Jedro

Z izdajo zavrnilne sodbe z utemeljitvijo, da tudi v socialnem sporu velja načelo dispozitivnosti in da je sodišče upoštevalo tožnikovo voljo, da ne želi priznanja nove III. kategorije invalidnosti, v kolikor ne bo ugotovljena I. kategorija, je dejansko prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih.

V sodno socialnih sporih o pravicah iz sistema socialnih zavarovanj ne gre za zahtevke, s katerimi bi lahko stranki prosto razpolagali, sodišče pa je kljub ugotovljenemu poslabšanju invalidnosti v okviru iste kategorije razsojalo na način, kot v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 30. 4. 2021 in št. ... z dne 8. 1. 2021, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 12. 9. 2020 dalje (I. tč. izreka). Izreklo je, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Iz množice pritožbenih navedb izhaja, da sodba temelji na nekritični presoji izvedenskega mnenja prof. dr. A. A., da ne upošteva realnega dejanskega stanja in popolne nezmožnosti za delo. Ker je sodišče napačno ugotovilo, da pri njem ni I. kategorije invalidnosti, je napačno uporabilo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Z neizvedbo predlaganih dokazov mu je odvzeta pravica iz 22. člena Ustave RS2 (Ustava) in kršen 8. člen Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP).

Sodni izvedenec je v mnenju povzel oceno pregleda pred leti ter zapisal, da je strojni in logistični tehnik, kar ne drži. Ko mu je bila nepravilnost predočena, jo je pavšalno negiral, zanemaril izobrazbo in vztrajal pri oceni. Iz mnenja in sodbe ne izhaja, kako bi lahko sploh opravljal delo v svojem poklicu. V kolikor izvedencu ni znano, kaj se zahteva za opravljanje poklica, bi lahko pritegnil izvedenca avtomehanske stroke, oz. za poklic za katerega pričakuje, da bi ga lahko opravljal. V obstoječem stanju ne more uporabljati svojih rok in je vsakodnevno izpostavljen smrtni nevarnosti. Izvedenec ni znal pojasniti, ali lahko vozi avto. Ima stalne mravljince, bolečine in nezmožnost uporabe rok. IK je že 4. 10. 2017 ugotovila, da ne more opravljati nikakršnega dela iz seznama ter da bo potreben ponovni pregled oktobra 2022. Svojega dela ne opravlja od 14. 12. 2014, pa kljub temu izvedenec še vedno meni, da ga lahko opravlja.

Izpodbijani upravni odločbi nista zakoniti, ker IK I in IK II nista upoštevali razpoložljive medicinske dokumentacije. Tega ni saniral niti sodni izvedenec. Ni namreč dg. St. post rupturam tendinis m. extenzoris dig. IV man. sin., ampak gre za dg. KRBS man. sin. et dex. in sindrom karpalnega kanala. Sklicuje se na izvid specialistke fiziatrije in rehabilitacijske medicine z dne 30. 11. 2017 ter 1. 2. 2018. Sodni izvedenec je določene izvide upošteval, vendar je prezrl nekatere bistvene. Tako iz izvida UKC B. z dne 18. 12. 2017 izhaja, da gre pri njem za zrcalno pojavljanje simptomatike še na desni zgornji okončini, kar nakazuje na slabšanje KRBS. Pri ocenjevanju invalidnosti je potrebno upoštevati KRBS na obeh spodnjih okončinah.

Sodišče je sledilo izvedencu, da pritegnitev drugih ni potrebna, ker da je do ocenjevalnega datuma ustrezna diagnostika ortopeda, nevrologa in psihiatra. Sam meni, da bi bilo potrebno pritegniti specialiste travmatološke, nevrološke, nevrokirurške, psihiatrične in ortopedske stroke. Ima psihično simptomatiko, ki terja psihiatrično obravnavo. Izvedenec navaja, da se opira tudi na ta mnenja, zato je njegov zaključek in posledično tudi sodišča protispisen. Gre za kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Je invalid I. kategorije, ker ni zmožen za organizirano pridobitno delo. IK I, IK II ter sodni izvedenec niso ugotavljali, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodno izvedensko mnenje je samo s seboj v nasprotju. Iz izvida z dne 30. 11. 2017 izhaja, da se poleg bolečine v levici pojavlja še bolečina v desnem tenarju, iz izvida z dne 1. 2. 2018, da je moč stiska pesti z levico 8 kg, z desnico pa 18,6 kg. Izvedenec je prezrl nekatere bistvene izvide, tudi KRBS tako kot obe IK. Pri spremembi invalidnosti je potrebno upoštevati tudi KRBS spodnjih okončin ter psihično simptomatiko.

