Jedro

Toženci niso uspeli dokazati, da četrta toženka in njeni otroci stanovanje upravičeno zasedajo kot lastniki oziroma, da bi imeli kakšno drugo pravno podlago za uporabo spornega stanovanja, ki bi preprečevala njegovo izpraznitev.

Hipotetična možnost odkupa stanovanja ni dovolj. Če toženci menijo, da imajo na spornem stanovanju lastninsko pravico, morajo to uveljavljati z ustreznimi zahtevki v pravdi.

Ker gre pri obveznosti na strani več tožencev kot dolžnikov za deljivo obveznost in ni določena drugačna delitev, se obveznost deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Takšna obveznost je manj od solidarne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so se toženci dolžni v roku 15 dni izseliti iz dvosobnega stanovanja št. 7 v izmeri 65,02 m2, v šesti etaži v večstanovanjski stavbi F. 1 v Ljubljani, z identifikacijskim znakom 0000-000-207 in ga izpraznjenega stvari in oseb izročiti skupaj s ključi stanovanja tožnici (I. točka izreka) ter jim naložilo, da so ji dolžni plačati iz naslova uporabnine in obratovalnih stroškov znesek 16.226,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot to konkretneje izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. Zavrnilo je zahtevek v delu, da so obveznost iz II. točke sodbe dolžni plačati solidarno. Sklenilo je še, da so toženci dolžni plačati tožnici 6.838,50 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Toženci izpodbijajo navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagajo, da tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišču očitajo, da o vseh objektivnih spremembah tožbe ni odločilo s sklepom, zaradi česar je sporno, o katerih postavljenih zahtevkih je odločalo oziroma ni odločalo z izpodbijano sodbo.

Ponavljajo, da so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva z dnem 26. 2. 1992 in da je bil kasneje vzpostavljen vpis stalnega prebivališča na naslovu F. 1, čeprav toženci na tem naslovu ne živijo več. A. A. živi v Italiji, B. B. v Švici, C. C. pri svoji partnerki, D. D. pa živi na naslovu ..., Ljubljana. Ni utemeljeno zahtevati od tožencev, da se izselijo iz nepremičnine, če pa je ne uporabljajo in v njej ne živijo. Tudi ne morejo izročiti ključev, če jih nimajo. Ugotavljanje resničnosti prijavljenega stalnega prebivališča je stvar upravnega organa. Tožnica lahko sproži postopek pri upravni enoti, da ugotovi, da na spornem naslovu toženci ne živijo.

Sodišče ni pravilno ocenilo vseh pravnih posledic njihovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ter procesa vzpostavljanja prejšnjega stanja in odpravljanja nastalih negativnih posledic. Četrta toženka D. D. bi bila kot partnerka pokojnega E. E. upravičena do odkupa zadevnega stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona, če ne bi bila izbrisana iz registra in bi pridobila zaprošeno slovensko državljanstvo. Prav tako je imel to pravico do odkupa stanovanja pokojni E. E., ki je bil imetnik stanovanjske pravice. Toženci si prizadevajo, da bi uresničili pravico do odkupa predmetnega stanovanja ali ga imeli vsaj v najemu kot neprofitni najemniki. Smiselno so v tej zadevi uveljavljali pravico do odkupa stanovanja.

Ker toženci niso solidarni zavezanci uveljavljane denarne obveznosti, je odločitev sodišča, da so dolžni plačati zneske uporabnine, ne da bi tožnica zahtevala od vsakega toženca določen denarni znesek, to je v razdeljenih zneskih, materialnopravno napačen.

Višina uveljavljane uporabnine je bila sporna. Sodišče v tej smeri ni izvedlo dokazov. Tožnica tudi ni podala tožbenih navedb glede višine postavljenega zahtevka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz vsebine pritožbe razvidno, da toženci izpodbijajo sodbo v tistem delu, v katerem niso uspeli, torej njen ugodilni del (I., II. in IV. točka izreka), zato je odločitev v III. točki izreka pravnomočna.

6. Pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o spremembah tožbe odločiti s sklepom o njihovi dovolitvi. Iz spisa izhaja, da je tožnica tožbo vložila za plačilo uporabnine od junija 2016 in obratovalnih stroškov od marca 2018 do vložitve tožbe, kasneje pa je večkrat (trikrat) spremenila tožbeni zahtevek v smeri njegovega povečanja (list. št. 58, 65, list. št. 111, 114, list. št. 135, 138), za obdobje v času trajanja pravde. Z zvišanjem zahtevka je tožnica tako zajela še obdobje od vložitve tožbe do vključno maja 2021 (do konca glavne obravnave). Iz spisa je razvidno, da so toženci sprva nasprotovali (prvi) spremembi tožbe, a se kasneje naknadnima spremembama niso upirali, temveč so se spustili v obravnavanje o glavni stvari po vseh treh spremembah, ki se nanašajo na že v tožbi postavljen zahtevek za plačilo uporabnine in obratovalnih stroškov, a za obdobje trajanja pravde. V takem primeru se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe (185. člen ZPP). Zato ni bilo potrebe, da bi sodišče o tem izdalo poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Iz podatkov spisa in izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče vodilo postopek ter obravnavalo in odločalo o denarnem zahtevku iz naslova uporabnine in obratovalnih stroškov za obdobja, kot jih je tožnica uveljavljala s tožbo in z zvišanji zahtevka. Tudi iz izpodbijane sodbe je, ob primerjavi vsebine tožbenega predloga in povečanja obstoječega zahtevka, jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje odločalo o vseh uveljavljanih in postavljenih zahtevkih - tistih, ki jih je tožnica podala s tožbo in njeno spremembo. Pritožbeni očitek o spornosti vsebine predmeta obravnavanja in odločanja zato ne more biti utemeljen.

7. Tožnica uveljavlja zoper tožence dva zahtevka, nedenarnega na izpraznitev spornega stanovanja in denarnega na plačilo uporabnine in obratovalnih stroškov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so pravni temelj tožbenih zahtevkov določila 111. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je imel pokojni E. E. (oče prvih treh tožencev in mož četrte toženke) s tožnico sklenjeno za predmetno stanovanje najemno pogodbo za nedoločen čas, ki pa je bila zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti sodno odpovedana. Na podlagi te sodbe je bila v izvršilnem postopku izvedena deložacija 27.5.2016, v kateri je bila posest stanovanja vrnjena tožnici. Ugotovljeno je, da so se toženci še istega dne ponovno na silo vselili v navedeno stanovanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da toženci stanovanje od tedaj ves čas uporabljajo in v njem živijo. Izčrpno je pojasnilo, zakaj šteje to za dokazano. Oporo za takšen zaključek je imelo predvsem v izpovedbah toženk B. B. in D. D., ki ju je dokazno ocenilo tudi v povezavi z dokaznimi listinami, pri čemer pa potrdilom o stalnih prebivališčih ni dalo nobenega pomena in dokazne teže, kot zmotno meni pritožba.1 Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v prepričljivost dokazne ocene in pravilnost ugotovljenih dejstev. Zgolj s ponavljanjem trditev, podanih pred sodiščem prve stopnje, da toženci v stanovanju ne živijo in ga ne uporabljajo, je ne uspejo ovreči. V dokaznem postopku ugotovljena okoliščina, da toženec C. C. le občasno prespi pri svoji partnerki, ne omogoča drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da toženci zasedajo stanovanje in ga uporabljajo, toženki B. B. in A. A. vedno, kadar sta v Sloveniji, pri čemer nobena od zaslišanih strank, ki sta se odzvali vabilu na zaslišanje, ni znala časovno opredeliti začasno krajših obdobij, ko naj v stanovanju ne bi bivali. Odločilno je, da sta zaslišani toženki v nasprotju s podanimi trditvami potrdili, da stanovanje zasedajo in uporabljajo vsi toženci.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženci niso uspeli dokazati, da četrta toženka (in njeni otroci) stanovanje upravičeno zasedajo kot lastniki oziroma, da bi imeli kakšno drugo pravno podlago za uporabo spornega stanovanja, ki bi preprečevala njegovo izpraznitev. O tem so v točkah 11 in 12 izpodbijane sodbe obširni in skrbno obdelani argumenti, s katerimi se pritožba konkretno ne sooči. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 111. člena SZ-1, ki določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito in lahko lastnik zahteva izpraznitev stanovanja. Logična posledica tega je tudi vrnitev ključev.

10. Pritožniki neutemeljeno ponavljajo, da so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva RS (in da je bil kasneje vzpostavljen vpis stalnega prebivališča za prve tri tožence na naslovu spornega stanovanja) in navajajo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh pravnih posledic nezakonitega izbrisa ter upravičenosti do odkupa stanovanja. O tem se je sodišče prve stopnje v luči posplošenih trditev v ustrezni meri izreklo v tč. 11 in 12 izpodbijane sodbe. Gre za trditve, ki tudi niso pravnorelevantne v obravnavni zadevi. To, da toženci štejejo, da bi bila lahko četrta toženka kot dedinja po pokojnem upravičena uveljavljati pravico do odkupa stanovanja po določbah SZ-1, če ne bi bila izbrisana iz registra, in bi pridobila državljanstvo RS, ne zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Hipotetična možnost odkupa stanovanja ni dovolj. Če toženci menijo, da imajo na spornem stanovanju lastninsko pravico, morajo to uveljavljati z ustreznimi zahtevki v pravdi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženci s trditvami in dokazi, podanimi v tej pravdi, ne izkazujejo podlage za uporabo stanovanja. Da bi četrta toženka podedovala sporno stanovanje po pokojnem možu E. E. (umrl je leta 2017), v dokaznem postopku ni bilo potrjeno. Sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas z dne 21. 2. 2000, ki je bila 7. 5. 2001 sodno odpovedana, dokazuje, da pokojni ni bil lastnik stanovanja. Iz predloženih listin in izpovedi zaslišanih toženk tudi ne izhaja, da bi pokojni ali toženci kot njegovi dediči na kakršenkoli način sodno ali drugače zahtevali ugotovitev, da naj bi bilo to stanovanje njegovo.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilnosti odločitve o denarnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, zakaj je tožbeni zahtevek tako iz naslova plačila uporabnine kot plačila obratovalnih stroškov po temelju utemeljen (198. člen OZ). Pritožniki ugotovljenemu dejanskemu stanju, na podlagi katerega je sprejelo takšen zaključek, konkretno niti ne ugovarjajo.

