereka le, da kršitve niso nesporno ugotovljene v kontradiktornem postopku. Dejansko stanje naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Te trditve tožena stranka zavrača in dodaja, da je imel tožnik možnost, da se o vseh kršitvah kot tudi listinskih dokazih opredeli na razgovoru, kjer pa je vse kršitve priznal z izjemami, ki jih je tožena stranka že navedla. Navedbe tožeče stranke, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, so neresnične, še posebej v dejstvu, da je tožeča stranka vse navedbe na zapisniku priznala ob prisotnosti pooblaščenega tolmača in tudi na zapisnik ni imela pripomb. Dejansko stanje je v izpodbijanem sklepu nedvoumno in jasno ugotovljeno, materialno pravo pa pri izreku ukrepa pravilno uporabljeno, pri čemer je tožnik praktično vse očitane kršitve z izjemo izrecno navedenih, na zapisniku priznal.

10.Tožena stranka je presojala možnost milejših ukrepov in jih izrecno izključila kot neučinkovite. Ukrep je bil nujen za zaščito drugih prosilcev, posebej varnostnikov, ki imajo pravico do varnega bivalnega in delovnega okolja. Izbrani ukrep je v razumnem razmerju do zasledovanega cilja varstva osebne in premoženjske varnosti azilnega doma ter javnega reda. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 1. 7. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

12.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri svoji izpovedbi, kot jo je podal že na zaslišanju pri toženi stranki. Prepovedane droge je posedoval za lastno uporabo. Zanikal je, da bi bil seznanjen s pravili hišnega reda. Ko se je enkrat vrnil z dela, je prišlo do konflikta s tistim, ki je bil nastanjen z njim v sobi, za katerega zatrjuje, da je povzročil konflikt. Poklical je varnostnika, ti so poklicali policijo, ki je obema izdala plačilni nalog. Ob koncu zaslišanja je na vprašanje, ali je njegov podpis na listini o zaslišanju, kjer je izjavil, da je bil seznanjen s hišnim redom in posledicami kršitev, odgovoril pritrdilno.

K točki I Izreka:

I.Tožba ni utemeljena.

II.Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Glede izpolnjenosti citiranega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

1.Tožeča stranka v tožbi očita toženi stranki, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, češ da zgolj obstoj uradnih zaznamkov oziroma poročil različnih služb samo po sebi še ne pomeni, da so v njih navedena dejstva resnična oziroma da izkazujejo obstoj zakonskih pogojev za omejitev gibanja. Navaja, da bi moral organ oceniti dokazno vrednost posameznega dokumenta, medsebojno skladnost dokazov ter njihovo prepričljivost. Sodišče se s temi tožbenimi navedbami ne strinja, saj je tožnik večino dejanj priznal, razen tega, da pri dogodku z dne 4. 6. 2026 ni bil pijan in da steklenica z alkoholom ni bila njegova ter glede dogodka z dne 1. 3. 2026, da GSM telefoni niso bili njegovi in da so bili pokvarjeni. Četudi se izhaja iz predpostavke, da ti dejanji zaradi tožnikovega zanikanja nista dovolj dokazani, pa že druga očitana ravnanja zadostujejo za oceno, da je zaradi tožnikovih ravnanj ogrožena osebna varnost in drugi primerljivi razlogi javnega reda, med katere spada tudi vnašanje prepovedanih substanc v prostore azilnega doma. Glede na tožnikovo priznanje po mnenju sodišča toženi stranki ni bilo še dodatno treba izvajati in vrednotiti posameznih dokazov ter ugotavljati medsebojno skladnost, kot se to navaja v tožbi.

2.V zvezi z tožbenim očitkom, da zgolj dejstvo, da je bil posameznik obravnavan ali da je bil zoper njega uveden določen postopek, še ne pomeni, da je s tem že izkazana dejanska nevarnost za javni red v smislu četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in da bi moral organ pojasniti, kakšen pomen imajo posamezni dogodki za presojo aktualne nevarnosti in zakaj ravno ti dogodki utemeljujejo omejitev gibanja, se sodišče sicer strinja, da vsak uveden postopek še ne pomeni dejanske nevarnosti za javni red, vendar pa je šlo v konkretnem primeru za taka ravnanja, ki predstavljajo nevarnost za javni red. V skladu s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je treba pri ravnanjih določene osebe opraviti presojo, ali njena ravnanja predstavljajo nevarnost za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ti razlogi pa so tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države, kamor pa se lahko šteje tudi vnašanje prepovedanih drug v prostore azilnega doma. Pri tožniku pa je šlo ravno za taka ravnanja, saj gre za očitke o večkratnem uživanju drog, to pa so ravnanja, s katerim tožnik ogroža tudi samega sebe, saj le te predstavljajo nevarnost za zdravje. Poleg tega je bil tožnik tudi udeležen v pretepu, zaradi česar je ogrožena osebna varnost drugih. Torej gre za taka ravnanja, ki že sama po sebi zaradi svoje narave predstavljajo ogrožanje osebne varnosti, premoženjske varnosti in druge primerljive razloge javnega reda. Ta dejanja torej izpolnjujejo zakonski standard za izrek omejitve gibanja. Neutemeljen je očitek, češ da bi organ moral opraviti samostojno presojo teže, medsebojne povezanosti in časovne oddaljenosti posameznih dejanj, saj - kot je bilo že pojasnjeno - gre za dejanja take narave, ki že sama po sebi predstavljajo nevarnost za javni red. Dejansko stanje torej ni bilo nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je zadostno obrazložena in izpodbijani sklep tudi izpolnjuje standard obrazloženosti iz 214. člena ZUP ter se ga da preizkusiti. V zvezi z očitki, da bi moral organ ugotoviti predvsem, ali očitana ravnanja kažejo na dejansko sedanjo nevarnost in ali obstaja neposredna nevarnost ponavljanja takšnih ravnanj ter ali obstaja vzročna zveza med preteklimi dogodki in potrebo po omejitvi gibanja, sodišče ugotavlja, da so očitana ravnanja že po naravi taka, da predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, neposredna nevarnost ponavljanja pa je razvidna že iz tega, da je šlo pri tožniku za večkratna ponavljajoča se istovrstna dejanja (posedovanje prepovedanih drog).

3.Tožeča stranka tudi očita toženi stranki neobrazloženo zavrnitev milejših ukrepov kot je ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. S tem v zvezi sodišče meni, da je izpodbijani akt tudi v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Na zadnji strani obrazložitve izpodbijanega sklepa piše, da je pristojni organ preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma če bi mu bil izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Tožena stranka je ugotovila, da glede na dokazana ravnanja tožnika, kot je uživanje drog, vnos prepovedanih substanc v azilni dom ter nasilje, v danem primeru to ne bi bilo mogoče, saj tožnik s svojim ravnanjem ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu. Sodišče meni, da je s tem izpodbijani sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. S tem je tudi obrazložena nujnost, primernost in sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožeča stranka tudi citira sodbo Sodišča EU C-601/15, kjer je navedeno, da je pridržanje prosilca za mednarodno zaščito dopustno le kot skrajni ukrep, če noben milejši ukrep ne more učinkovito doseči zakonitega cilja, ter sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Saadi proti Združenemu Kraljestvu, po kateri mora biti vsak odvzem prostosti nujen, sorazmeren in skrbno obrazložen. Po presoji sodišča je tožena stranka vse te standarde tudi upoštevala. Pojasnila je, zakaj milejši ukrep ne bi mogel učinkovito doseči zakonitega cilja s tem, ko je navedla, da če bi tožniku bilo omejeno gibanje na prostore azilnega doma, bi lahko tam še naprej ogrožal sebe in ostale prebivalce. Iz tega razloga je bil ta ukrep tudi nujen, saj tožena stranka drugače tudi ne bi mogla odločiti kakor je odločila glede na očitana ravnanja tožnika. Izpodbijani sklep dosega vse standarde obrazložitve iz 214. člena ZUP.

4.Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

5.Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrglo, saj je tožnikova pooblaščenka svetovalka za begunce, svetovalci za begunce pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačila nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.