Ni celovite ocene preostale delovne zmožnosti, ni upoštevana celotna zdravstvena dokumentacija, spregledana je ne samo disfunkcija roke zaradi KRBS, temveč tudi izjemno oslabela desna zgornja okončina, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe (kršitev 8. člena v zvezi s 1. odst. 339. člena ZPP). Ker je sodišče napačno ugotovilo, da ni sprememb v zdravstvenem stanju, je napačno uporabilo materialno pravo. Je invalid I. kategorije, saj ni več sposoben opravljati dela v svojem poklicu. To bodo potrdili novi izvedenci travmatološke, nevrološke, nevrokirurške in psihiatrične stroke. Ob uporabi ZPIZ-2, ga je potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in priznati invalidsko pokojnino.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana na podlagi 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) v zvezi s 1. odst. 3. člena ZPP (čeprav to ni izrecno zapisano) po katerem lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku.

Tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja je zavrnjen, ne da bi bila sploh presojena njihova pravilnost in zakonitost. Tako je razsojeno kljub utemeljitvi v 16. tč. obrazložitve sodbe, da je v pisnem izvedenskem mnenju in ustni izpovedi izvedenca dovolj jasne, prepričljive in logične podlage za zaključek, da pri tožniku ni razlogov za ugotovitev popolne nezmožnosti za pridobitno delo, je pa v obravnavanem obdobju pri njem prišlo do sprememb v invalidnosti. Tožnik ni zmožen opravljati dejavnosti na podlagi katere je zavarovan, je pa še vedno _zmožen za drugo ustrezno delo z omejitvami:_ kjer bo leva roka služila le v pomoč desni roki, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez dvigovanja rok nad višino ramen, poklekanje in počepanja. Zavrnilna sodba je v 18. tč. obrazložitve utemeljevana s stališčem, da tudi v socialnem sporu velja načelo dispozitivnosti in da je sodišče upoštevalo tožnikovo voljo (pisno obvestilo sodišču z dne 21. 11. 2022 na vprašanje predsednice senata; list. 72-73), da ne želi priznanja nove III. kategorije invalidnosti v kolikor ne bo ugotovljena I. kategorija.

5. Z izdajo zavrnilne sodbe s takšno utemeljitvijo je dejansko prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Tudi sicer po ustaljeni sodni praksi5 v socialnem sporu ni dopustno postopati po 1. odst. 3. člena ZPP, kot je storjeno v obravnavani zadevi. Navedena procesna kršitev na katero je potrebno paziti po uradni dolžnosti je posledica zmotne uporabe materialnega prava oz. materialno pravo, ki bi moralo biti, sploh ni bilo uporabljeno.

6. Gre za izpodbojno tožbo zoper dokončni posamični upravni akt z dne 30. 4. 2021 v zvezi s prvostopenjskim z dne 8. 1. 2021 o zavrnjeni zahtevi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. IK I in IK II sta ocenili, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe pri delu od 12. 12. 2014 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ko zaradi St. po rupturi ektenzorne kite četrtega prsta leve roke, St. po op. SCC bil. in kasnih posledic po poškodbi mišice ali tetive na zgornjih okončinah za delo "samostojnega podjetnika - kleparska in ličarska dela" več ni zmožen, temveč s polnim delovnim časom in delovnem naporu, ki ne poslabša invalidnosti za drugo delo z omejitvami, kjer bo leva roka služila le v pomoč desni.

7. Ob dokazni oceni sodišča prve stopnje, da po prepričljivem izvedenskem mnenju prof. dr. A. A. pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč do poslabšanja že priznane III. kategorije s potrebnimi dodatnimi stvarnimi razbremenitvami (16. tč. obrazložitve) in zavrnitvi dokaznih predlogov po postavitvi dodatnih sodnih izvedencev različnih specialnosti, pritožbeno sodišče lahko ugotovi le, da izpodbijana zavrnilna sodba nima pravno odločilnih razlogov.

