Jedro

Sodišče prve stopnje presoja pravilnost postopka in izdane odločbe v obsegu oziroma glede na stanje, kakršno je bilo v času izdaje odločbe.

Izrek

1. Izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 29.11.2002, razveljavi in se v tem delu tožba zavrže. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

V izreku pod točko 2 je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, RS, št,. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnic A.A. in B.B. zoper odločbo tožene stranke z dne 29.11.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno odpravila lokacijsko dovoljenje z dne 8.5.2001, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana, in sicer v delu, ki se nanaša na gradnjo zidane ograje na zemljiščih parc. št. 45/4, 45/9, 45/8 in 45/1 k.o. ... ter v tem delu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek, v ostalem delu, ki se nanaša na gradnjo stanovanjske hiše, pa je pritožbo tožnic A.A. in B.B. zavrnila. Z navedenim lokacijskim dovoljenjem je bila investitorjema M. in G.C. dovoljena gradnja stanovanjskega objekta in zidane ograje na navedenem zemljišču pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi k 2. točki izreka sodbe in sklepa pa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Navaja, da se območje, kjer leži obravnavana lokacija, kar med strankami niti ni sporno, ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/88 in 18/88 ter Uradni list RS, št. 40/92, 9/95, 11/95, 63/99 in 28/00, PUP), zemljišče pa se nahaja v morfološki enoti 2A1, kjer je po 10. členu PUP dovoljena v območju enodružinske gradnje dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih stavb. Dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih stavb, nadzidave in prizidave pa so dovoljene do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40 % pozidane nasproti 60 % nepozidane površine. Tožnica A.A. se je v pritožbi sklicevala na inšpekcijski postopek, ki je bil uveden zaradi nedovoljenih posegov v prostor, nasprotovala je nasipavanju terena in izgradnji podpornega zidu, navajala pa je tudi, da bi moral v postopku sodelovati tudi njen sin kot solastnik hiše, na kateri nastaja škoda zaradi nedovoljenih posegov. Tožnici v tožbi izpodbijata tiste dele odločbe, ki jih v pritožbah nista in navajata dejstva, ki jih nista navajali v pritožbah. S tožbo pa se lahko izpodbija le tisto odločbo oziroma njene dele, glede katere pritožnik s pritožbo ni uspel, ne pa tudi odločbe oziroma njenih delov, zoper katere ni bilo pritožbe. Ker glede na 3. odstavek 14. člena ZUS tožbene novote v upravnem sporu niso dovoljene, sodišče teh tožbenih ugovorov ni vsebinsko obravnavalo in obrazlagalo. Sodišče prve stopnje presoja pravilnost postopka in izdane odločbe v obsegu oziroma glede na stanje, kakršno je bilo v času izdaje odločbe. Morebitni že izvršeni nedovoljeni posegi v prostor so stvar inšpekcijskega postopka in v pristojnosti inšpekcijskih organov in ne stvar postopka in organov za izdajo dovoljenj za posege v prostor, torej v tem postopku stranke ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov glede nedovoljene gradnje. Tudi tožbeni ugovori glede nastajanja škode na objektih tožnic niso stvar upravnega postopka, saj gre za uveljavljanje škode, za to pa so pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Tožnica A.A. vlaga po vsebini pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka pa je odpravila lokacijsko dovoljenje le v delu, ki se nanaša na gradnjo podpornega zidu. Ker se z odločitvijo tožene stranke ni strinjala, je v svoji tožbi z dne 29.12.2002 podrobneje obrazložila zadevo in zahtevala, naj se odstrani nedovoljena gradnja podpornega zidu in nasutje in naj se oškodovancem povrne povzročena škoda. Sodišče prve stopnje ni pregledalo dovolj natančno materialnih dokazov in se ni oziralo na nepravilnosti v tem postopku. Lokacijsko dovoljenje je nerazumljivo. Zaradi nedovoljene gradnje podpornega zidu in nasipavanja je nastala geološka nestabilnost terena in okolice, kar povzroča vse večje poškodbe (pokanje zidov) na zgradbah. Barjanski teren se namreč ugreza, če je obremenjen z nasipom, to pa povzroča poškodbe na okoliških zgradbah. Povezano z nedovoljeno gradnjo betonskega podpornega zidu in z nedovoljenim nasipavanjem je tudi zasipavanje jarka za odvodnjavanje, ki je obstajal pred tem v celotni dolžini med parcelo investitorjev in parcelo tožnice. Pri natančnejšem naknadnem pregledu je bilo še dodatno ugotovljeno, da je investitor zasul brez uradnega dovoljenja tudi odtok v javno kanalizacijo. Po 55. členu ZUN mora lokacijska dokumentacija vsebovati med drugim tudi rešitve v zvezi z vplivi na okolje, ki jih bo imel obravnavani poseg (gradnja podpornega zidu in drenaža z nasipavanjem zemljišča). V spornem lokacijskem dovoljenju ni bilo rešitve v zvezi z vplivi na okolje. Lokacijsko dovoljenje je tožena stranka odpravila v delu, ki se nanaša na gradnjo podpornega zidu, ni pa postavila pogoja, da mora investitor po ZUN in PUP ugotoviti in odpraviti motnje, ki jih je s svojo dejavnostjo povzročil tožničini parceli. Po 76.b členu ZUN je povzročitelj dolžan plačati oškodovancu odškodnino. Po 1. odstavku 63. člena ZUS odloči sodišče s sodbo, s katero se izpodbijani upravni akt odpravi, tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na določbe 140. člena ZUP, 261., 262. in 323.člen Kazenskega zakonika (KZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, sporno lokacijsko dovoljenje z dne 8.5.2001 pa vrne upravni enoti v odpravo vseh nezakonitosti in pomanjkljivosti. Pred izdajo novega lokacijskega dovoljenja naj se izdela sanacija obstoječega geomehanskega in hidrološkega stanja z odpravo nasutja, podpornega zidu in posledic na osnovi geoloških raziskav po odločbi tožene stranke z dne 29.11.2002. Tožnica in prizadeti solastnik B.A. sta upravičena do odškodnine v skladu z rezultati, ki jih bodo dale geološke in druge raziskave. Naknadno je tožnica še dopolnila svojo pritožbo z obsežnim gradivom.

