Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje v izreku sodbe dopolnilo opis kaznivega dejanja iz obtožnice z okoliščinami, ki so bile nujne za uporabo milejše pravne opredelitve kaznivega dejanja ter uporabo določb KZ o prekoračenem silobranu in bistveno zmanjšani prištevnosti (ni pa spreminjalo okoliščin, ki so opredeljevale historični dogodek glede časa in kraja dejanja, ravnanja obsojenca, sredstva, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno in posledic njegovega ravnanja), ni storilo kršitve v smislu 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno uveljavlja zahteva, ne kršitve 9. točke istega odstavka v zvezi s 354. členom ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. B.Č. je dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil obs. B.Č. zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. odstavku 135. člena KZ, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti in v prekoračenem silobranu v smislu 3. odstavka 11. člena in 2. odstavka 16. člena KZ, obsojen na 1 leto zapora in na plačilo stroškov kazenskega postopka, odvzeta pa mu je bila tudi sekira, s katero je storil kaznivo dejanje. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zagovornice.

Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev postopka v smislu 7. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni ugotavljalo, ali je obsojenec res storilec kaznivega dejanja, ampak je odločitev o krivdi oprlo izključno na njegovo priznanje pred preiskovalnim sodnikom, čeprav je na glavni obravnavi kaznivo dejanje zanikal in ker je sodišče obsodilo obsojenca po 2. odstavku 135. člena KZ, čeprav je bil obtožen kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ.

Izpodbijani sodbi se opirata na izpovedbo obsojenčeve matere, ki jo je dala v preiskavi, čeprav ni bila zaslišana na glavni obravnavi, ker je pred tem umrla, ne bi pa obsojenca obremenjevala, s čimer naj bi bila podana kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba nima razlogov o tem, zakaj ne verjame pričama M.M. in S.S. in dokazne ocene glede vabila odvetnice z dne 18.8.1997, torej le dan pred kaznivim dejanje, naj oškodovanec pride k njej podpisat sporazumni predlog za razvezo. S tem naj bi bila storjena kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Enako kršitev naj bi predstavljali razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo, da je priznanje obsojenca v preiskavi verodostojno, zanikanje kaznivega dejanja na glavni obravnavi pa ne. Zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, češ da ni dokazana vzročna zveza med poškodbami in smrtjo poškodovanca, ker ni pojasnjeno, zakaj poškodbe čeljusti in lobanje S.Č., ki jih je ugotovil lečeči zdravnik, ni ugotovil tudi patolog pri obdukciji. Predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe ali pa se izpodbijani sodbi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je uveljavljanje kršitve 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v škodo obsojenca, česar zagovornik ne more storiti, ampak samo državni tožilec. Ostale trditve v zahtevi pa izpodbijajo kot zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. B.Č. je bil obtožen kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, ker je dne 20.8.1997 na dvorišču njihove domačije s sekiro večkrat udaril svojega očeta S.Č. po glavi in mu s tem povzročil prelom spodnje čeljustnice, vtisnjeni zlom lobanjskega dna z izlivom krvi v možgane in udarnino možganov, torej življenjsko nevarne poškodbe, zaradi katerih je bil v komi, med dolgotrajnim zdravljenjem teh poškodb pa je poškodovanec zbolel za pljučnico in gnojnim vnetjem sapnikovih vej, zaradi česar je dne 25.3.1998 umrl. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe dopolnilo opis kaznivega dejanja v obtožnici z okoliščinami, ki so bile nujne za uporabo milejše pravne opredelitve kaznivega dejanja ter uporabo določb KZ o prekoračenem silobranu in bistveno zmanjšani prištevnosti. Sodišče ni spreminjalo okoliščin, ki so opredeljevale historični dogodek glede časa in kraja dejanja, ravnanja obsojenca, sredstva, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno in posledic njegovega ravnanja. Sodba je v opisu dodala dejanje poškodovanca kot protipraven napad na življenje obsojenca, psihično stanje obsojenca zaradi tega napada in psihični odnos obsojenca do njegovega ravnanja, kar vse je bilo nujno, da se ob nespremenjenem opisu objektivnih okoliščin lahko uporabi milejša pravna opredelitev kaznivega dejanja ter določbe splošnega dela KZ o prekoračenem silobranu in bistveno zmanjšani prištevnosti. Pri takšni dopolnitvi opisa kaznivega dejanja pa ne gre za kršitev v smislu 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno uveljavlja zahteva, ne za kršitev 9. točke istega odstavka v zvezi s 354. členom ZKP (glej 6. točko komentarja mag. Štefana Horvata k 354. členu ZKP, 732. in 733. stran Zakona o kazenskem postopku s komentarjem, Založba GV, 2004).

Zmotno je stališče zahteve, da zapisnika o izpovedbi obsojenčeve matere B.Č. sodišče ne bi smelo prebrati na glavni obravnavi, ker je bila privilegirana priča po 2. točki 1. odstavka 236. člena ZKP. Po določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP se sme prebrati zapisnik o zaslišanju priče, če je umrla. Po določbah 237. člena ZKP, ki so veljale v času sojenja na prvi stopnji, je bil zapisnik o zaslišanju priče, ki ni bila dolžna pričati, prepovedan dokaz, če priča ni bila poučena, da ni dolžna pričati, če se je odpovedala tej pravici ali če pouk in prepoved pričevanju nista bila vpisana v zapisnik. Iz zapisnika o zaslišanju B.Č. izhaja, da je bila poučena, da ni dolžna pričati in da je izjavila, da želi pričati. Pouk in ustrezni odgovor priče sta bila dana in vpisana v zapisnik o zaslišanju, zato ni bilo ovir, da se zapisnik o zaslišanju B.Č. prebere na glavni obravnavi in da se sodba opre na njeno izpovedbo. Ne gre tedaj za zatrjevano kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ni pravilna trditev zahteve, da sodba nima razlogov o tem, zakaj ne sprejema izpovedb prič S.S. in M.M. Razlogi so navedeni na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, zaključek pa v zadnjem stavku 3. odstavka na navedeni strani. Razloge o tem, zakaj sodišče verjame priznanju obsojenca, ki ga je dal v preiskavi, ne pa zanikanju kaznivega dejanja na glavni obravnavi, sodba vsebuje na 4. in 5. strani.

Razloge o vzročni zvezi med ravnanjem obsojenca in posledico, poškodbami in smrtjo poškodovanca, sodba sodišča prve stopnje vsebuje na 6. in 7. strani, sodba sodišča druge stopnje pa na 4. strani. O pomenu vabila odvetnice, naj S.Č. pride podpisat predlog o sporazumni razvezi zakonske zveze, vsebuje sodba sodišča druge stopnje razloge na 2. in 3. strani. Razlogi, s katerimi je sodišče prve in druge stopnje obrazložilo stališče, da verjame priznanju obsojenca v preiskavi, ne pa zanikanju kaznivega dejanja na glavni obravnavi, so razumni in sprejemljivi. Vrhovno sodišče zato ne vidi zatrjevnih kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, zatrjevanih kršitev zakona pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo, je zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je sposoben za delo in nima preživninskih obveznosti) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja).