Jedro

Združitev pravd nima za posledico združitve zahtevkov. Združene pravde obdržijo samostojnost. Oddajanje stanovanja v najem ni posel rednega upravljanja, temveč posel, ki presega okvir rednega upravljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom 5.11.2008 zavrglo tožbo proti toženi stranki M. L.. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka za tožbo nima pravnega interesa, ker je v predmetni zadevi tožena le ena solastnica. Glede na določbo 191. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZPP) bi morala biti tožena oba solastnika. S sklepom z dne 20.11.2008 je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 517,75 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepoma se je pritožila tožnica zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da ju pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi proti sklepu z dne 5.11.2008 soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je spor glede nepremičnine v solasti mogoče rešiti le na enak način za solastnike. Pojasnjuje, da je zato tožbo razširila tudi na dediče pokojnega solastnika, katerih interese je zastopala skrbnica za poseben primer K. B.. Po izločitvi zahtevka zoper dediče pokojnega solastnika v samostojno pravdo, vtožuje sklenitev najemne pogodbe v dveh pravdah zoper različna toženca. Ustvarjena je situacija iz 1. odst. 300. člena ZPP in bi moralo sodišče pravde združiti. Sodišče lahko samo odloči o združitvi, sicer pa je to možnost omenjala v svoji vlogi 24.5.2007. V nadaljevanju pritožbe razloguje o tem, da bi se z združitvijo postopka rešitev spora pospešila in zmanjšali stroški. Ker sodišče ni uporabilo možnosti združitve obeh pravd, je kršilo tudi načelo ekonomičnosti postopka po 1. odst. 11. člena ZPP. Podrejeno, tako kot je navajala že v 3. točki prve pripravljalne vloge, ocenjuje, da bi sodišče lahko o tožbenem zahtevku odločalo tudi samo proti toženi stranki. Oddajanje stanovanja v najem ter pobiranje najemnine spada v normalno obratovanje stanovanjske hiše oziroma lastniki stanovanja oddajajo obrtoma in je to njihova dejavnost. Ocenjuje, da sklenitev najemne pogodbe, še zlasti, če gre le za nadaljevanje najemnega razmerja s hčerko prvotne pokojne najemnice, spada v posle rednega upravljanja. Tožena stranka ima več kot 94 % solastninski delež in se zato pravda lahko zaključi z njo.

V pritožbi proti sklepu 20.11.2008 navaja, da se pritožuje zoper sklep o stroških, ker sklep o zavrženju tožbe še ni pravnomočen in se zaradi vložene pritožbe ne ve, kakšen bo nadaljnji potek pravde. V primeru razveljavitve sklepa o zavrženju, naj pritožbeno sodišče razveljavi tudi sklep o stroških.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z dne 5.11.2008: Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da je sklenjena najemna pogodba (primarni tožbeni zahtevek) oziroma zahteva sklenitev pogodbe (podrejeni tožbeni zahtevek) za stanovanje, ki je v stavbi, na kateri sta, po podatkih zemljiške knjige, dva solastnika, in sicer M. L. (pravna naslednica O.L. C.) ter Z. S. (neznani dediči po pokojnem Z.S.). Ker je tožnica vložila tožbo le proti M. L. in ker nova tožena stranka v razširitev tožbe (tožnica je tožbo razširila na dediče po pokojnem Z. S.) ni privolila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni tožena prava stranka, kar pomeni, da ni podana pasivna legitimacija. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek (primarni in podrejeni) zavrniti in ne zavreči tožbe (ne gre za pomanjkanje pravnega interesa tožnice). Sodišče druge stopnje odločitve sodišča prve stopnje zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP ni spreminjalo. Sprememba ne bi bila v korist tožnici, saj le-ta ne bi dosegla cilja, ki ga zasleduje s pritožbo, to je razveljavitev izpodbijane odločitve in združitev pravd, kot bo obrazložilo sodišče druge stopnje v nadaljevanju.

Pravno zmotno je pritožničino stališče (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 796/93), da bi bila z združitvijo pravd odpravljena pomanjkljivost (tožnica je s tožbo tožila le enega od solastnikov), da bi bila tožena prava stranka. Združitev pravd nima za posledico združitve zahtevkov in združene pravde obdržijo samostojnost. Sodišče prve stopnje, ki je tožbo proti dedičem Z. Z. izločilo in se bo vodila kot samostojna pravda, pravd ni bilo dolžno združiti in z opustitvijo združitve ni kršilo niti 300. člena ZPP, še manj pa 11. člen ZPP, kot uveljavlja pritožnica. Odveč je pritožbeno razlogovanje o pospešitvi rešitve spora oziroma zmanjšanju stroškov (nižanje stroškov, ki bi ji, če bi obveljala izpodbijana odločitev, nastali) v primeru združitve pravd. Združitev pravd ni namenjena odpravljanju procesnih napak stranke.

Oddajanje stanovanja v najem ni posel rednega upravljanja, kot sicer podrejeno uveljavlja pritožnica, temveč posel, ki presega okvir rednega upravljanja in terja soglasje vseh solastnikov. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da bi sodišče o tožbenem zahtevku proti M. L. lahko odločalo, saj ima le-ta več kot 94 % solastniški delež (5. odst. 67. člena Stvarnopravnega zakonika - Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ). Podlage za tako stališče tudi ni v Stanovanjskem zakonu (SZ-1), ki v 2. odst. 25. člena, med posle rednega upravljanja šteje le oddajanje skupnih delov v najem.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.točka 365. člena ZPP).

O pritožbi proti sklepu z dne 20.11.2008: Stroškovna odločitev, ki temelji na 1. odst. 154. člena ZPP, na podlagi katere je dolžna tožnica toženki povrniti njene pravdne stroške, ker s tožbo ni uspela, je materialnopravno pravilna. Tožnica odmere stroškov obrazloženo ne izpodbija. Veže nepravilnost odločitve na razveljavitev sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (s pritožbo ni uspela), drugih razlogov pa ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela in do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP). Stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.