Jedro

Za redno rabo stavbnega zemljišča, četudi je trenutno nezazidano, je potreben dostop z vozili.

Postopek za določitev nujne poti spada med nepravdne postopke, v katerih predlagatelj ni dolžan postaviti izrecnega zahtevka o tem, kako naj sodišče odloči, če pa ga, pa nanj sodišče ni vezano (21. in 141. člen ZNP). Vezano je le na trditveno in dokazno gradivo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se četrti vrstici za oklepajem doda besedilo: »največ 2-krat letno in v času gradnje.« V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjeni vsebini potrdi.

II. Predlagatelj je dolžan pritožnikom povrniti 274,42 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče za potrebe predlagateljeve nepremičnine parc. št. 120/11 k. o. ..., ustanovilo nujno pot za hojo in vožnjo z osebnimi motornimi vozili, poltovornimi vozili, kombiji ter za prevoze s tovornimi vozili do nosilnosti največ 7,5 ton z največjo skupno maso vozila do 15 ton, in sicer po trasi že obstoječe asfaltne poti v dolžini cca. 80 metrov in širini cca. 3 m, preko nepremičnin v lasti nasprotnih udeležencev (celotne nepremičnine s parc. št. 116/29 k. o. ..., s površino 68 m² v lasti Občine Š.; celotne nepremičnine s parc. št. 115/12 k. o. ..., s površino 24 m² v lasti Občine Š., dela nepremičnine s parc. št. 119/2 k. o. .., v obsegu 225 m² v solasti nasprotnih udeležencev A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. ter K. K., vsakega do 1/11; severnega dela nepremičnine s parc. št. 120/17 k. o. ..., v obsegu 2 m² v lasti Občine Š. ter dela nepremičnine s parc. št. 120/7 k. o. 1697 ..., v obsegu 27 m² v lasti Občine Š.) tako, da ta trasa predlagateljevo nepremičnino povezuje z javno cesto – nepremičnino s parc. št. 2352/10 k. o. 1697 ... Skica izvedenca geodetske stroke z dne 28. 9. 2015, v kateri je takšen potek nujne poti označen kot »Varianta A« in obarvan z rdečo in zeleno barvo, je sestavni del I. točke izpodbijanega sklepa. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da je predlagatelj kot nadomestilo za ustanovitev nujne poti dolžan plačati 5.162,15 EUR Občini Š., preostalim nasprotnim udeležencem pa po 587,15 EUR vsakemu, vse v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

2. Zoper takšen sklep se, z izjemo 10. in 12., pritožujejo nasprotni udeleženci, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) uporablja tudi v tem postopku, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev sklepa, opredeljujejo pa tudi pritožbene stroške. Vztrajajo, da predlagatelj nujne poti, ki je določena z izpodbijanim sklepom, ne potrebuje, ker že ima drugo povezavo z javno potjo. Očitajo, da sodišče tega ni ugotavljalo in se do tega tudi ni opredelilo, zaradi česar naj se sklepa ne bi dalo preizkusiti. Nadalje pa naj sodišče ne bi ugotovilo, za kakšen namen naj bi pot potreboval, saj ne zadošča, da se do tega opredeli izvedenec. Tudi tu vidijo pritožniki isto kršitev določb postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Trdijo, da se njihovo zemljišče s tem bistveno obremenjuje. Opozarjajo, da naj bi sodišče prekoračilo predlagateljev predlog, ko je nujno pot določilo tudi za neomejene vožnje s tovornimi vozili, čeprav je predlagatelj to želel le občasno za potrebe gradnje. Pravijo, da je kot redno rabo prevoze s tovornjakom le do dvakrat letno predvidel tudi izvedenec. Odločitev je tako v nasprotju z razlogi in z mnenjem izvedenca, posledično pa je prenizka tudi izračunana vrednost nadomestila, sklenejo pritožniki.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril, jo ocenil kot neutemeljeno »kopičenje pravniških floskul brez vsebinskega jedra« in pritožbenemu sodišču predlagal njeno zavrnitev, skupaj z ustrezno stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, relevantnih kršitev pravil postopka ni zagrešilo, ni pa povsem pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer določbe 88. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki za redno rabo nima potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (ležeče in podčrtano poudarilo to sodišče).

