Jedro

Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice. To pa tudi pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku po povedanem ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi priče.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Mestne občine Ljubljana 061-1146/2019-31 z dne 19. 08. 2020, se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju inšpekcijski, tudi prvostopenjski organ) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep, da je dolžan iz območja ceste odstraniti nadstrešek ter zid z vrati, ki sta postavljena na zemljišču s parc. št. 143 k.o. ... v varovalnem pasu kategorizirane občinske ceste kategorije LG ... cesta, odsek 211081, brez soglasja upravljalca občinske ceste, na lastne stroške (točka 1 izreka). Rok za izvršitev je 30 dni od vročitve odločbe. Pred izvedbo posega je tožnik dolžan pridobiti potrebna soglasja upravljalca občinskih cest za izvajanje del v varovalnem pasu občinske ceste (točka 2 izreka). O odpravljenih nepravilnostih mora tožnik takoj obvestiti inšpektorja (točka 3 izreka). O morebitnih stroških bo izdan poseben sklep. Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnikov predlog za podaljšanje roka z dne 5.8.2020 je zavrnil (točke 4, 5 in 6 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpekcijski organ povzema potek postopka in se sklicuje na Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in na Odlok o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju OOCMOL). Inšpekcijski organ je na terenu ugotovil, da se na parc. št. 143 k.o. ..., 1 cm od pločnika kategorizirane občinske ceste kategorije LG ... cesta, odsek 211081 ter 150 cm od vozišča, nahajajo kovinska vrata dimenzij 200 x 96 cm ter betonski zid dimenzij 221 cm x 232 cm. Na zid je prislonjen nadstrešek, ki sega na dvorišče par. št. 143 k.o. ..., pokrit s plastično oziroma stekleno ploščo. Višina nadstreška je 232 cm, širina 231 cm in dolžina pa 2,4 m. Nadstrešek je od pločnika kategorizirane občinske ceste LG ... cesta, odsek 211081 oddaljen 50 cm, ter od vozišča 201 cm. Inšpekcijski organ je ugotovil, da postavitev kovinskih vrat ter zidu v varovalnem pasu občinske ceste predstavlja poseg, za katerega je potrebno pridobiti soglasje upravljalca občinskih cest, kot to določa 2. odstavek 97. člena ZCes-1. Z vpogledom v zbirko dokumentarnega gradiva Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) je ugotovil, da za predmetni poseg na obravnavani lokaciji ni bilo izdano soglasje upravljavca občinskih cest Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet. Inšpekcijski pregled je bil opravljen v odsotnosti tožnika. Inšpekcijski organ je tožnika na podlagi določil 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), pisno, z obvestilom št. 061-1146/2019-6 z dne 28.02.2020, seznanil z ugotovitvami opravljenega pregleda in pozval naj posreduje pripombe na zapisnik ter navede morebitna druga dejstva in okoliščina v zvezi predmeta nadzora. Tožnik je v izjavi navedel, da na sodišču že 20 let traja sodni postopek, ki ga je proti njemu sprožil g. A. A., prav tako pa ni res, da je leta 2011 zgradil nadstrešek in da ni izključni lastnik parcele, na kateri se nadstrešek nahaja. Meni, da mu je potrebno dokazati, da je on delal nastrešek, dodatno pa, kdo ga je delal, kdo je naročil dela in kdo je lastnik. Pripomnil je tudi, da bi bilo potrebno umakniti celo hišo, če je v varovalnem pasu. Inšpektor je v postopku pridobil pisne izjave B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. E. E. dejansko stanje ni bilo poznano. Ostali predhodno navedeni pa so pisno izjavili, da je tožnik postavil zid in nadstrešek v letih med 2010 in 2011. Iz priloženih fotografij A. A. je razvidno, da leta 2010 zidu in nadstreška na omenjeni lokaciji še ni bilo. Tožniku so bile predhodno navedene pisne izjave poslane, pri čemer je zaprosil za podaljšanje roka za podajo izjave, da bi se o navedenem želel ustno izjaviti pri samem inšpekcijskem organu. Tožnikov predlog za podaljšanje roka je inšpekcijski organ zavrnil. Tožniku je bil določen petdnevni rok, da se izjavi o predloženih dokazih, ki se je iztekel 3. 8. 2020. Po mnenju inšpekcijskega organa je imel tožnik možnost podati izjavo v določenem roku, želja po osebnem stiku z inšpektorjem pa ne more biti utemeljen razlog za podaljšanje roka. Inšpekcijski organ je na podlagi posnetih fotografij v povezavi s pridobljenimi pisnimi izjavami sosedov oziroma prič ugotovil, da je tožnik investitor zidu in nadstreška, ni pa bistveno, ali je poseg izvajal sam, ali z izvajalcem.

3. Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in potrdil odločitev inšpekcijskega organa. Sklicuje se na ZCes-1 in OOCMOL ter povzema ugotovljeno dejansko stanje, potek postopka pri in odločitev prvostopenjskega organa. Na podlagi 97. člena ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena, posegi v prostor varovalnega pasu pa so dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Varovalni pas občinske ceste, ki se meri od zunanjega roba cestnega sveta pa do tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče, znaša pri lokalnih cestah največ 10 metrov, pri čemer lahko občina z odlokom prepiše manjšo širino varovalnih pasov, kar pa MOL v OOCMOL ni spremenila. Ugotavlja, da tožnik v ničemer ne izpodbija navedbe inšpekcijskega organa, da bi moral pridobiti soglasje upravljavca občinskih cest za postavitev nadstreška ter zidu z vrati v varovalni pas ceste, pri čemer ponovno poudarja, da postavitev objektov ob občinskih cestah ni dovoljeno brez predhodnega soglasja upravljavca občinske ceste. Pritožbeni organ je preveril lastništvo zemljišča par. št. 143 k.o. ... in ugotovil, da je v lasti vsakokratnih lastnikov nepremičnine stavba 9004 k.o. ..., del stavbe pa je v lasti tožnika. Posledično je inšpekcijski organ pravilno ugotovil lastništvo nepremičnine. Pritožbeni organ meni, da je inšpekcijski organ v zadevi pravilno odločil in je tudi dejansko stanje pojasnil v zadostni meri, da omogoča preizkus izpodbijane odločbe. Tožnikove navedbe v zvezi s spori med sosedi in drugimi sodnimi postopki pa so za predmetni postopek nerelevantne.

4. Tožnik v tožbi izpodbija odločbi obeh upravnih organov zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka. Sklicuje se na dejstvo, da ni lastnik predmetnega nadstreška ter zidu z vrati, niti ga ni zgradil on. Ker ni ne lastnik, ne graditelj, nima ničesar za odstraniti. Navaja, da je lastnik A. A. na podlagi sklepa o dedovanju. Pisne izjave prič B. B., D. D., F. F. ter sama prijava A. A., so lažne in neverodostojne, saj med navedenimi osebami in tožnikom obstaja večletni spor. To potrjuje tudi postopek delitve etažne lastnine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II N 367/2016, kjer so predlagatelji prav navedene priče. Zato je napačen tudi zaključek inšpekcijskega organa na podlagi izjav navedenih oseb in sicer, da je tožnik postavil obravnavani nadstrešek in zid. Gre za pristransko in subjektivno odločanje inšpekcijskega organa in za kršitev pravice do poštenega postopka. Tožnik v tožbi predlaga lastno zaslišanje. Takšno stanje z nadstreškom in zidom je podano že od nekdaj. Kolikor bi navedena objekta resnično posegala v varovani pas kategorizirane občinske ceste, bi se to tekom let vsekakor že pokazalo, pa se do sedaj še ni. Če zid in nadstrešek posegata v varovano območje, potem vanj posega celotna hiša, ki je bila zgrajena leta 1879 in je posledično potrebno odstraniti tudi hišo, kar pa je absurden zaključek. Ponovno navaja, da sam ni povzročitelj, zato 8. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 v konkretnem primeru ni možno uporabiti. Vztraja, da sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa nezakoniti in pomenita nedopusten poseg v tožnikove z Ustavo RS in Konvencije o človekovih pravicah zajamčene pravice. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in s sodbo odpravi izpodbojno odločbo.

5. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga naj tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za nadstrešek ter zid z vrati, ki sta postavljena na zemljišču s parc. št. 143 k.o. ... v varovalnem pasu kategorizirane občinske ceste kategorije LG ... cesta, odsek 211081, ni pridobil soglasja občinskega upravljalca ceste iz 97. člena ZCes-1. Sporno pa je, ali je z izpodbijano odločbo inšpekcijski organ pravilno in zakonito določil tožnika kot povzročitelja in s tem inšpekcijskega zavezanca na podlagi 8. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Tožnik temu nasprotuje in navaja, da ni zgradil obravnavanega nadstreška in zidu, niti ni lastnik teh objektov, posledično pa ju tudi ni dolžan odstraniti. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo inšpekcijskega organa, da navedeni nadstrešek in zid posegata v varovani pas občinske ceste. Glede na navedeno je dejansko stanje sporno, sporno je tudi, ali je tožnik dejansko povzročitelj kršitve, ki jo je storil z izgradno nadstreška in zidu z vrati v varovalnem pasu navedene občinske ceste.

8. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ v inšpekcijskem postopku po ZIN ugotovil, da se na parc. št. 143 k.o. ..., 1 cm od pločnika kategorizirane občinske ceste kategorije LG ... cesta, odsek 211081 ter 150 cm od vozišča, nahajajo kovinska vrata dimenzij 200 x 96 cm ter betonski zid dimenzij 221 cm x 232 cm. Na zidu je nadstrešek, ki sega na dvorišče par. št. 143 k.o. ..., višina nadstreška je 232 cm, širina 231 cm in dolžina 2,4 m. Nadstrešek je od pločnika kategorizirane občinske ceste LG ... cesta, odsek 211081 oddaljen 50 cm ter od vozišča 201 cm. Postavitev kovinskih vrat ter zidu v varovalnem pasu občinske ceste predstavlja poseg, za katerega je potrebno pridobiti soglasje upravljavca občinskih cest, kot to določa 2. odstavek 97. člena ZCes-1, to pa v konkretnem primeru ni bilo izdano. Tožniku je inšpekcijski organ odredil, da mora odstraniti obravnavani nadstrešek in zid z vrati, ki posega v območje navedene občinske ceste. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste z odločbo odredi vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačno sanacijo ceste, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, po drugi osebi, na stroške povzročitelja. V obravnavanem primeru pa je med strankama sporno, ali je tožnik dejansko povzročitelj in s tem inšpekcijski zavezanec, sporno pa je tudi dejansko stanje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je inšpekcijski organ na podlagi drugega odstavka 19. člena ZIN v postopku pridobil pisne izjave sosedov oz. prič in sicer: B. B., D. D., F. F. ter prijavitelja A. A., ki so navajali, da je tožnik postavil obravnavani zid in nadstrešek v letih 2010 do 2011 in s pisnimi izjavami seznanil tožnika tako, da mu jih je vročil po pošti in ga pozval, da se do njih v danem roku opredeli.

9. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku inšpekcijskega nadzora. Sodišče je v zadevi presojalo, ali so bile tožniku v tem inšpekcijskem postopku zagotovljene procesne pravice, da se kot stranka udeležuje inšpekcijskega postopka, kar predstavlja pravico, ki je varovana v 22. členu Ustave RS. Vsakomur je namreč zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic tudi v postopku pred državnimi organi, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.

10. ZIN v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Ker ZIN in ZCes-1 ne urejata načela zaslišanja stranke, je v danem primeru po presoji sodišča potrebno uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 9. členu opredeljuje omenjeno načelo, ki pomeni, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V ta namen mora na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven nje pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti tudi, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam oz. izvedencem (4. točka). Ustna obravnava mora biti razpisana vselej, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedenca (prvi odstavek 154. člena ZUP). Iz navedenih določb izhaja, da mora uradna oseba na razpisano ustno obravnavo povabiti tudi stranko in ji na ta način omogočiti postavljanje vprašanj osebam, ki so zaslišane v dokazne namene. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način zagotavljanja uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). To pa tudi pomeni, da če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, ker obvezna ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v postopku preuranjeno. V upravnem (tudi v inšpekcijskem) postopku po povedanem ne zadostuje zgolj pisna seznanitev stranke z vsebino izpovedi priče.1

11. Ker v obravnavanem inšpekcijskem postopku ni bila izvedena ustna obravnava in tožniku ni bila dana možnost sodelovati s postavljanjem vprašanj pričam, izpodbijana odločba pa temelji na teh izpovedbah, s tem tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Posledično je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega (inšpekcijskega) postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katere je treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj je zaradi naveden kršitve nepravilna in nezakonita.

12. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo ter na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj inšpekcijski organ očitane kršitve določb postopka odpravi. Inšpekcijski organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četri odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 , pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Enako glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, točke 10, 11 in 12.