12. Višina uveljavljanega zahtevka iz naslova uporabnine v postopku med pravdnima strankama ni bila sporna. V nobeni vlogi toženci niso ugovarjali konkretnim trditvam tožeče stranke o višini uporabnine in pojasnilu tožnice, kako jo je določila oziroma ocenila. V takem primeru velja pravilo iz 214. člena ZPP: neprerekana dejstva se štejejo za priznana. Zato sodišču ni bilo treba v zvezi s tem izvajati kakršnegakoli dokaza. Tudi sicer pa pritožba ne pojasni, kateri dokaz bi moralo izvesti, pa ga ni. Uveljavljanje spornosti višine tega zahtevka v pritožbenem postopku je, brez pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde niso mogli navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, zato prepozno in neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Tožnica je podala tudi navedbe glede višine drugega denarnega zahtevka. Toženci niso prerekali višine obratovalnih stroškov, ki so nastali s stanovanjem v času, ko so ga zasedali, niti dejstva, da je tožnica te stroške sama poravnala upravniku. Ker tožbeni zahtevek glede obratovalnih stroškov ni bil prerekan ne po temelju ne po višini, tožnica pa je v zvezi z njimi tudi v spis vložila listine, ki dodatno dokazujejo navedene stroške, in iz katerih izhajajo vrsta in višina posameznih stroškov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica za navedeni znesek obratovalnih stroškov prikrajšana, toženci pa obogateni. Toženci kljub zadostnim trditvam tožnice niso obrazloženo ugovarjali, da posameznih stroškov ne bi povzročili ali da s tem, ko je te stroške upravitelju plačala tožnica, ne bi bili obogateni. Tudi niso trdili, da bi bili stroški, ki jih je tožnica dodatno izkazovala z v spis vloženimi listinami, napačni ali nepreverljivi; sploh niso navajali, katerih stroškov po višini ne priznavajo in zakaj. Pavšalni ugovor glede višine denarnega tožbenega zahtevka tako ne terja podrobnejšega odgovora.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je postavljeni tožbeni zahtevek o denarni obveznosti tožencev nesklepčen. Tožnica je uveljavljala od tožencev solidarno2 plačilo denarne obveznosti. Ker se solidarna obveznost ne domneva in tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo zakonske in pogodbene podlage za solidarno odgovornost, je to pravilno upoštevalo pri odločitvi in oblikovanju izreka sodbe, ko je izpustilo besedo „solidarno“ iz tožbenega zahtevka. Ker gre, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pri tej obveznosti na strani več tožencev (dolžnikov) za deljivo obveznost3 in ni določena drugačna delitev, se obveznost deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ). Takšna obveznost je manj od solidarne. V konkretnem primeru, ko ni ugotovljena podlaga za solidarno odgovornost tožencev za nastalo obveznost, se (že po zakonu) šteje, da so ugotovljeno denarno terjatev (iz naslova plačila uporabnine in obratovalnih stroškov) toženci dolžni plačati v enakih delih. Temu ustrezno je tudi sodišče prve stopnje oblikovalo izrek sodbe in ni bilo dolžno še posebej v njem zapisati, da je vsak toženec dolžan plačati četrtino ugotovljenega zneska. V izreku oblikovana obveznost plačila upošteva zakonsko določbo o delitvi deljive terjatve. Odločitev je v mejah postavljenega zahtevka.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo (procesnih in materialnopravnih) kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato niso upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov, tožnica pa svoje krije sama, ker z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razrešitvi zadeve, zato stroški v zvezi s tem niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča fizične osebe je v okviru Zakona o prijavi prebivališča v pristojnosti upravnega organa, a to ne pomeni, da sodišče prve stopnje v obravnavani civilni zadevi ne more ugotavljati, ali toženci sporno stanovanje uporabljajo oziroma v njem bivajo, torej ga imajo v posesti. 2 Dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik uveljavlja njeno izpolnitev od kateregakoli solidarnega dolžnika, dokler ni popolnoma izpolnjena. 3 Obveznost je deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti.