Jedro

Predvideni novi objekt, skladišče reprodukcijskega materiala, ni namenjen pretežni namembnosti območja, to je območju stanovanj, ampak tožnikovi proizvodni dejavnosti. Tak poseg v prostor glede na določbe PUP na tem območju ni predviden oziroma dovoljen. Pri tem na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da gre za „zatečeno stanje“, ker tožeča stranka na navedenem območju v poslovno stanovanjskem objektu že opravlja poslovno dejavnost. Predmet presoje v tej zadevi namreč ni „zatečeno stanje“, temveč nameravana nova gradnja, ki pa glede na PUP na tem območju ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 1. 2004, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote ... z dne 17. 9. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo skladišča reprodukcijskega materiala na zemljišču s parc. št. 11/3 in 12/3 k.o. ...

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi soglašalo z odločitvijo in razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pri tem se je opralo na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN, Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja urbanistične zasnove Mestne občine ... ( v nadaljevanju : PUP), na območju katerega je nameravani poseg v prostor, in sicer v ureditveni enoti stanovanja nižje gostote (Sn). Po določbah 9. točke 8. člena in druge alinee 1. točke 9. člena PUP v zvezi z 19. točko 5. člena in prvega odstavka 7. člena PUP predviden poseg v prostor ni dovoljen. Pri tem ni relevantno sklicevanje tožeče stranke na dejstvo, da v poslovno stanovanjskem objektu že opravlja obrtno dejavnost in ima za to dejavnost ustrezno dovoljenje.

3. Tožeča stranka vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Prvostopno sodišče je bistveno kršilo pravila postopka, ker pooblaščenki tožeče stranke ni vročilo odgovora na tožbo tožene stranke in odgovora na tožbo prizadete stranke Mestne občine ..., ki je odgovoru priložila razlago določb 8. in 9. člena PUP. Prvostopno sodišče se je tudi opredelilo do tega, da ogled na terenu v tej zadevi sploh ni bil potreben in da zato naj ne bi šlo za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če ta ni bil opravljen. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča glede razlage 5. člena PUP. Predvidena gradnja je namenjena dopolnilni gradnji za obrt tožeče stranke. Razlaga, da predvideni objekt ni namenjen pretežni namembnosti Sn – stanovanjski gradnji, ampak proizvodnji gradnji, je napačna. Gre za zatečeno stanje, za dejstvo, da se na nepremičninah tožeče stranke nahaja tako stanovanjska, kakor tudi gradnja za poslovne namene. Lokacijska dokumentacija, ki naj bi bila osnova za izdajo lokacijskega dovoljenja, vsebuje tudi vse ostale pogoje, ki jih opredeljuje PUP. Prvostopno sodišče bi se moralo opredeliti tudi do ostalih lokacijskih pogojev, in je napačno menilo, da ti niso relevantni za odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Prizadeta stranka Mestna občina ... pa v odgovoru na pritožbo navaja, da je ona tista, ki načrtuje prostorski razvoj in sprejema prostorske akte in je kot takšna pristojna tudi za razlago njihovih posameznih členov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka tega člena se pritožba tožeče stranke vložena še po ZUS-1 obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je po ZGO pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pogoj za izvršljivost te odločbe, ki je v tem, da se na njeni podlagi izda gradbeno dovoljenje.

7. V tej zadevi je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo - določbe PUP pravilno uporabljene. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da predvideni poseg v prostor, glede na pretežno namembnost, leži v območju urejanja z oznako Sn. Po prvem odstavku 7. člena PUP so z oznako Sn označena območja pretežne namembnosti za stanovanja nižje gostote. Pretežna namembnost pa je tista, ki v posameznem območju predpisane namembnosti prevladuje (19. točka 5. člena PUP). Po določbi druge alinee 1. točke 9. člena PUP so dopustne dopolnilne gradnje novih objektov, ki so določene s pretežno namembnostjo posameznega območja urejanja iz 8. člena, tako da ne presegajo gabaritov obstoječe zazidave v neposredni okolici. Po določbi 9. točke 8. člena PUP so v območjih za stanovanja nižje gostote (Sn) dopustni posegi za: stanovanja nižje gostote (40 – 80 preb./ha), terciarne in kvartarne dejavnosti za potrebe stanovanjskega območja, proizvodne dejavnosti, ki po površini ne presegajo 40 m2 in ne povzročajo prekomernih obremenitev okolja z emisijami in prometom, ki so lahko locirane v pritličnih ali kletnih prostorih posameznih objektov, ter za šport in rekreacijo.

8. Glede na citirane določbe PUP se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča, da predvideni novi objekt, skladišče reprodukcijskega materiala, ni namenjen pretežni namembnosti območja Sn, to je območju stanovanj, ampak tožnikovi proizvodni dejavnosti, za katero posegi v prostor kot novogradnja na navedenem območju niso predvideni oziroma dovoljeni. Zato je bila zavrnitev vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja za predmetni poseg v prostor pravilna. Pri tem na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati dejstvo oziroma pritožbeni ugovor, da gre za „zatečeno stanje“, ker tožeča stranka na navedenem območju v poslovno stanovanjskem objektu že opravlja poslovno dejavnost. Predmet presoje v tej zadevi namreč ni „zatečeno stanje“, temveč nameravana nova gradnja, ki pa glede na PUP na tem območju ni dovoljena.

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ker tožeči stranki ni bil vročen odgovor na tožbo, ki sta ga podali tožena in prizadeta stranka. V ZUS-1 so kot absolutne bistvene kršitve pravil postopka navedene kršitve iz 1.,2.,3.,4. in 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 1., 2., in 3. odstavka 78. člena ZUS-1, ter kot bistvene vse kršitve ZUS-1 oziroma ZPP, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni pa kot absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu navedena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je kot absolutna bistvena kršitev določb ZPP podana tudi takrat, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po določbah ZUS-1 je taka opustitev lahko bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. To pa v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni. V obravnavanem primeru je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla le, da „prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne“ torej ni navedla nič novega, s čimer bi bilo treba tožečo stranko seznaniti, da bi se lahko do tega opredelila. Ravno tako ni vplival na odločitev prvostopnega sodišča odgovor na tožbo prizadete stranke, ki vsebuje le razlago 8. in 9. člena PUP, saj sodišče pravo razlaga samo in pri tem ni vezano na pojasnila organa, ki je predpis sprejel, razen, če gre za obvezno razlago zakona. Glede na navedeno kršitve pravil postopka, ki jih zatrjuje pritožnik, niso take, da bi bilo treba zaradi njih izpodbijano sodbo razveljaviti.

10. Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tudi ugovor tožeče stranke, ki ga ta ponavlja tudi v pritožbi, da ker obravnavani poseg v prostor po določbah PUP ni dovoljen, ogled na kraju samem ni bil potreben, saj ne bi v ničemer vplival na drugačno odločitev upravnega organa. Prav tako, kot je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že prvostopno sodišče, ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na ostale lokacijske pogoje (pozidanost zemljišča, naklon strehe, ocena vplivov na okolje, velikost funkcionalnega zemljišča itd.), v tej zadevi niso relevantni za odločanje, saj za nameravano gradnjo ni podlage v PUP že zaradi njene namembnosti, torej nadaljnjih podrobnejših pogojev sploh ni treba preizkušati.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podane kršitve, na katere mora Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.