Glede povezave z javno cesto

6. Pritožniki neutemeljeno vztrajajo, da ima predlagatelj že zagotovljeno ustrezno pot do svoje nepremičnine, in sicer preko nepremičnin s parc. št. 127/7 in 121/1, obe k. o. ..., ki da jo dejansko tudi uporablja. Obstoj možne potne zveze med predlagateljevo nepremičnino in javno cesto je prvostopenjsko sodišče natančno preverjalo. Dejstvo, da med nepremičnino predlagatelja in javno potjo ni prometne zveze, sta ugotovila tako izvedenec gradbene kot tudi cestnoprometne stroke, o tem pa se je sodnica tudi sama prepričala na ogledu. Tako je sodišče ugotovilo, da je pot, ki po mnenju nasprotnih udeležencev povezuje predlagateljevo nepremičnino z javno potjo, zgolj pešpot v širini 30 centimetrov pod vrtom na nepremičnini s parc. št. 121/1 k. o. ..., na kateri so vidne kolesnice samokolnice ali podobnega enoslednega vozila. Takšno dejansko stanje zanesljivo potrjujejo fotografije, ki jih je ob ogledu izdelal izvedenec geodetske stroke. Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo povezave, kot so jo zatrjevali pritožniki, zato ni utemeljen.

7. Prvostopenjsko sodišče se je do tega tudi jasno in izrecno opredelilo, in sicer v tč. 11 na 5. strani svojega sklepa, pri čemer ni neustrezno, da se pri tem opira na mnenje izvedenca, ki je prepričljivo pojasnil, da ta varianta (imenuje jo pot B) ni primerna zaradi geometrijskih karakteristik in bi bila primerna le za pešpot. Kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato tu ni storjena.

Glede redne rabe nepremičnine

8. Pritožniki neutemeljeno menijo, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, za kakšen namen predlagatelj nujno pot sploh potrebuje. Drži, kot to izpostavlja pritožba, da je prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve sprva ugotovilo, da je predlagateljeva nepremičnina premajhna za pozidavo stanovanjske stavbe, v 15. točki obrazložitve pa zapisalo, da se bo nujna pot uporabljala v času morebitne gradnje, vendar to ni nasprotujoče si in ne pomeni kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ugotovljeno je, da sta lastnika dveh sosednjih nepremičnin (parc. št. 121/1 in 119/3, obe k. o. ...) starša predlagatelja, sam pa je zatrjeval, da bo na svoji nepremičnini gradil, kar je med drugim utemeljil s soglasjem Občine Š. o poglobitvi robnikov zaradi ureditve dovoza. Gradnja ob dogovoru z lastniki sosednjih parcel torej ni nemogoča. Tudi sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je predlagateljeva nepremičnina stavbno zemljišče in je predlagatelj do nujne poti upravičen, četudi stavbe na njej še ni(1). V okviru redne rabe nepremičnine je namreč treba upoštevati tudi njeno bodočo rabo(2), za redno rabo stavbnega zemljišča, četudi je trenutno nezazidano, pa je potreben dostop z vozili(3). Očitek pritožnikov o nejasnosti sklepa v zvezi z namenom uporabe nepremičnine, za katero se ustanavlja nujna pot, zato ni utemeljen.

Glede prekoračitve predloga

9. Pritožbeni očitek glede »prekoračitve« predloga sicer ni utemeljen. Postopek za določitev nujne poti spada med nepravdne postopke, v katerih predlagatelj ni dolžan postaviti izrecnega zahtevka o tem, kako naj sodišče odloči, če pa ga, pa nanj sodišče ni vezano (21. in 141. čl. ZNP). Vezano je le na trditveno in dokazno gradivo.