K 1. točki izreka: Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka odločbe tožene stranke, ni uporabilo določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj bi moralo tožbo tožnice v tem delu zavreči. Tožničini pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje je bilo namreč v tem delu ugodeno in zato tožnica ni imela pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke v delu, s katerim ji je bilo ugodeno, saj si v tem delu s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe in zavrglo tožbo.

K 2. točki izreka: Glede zavrnilnega dela odločbe tožene stranke (2. točka izreka) pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na PUP v morfološki enoti 2A1 po 10. členu PUP dovoljena v območju enodružinske gradnje dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih stavb, za kar gre v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz predloženih spisov, so bila pridobljena vsa potrebna predpisana soglasja, ki so bila upoštevana v izreku lokacijskega dovoljenja, ki v delu, ki se ne nanaša na ograjo, ostane v veljavi. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da je bil v obravnavani zadevi na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni zakon, in sicer v delu, ki se ne nanaša na sporno ograjo. Izvedba z lokacijskim dovoljenjem dovoljenih del pa ni predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbene ugovore na podlagi 14. člena ZUS, saj po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Upravni spor je sodna kontrola zakonitosti upravnega akta, zato se upošteva dejansko in pravno stanje v času odločanja upravnega organa.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, saj je stranke niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo niso zahtevale. Sodišče prve stopnje pa je o zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Zato po presoji pritožbenega sodišča to, da je sodišče prve stopnje odločilo na seji, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

V tem upravnem sporu tudi ni mogoče odločati o škodi, ki naj bi bila tožnici povzročena s sporno gradnjo ograje, saj je odločanje o morebitni odškodnini stvar drugega postopka pred sodiščem splošne pristojnosti. Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni odpravilo odločbe tožene stranke, tožnica pa s tožbo niti ni zahtevala povrnitve konkretne škode, niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 63. člena ZUS, kot to zmotno meni tožnica v pritožbi.

Inšpekcijski postopek, na katerega se tožnica sklicuje, in postopek za izdajo dovoljenja sta dva povsem ločena upravna postopka. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na inšpekcijski postopek, ki naj bi bil uveden zaradi nezakonite gradnje investitorjev, ki se je začela izvajati, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Predmet tega upravnega spora je le presoja zakonitosti spornega lokacijskega dovoljenja. Iz predloženih spisov tudi ne izhaja, da bi bila s pravnomočno sodbo ugotovljena kazenska odgovornost uradnih oseb, ki so sodelovale pri izdaji spornega lokacijskega dovoljenja, zato pavšalno zatrjevanje, da gre za nezakonite postopke, ni relevantno.

Ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.