V sodno socialnih sporih o pravicah iz sistema socialnih zavarovanj ne gre za zahtevke, s katerimi bi lahko stranki prosto razpolagali, sodišče pa je kljub ugotovljenemu poslabšanju invalidnosti v okviru iste kategorije razsojalo na način, kot v obravnavani zadevi. V teh sporih materialni predpisi ne predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne odnose. Pravna razmerja v socialnih zadevah za razliko od civilnih nastanejo po samem zakonu. To velja tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je obvezno in nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja (5. člen ZPIZ-2). Gre za socialne pravice, katerih specifika je uzakonjena v načelni določbi 4. člena ZPIZ-2, kamor sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja. Eksplicitno je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati z izjemo zapadlih denarnih zneskov (1. odst.), da pravice ne zastarajo z izjemo dospelih neizplačanih denarnih zneskov (2. odst.) in da jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon (3. odst.).

Iz citiranih temeljnih načel pokojninsko invalidskega zavarovanja torej izhaja, da se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti o manjšem niti o večjem obsegu pravic od določenih v zakonu. Zavod je le nosilec obveznega zavarovanja in pristojen ugotavljati, ali zavarovanec izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje. V kolikor je ugotovljen zakonski dejanski stan, kar velja tudi za določeno kategorijo invalidnosti, je pravico iz obveznega invalidskega zavarovanja potrebno priznati bodisi v predsodnem upravnem postopku ali v sodno socialnem sporu ob presoji pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb zavoda.

8. Načelo dispozitivnosti je v sodno socialnih sporih za tožnika oz. zavarovanca omejeno na vložitev tožbe, spremembo zahtevka ali umik tožbe. Noben predpis ne dovoljuje nepriznanja ali priznanja oz. poravnave, za katero ni dejanske niti materialne podlage. Če bi toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja zahtevek pripoznal brez dejanske podlage ali se o njem želel poravnati, sodišče upoštevaje 3. odst. 3. člena ZPP razpolaganja ne bi smelo dovoliti, saj bi nasprotovalo prisilnim predpisom. To velja tudi za tožnikovo izjavo, da v kolikor ne bo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu ne bo priznana pravica do invalidske pokojnine ne želi, da se mu prizna nova III. kategorija invalidnosti kot izhaja iz izvedenskega mnenja (list. 72-73.). Torej posledično niti pravica do premestitve na drugo ustrezno delo z dodatnimi stvarnimi razbremenitvami.

9. Le glede na javno pravno naravo pravic iz obveznega pokojninsko - invalidskega zavarovanja ter prisilno oz. kogentno naravo materialnega prava, je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti tudi posamezna, navidezno izključujoča se procesna pravila. Med drugim torej načelo materialne resnice in preiskovalno načelo po ZDSS-1 ter načelo iz 1. odst. 3. člena ZPP o prostem razpolaganju z zahtevki, ki v okoliščinah obravnavanega primera, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, zagotovo ni pravilno.6

10. Pritožbi zoper izpodbijano sodbo je potrebno ugoditi iz predhodno navedenih procesnih in materialnopravnih razlogov, na katere je potrebno v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti, zavrnilno sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni stvar pritožbenega sodišča, da v okoliščinah obravnavanega primera, ko je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov zavrnjen, ne da bi jih sodišče glede na dokazni zaključek o poslabšanju že ugotovljene III. kategorije invalidnosti in neizkazanih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti sploh presodilo, odpravlja elementarne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka, kakršne so se pojavile v predmetni zadevi.

11. Šele po pravilni uporabi kogentnih norm ZPIZ-2 na ugotovljeno dejansko stanje ter upoštevaje 3. in ne 1. odst. 3. člena ZPP, saj ne gre za pravdo iz civilne zadeve, v kateri stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, bo lahko v ponovljenem sojenju izdana pravilna in zakonita sodna odločba o vloženi izpodbojni tožbi. Do preostalih pritožbenih izvajanj se sodišče v tej fazi postopka posebej ne opredeljuje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno odločati tudi o stroških postopka, vključno s priglašenimi pritožbenimi, ki so v skladu z 165. členom ZPP pridržani za končno sodno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Npr. Psp 262/2005, Psp 69/2022 itd. 6 Nepriznanje zakonsko določenih pravic iz naslova poslabšanja III. kategorije invalidnosti ima lahko daljnosežne nedopustne posledice za sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova nadomestil za začasno nezmožnost za delo; obveznost delodajalcev, kar velja tudi za nosilce s. p. dejavnosti po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu itd., česar sodišče v sodno socialnih sporih v nasprotju s kogentno naravo ZPIZ-2 ne sme dopustiti, kaj šele povzročati.