10. Vendar pa sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo v skladu s svojimi ugotovitvami glede redne rabe predlagateljeve nepremičnine. Pravilno je, da je dovolilo nujno pot za hojo in vožnjo z osebnimi, poltovornimi in kombiniranimi vozili neomejeno. To gre namreč v okvir redne rabe nepremičnine, ki je stavbno zemljišče, trenutno pa je nezazidana, delno utrjena, namenjena občasnemu odlaganju hlodovine, parkiranju ... Vendar v izreku izpodbijanega sklepa sodišča dovoljuje neomejeno koriščenje nujne poti tudi s tovornimi vozili (z nosilnostjo do 7,5 ton oziroma največje skupne mase do največ 15 ton), glede katerih pa je ugotovilo, da so taki prevozi v okviru redne rabe potrebni le občasno, in sicer do dvakrat letno oziroma v času oz. za potrebe morebitne gradnje. Taka ugotovitev je pravilna, življenjska in utemeljeno oprta na mnenje izvedencev, tak pa je bil tudi predlog predlagatelja, ki je s tem sam dejansko začrtal svoje redne potrebe po nujni poti. Odločitev sodišča prve stopnje je bilo zato treba glede tega korigirati, torej ustrezno spremeniti in jo prilagoditi relevantnim ugotovitvam (in predlogu) tako, da je nujna pot predvidena oz. dovoljena za tovorna vozila le dvakrat letno oz. v času gradnje.

Obremenitev nepremičnin nasprotnih udeležencev

11. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v skladu z določbo 1. in 2. odst. 89. čl. SPZ: Dovolilo je nujno pot, ne da bi se z njo onemogočala ali znatno ovirala uporaba nepremičnine, po kateri nujna pot potekala. Določena je tako, da se je čim manj obremenila tuja nepremičnina. V 15. točki svoje obrazložitve je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da predvidena trasa nujne poti ne bo onemogočala ali znatno ovirala uporabe nepremičnine parc. št. 119/2 k. o. ..., niti je ne bo znatneje obremenjevala. Določena trasa nujne poti je namreč že asfaltirana pot, zato bo njen dejanski namen ostal popolnoma enak. Širše življenjsko okolje tako zaradi dovoljene nujne poti po že obstoječi ne bo posebej prizadeto.

Glede višine nadomestila

12. Ker je pritožbeno sodišče izrek izpodbijanega sklepa v I. tč. spremenilo tako, da je vožnjo tovornih vozil z nosilnostjo do 7,5 ton oziroma največje skupne mase vozil do največ 15 ton omejilo na največ 2-krat letno oziroma za čas gradnje, je izvedenčeva določitev koeficienta obremenjenosti nujne poti ustrezna, vrednost njegovega izračuna nadomestila pa pravilna oz. je to primerno (3. odst. 89. čl. SPZ).

Ostale pravno nepomembne navedbe pritožnikov

13. Precej pritožbenih očitkov ni relevantnih, ker so nesklepčni; tudi če bi držali, po materialnem pravu ne vodijo do drugačne odločitve. Ti očitki so: 1. predlagatelj bi moral sprejeti ponudbo pritožnikov za nakup solastniškega deleža služečega zemljišča, 2. predlagatelj je ves čas vedel, da nima urejenega dostopa do svoje nepremičnine, 3. predlagatelj sam poti sploh ne potrebuje, temveč jo ureja za svojega brata in njegovo dopolnilno dejavnost, 4. sodišče bi moralo upoštevati pretekla vlaganja pritožnikov v izgradnjo trase na nepremičnini parc. št. 119/2 k. o. ... Pogoji za ustanovitev nujne poti so jasno zapisani v 88. in 89. čl. SPZ in noben se ne nanaša na zgoraj navedene očitke. Prvostopenjsko sodišče tudi tu ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ko teh pravno nepomembnih dejstev ni obravnavalo in o njih ni navedlo razlogov.

Sklepno

14. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), ni ugotovilo, zato je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP v povezavi s 37. čl. ZNP I. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je dodalo besedilo »največ 2-krat letno in v času gradnje.« V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča v nespremenjenem delu potrdilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 146. čl. ZNP, po kateri te vselej trpi predlagatelj. Obsegajo 174,42 EUR odvetniške nagrade za pritožbo in 100 EUR sodne takse. Priznane stroške mora predlagatelj plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2248/2013 z dne 12. 2. 2014. Op. št. (2): Glej Juhart, M. in ostali, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 463. Op. št. (3): Primerjaj sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 724/2010 z dne 12. 5. 2010.