Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoj za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu je kršitev subjektivnih pravic posameznika ali pravnih oseb z upravnim aktom. Zakon izrecno določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Gre za sodni nadzor izvrševanja upravne funkcije in s tem za varstvo pravnega položaja posameznika. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Podan mora biti tako kriterij posamičnega akta in poseganje v pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij. V danem primeru pa tožnik izpodbija akt organa lokalne skupnosti izvedbene narave, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi.
Tožba se zavrže. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Z izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2009 je Župan Občine Piran nepremičnine, navedene v točki 1. izreka izpodbijane odločbe, v obsegu kot izhaja iz Elaborata, št. 63-1/83 z dne 21. 10. 1983, ki je sestavni del Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Piran (Ur. Objave PN, št. 26/83 in 3/90, v nadaljevanju Odlok o razglasitvi) za potrebe zaznambe nepremičnega spomenika v pristojni zemljiški knjigi, razglasil za nepremično kulturno dediščino. V točki 2. izreka je navedel, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu pri nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe opravi zaznamba nepremičnega spomenika. Kot podlago je navedel 13. člen in 133. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, v nadaljevanju ZVKD-1), Odlok o razglasitvi in 111. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09, v nadaljevanju ZZK-1) ter 31. člen Statuta Občine Piran (Uradne Objave PN, št. 46/07, v nadaljevanju Statut Občine Piran). ZVKD-1 določa, da se na podlagi Akta o razglasitvi pravni status nepremičnega spomenika zaznamuje v zemljiški knjigi kot zaznamba nepremičnega spomenika ter da akti o razglasitvi kulturnih spomenikov, ki so bili izdani na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81 in naslednji, v nadaljevanju ZNKD) ostanejo v veljavi. Odlok o razglasitvi je bil sprejet na podlagi ZNKD z dne 21. 11. 1983. Ta v 4. členu, 5. členu 6. členu, 7. členu in 8. členu razglaša kulturne in zgodovinske spomenike na območju Občine Piran. Sestavni del in podlaga za sprejem Odloka o razglasitvi je Elaborat, št. 63-1/83 z dne 21. 10. 1983, v katerem so natančne oznake kulturnih spomenikov z grafičnim prikazom. Navaja vsebino 5. člena, 6. člena in 8. člena Odloka o razglasitvi. ZZK-1 določa, da se pravno dejstvo, da je nepremičnina razglašena za nepremični spomenik zaznamuje na podlagi dokončne odločbe pristojnega organa o določitvi statusa nepremičnega spomenika tej nepremičnini, razen če zakon določa, da je podlaga za vpis zaznambe pravnomočna odločba. Na podlagi ZVKD-1 se spomenik lokalnega pomena razglasi z Odlokom predstavniškega organa - občine, akt o razglasitvi, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi. Glede na navedeno so bile nepremičnine v izreku te odločbe opredeljene kot nepremičnine kulturne dediščine, oziroma, nepremičninski spomenik in so ta status pridobile z dnem začetka veljavnosti Odloka o razglasitvi. Ta odločba pa se je sprejela izključno za potrebe zaznambe nepremičnega spomenika v izreku odločbe navedenih nepremičnin v pristojni zemljiški knjigi.
Tožnik je dne 17. 2. 2010 vložil tožbo, v kateri navaja, da mu je bil dne 27. 1. 2010 vročen sklep Okrajnega sodišča v Piranu št. Dn 3053/2009 z dne 12. 1. 2009, s katerim je bilo odločeno, da se opravi v zemljiški knjigi pri vl. št. 2411 k.o. ... v breme parc. št. 5579 v lasti tožnika zaznamba statusa nepremičnega spomenika. Podlaga za izdajo sklepa Okrajnega sodišča je bila odločba Občine Piran št. 7113-2/2008 z dne 18. 8. 2009, pravnomočna dne 18. 8. 2009. Tožnik je bil šele z vročitvijo sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z dne 12. 1. 2010 seznanjen z obstojem že zaključenega upravnega postopka. Tožnik je lastnik nepremične parcele št. 5579, vl. št. 2411, k.o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), vendar ni bil obveščen o upravnem postopku, prav tako mu ni bila vročena odločba Občine Piran z dne 18. 8. 2009, ki je podlaga za spremembo pravnega statusa nepremičnine v spomenik. Tožnik kot lastnik nepremičnine ima pravni interes, da sodeluje v upravnem postopku ter da se mu omogoči varstvo pravic. Sporna nepremičnina nima kulturnega arhitektonskega, zgodovinskega ali kakršnega drugega posebnega pomena oziroma značilnosti. Z nezakonito razglasitvijo sporne nepremičnine za spomenik se neupravičeno omejuje zasebna lastnina tožnika in onemogoča razpolaganje. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj se opira na Odlok o razglasitvi, ki je prenehal veljati dne 28. 7. 1999. Naveden Odlok je bil sprejet v času drugačne družbene ureditve in ni v skladu z ZVKD-1. Pravni pouk izpodbijane odločbe je v nasprotju z 1. odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Ker je izpodbijana odločba formalno pravnomočna, pravno materialno pa nezakonita, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in razveljavi (pravilno: odpravi) izpodbijano odločbo oziroma v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino odločbo spremeni tako, da parc. št. 5579, vl. št. 2411, k.o. ... nima statusa nepremičnega spomenika ter toženi stranki naloži povračilo stroškov upravnega spora.
V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da izpodbijana odločba ni podlaga za razglasitev nepremičnih spomenikov, temveč je podlaga Odlok o razglasitvi, ki ima pravno podlago v 133. členu ZVKD-1. Odločba je izvedbene narave, saj vknjižba v zemljiško knjigo ni mogoča brez navedbe parcelnih številk. V strokovnih osnovah za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov so navedene stalne parcelne številke. Glede parcele št. 5579 k.o. ..., last tožnika, prilaga identifikacijsko potrdilo, iz katerega izhaja, da v celoti ustreza stari parceli št. 2135/2, k.o. ..., ki pa je navedena v strokovnih podlagah kot zemljišče, ki je predmet razglasitve.
V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 20. 4. 2010, tožnik navaja, da se z izrekom izpodbijane odločbe razglaša naštete nepremičnine za nepremično kulturno dediščino, pri čemer se odločitev opira na 13. člen ZVKD-1. Ta zakon pa ne pozna pojma „nepremična kulturna dediščina“. Za izdajo akta o razglasitvi so na podlagi citiranega zakona pristojni drugi organi, ne pa organ, ki je izdal izpodbijano odločbo. Določba 31. člena Statuta Občine Piran ne daje pristojnosti Županu Občine Piran, da lahko razglasi nepremičnino za nepremičnino kulturno dediščino. Odločba je sama s sabo v nasprotju in nezakonita, saj v 1. točki izreka razglaša nepremičnine kot nepremično kulturno dediščino, v točki 2 izreka pa določa zaznambo pravnega statusa nepremičnega spomenika.
Tožena stranka se v odgovoru na pripravljalno vlogo, ki ga je sodišče prejelo 4. 5. 2010, sklicuje na 3. odstavek 13. člena ZVKD-1, ki določa, da se na podlagi akta o razglasitvi pravni status nepremičnega spomenika zaznamuje v zemljiški knjigi kot zaznamba nepremičnega spomenika. Na podlagi določbe 133. člena ZVKD-1 pa akti o razglasitvi kulturnih spomenikov, ki so bili izdani na podlagi ZNKD ostanejo v veljavi ter se po potrebi uskladijo z določbami ZVKD-1. Odlok o razglasitvi je bil sprejet na podlagi ZNKD z dne 21. 11. 1983 in v 3. členu, 4. členu, 5. členu, 6. členu, 7. členu in 8. členu razglaša kulturne in zgodovinske spomenike na območju Občine Piran, med katerimi je tudi sporna nepremičnina, v lasti tožnika. Izpodbijana odločba ni podlaga za razglasitev nepremičnih spomenikov, temveč je podlaga Odlok o razglasitvi, ki ima pravno podlago v ZNKD, ki je na podlagi 133. člena ZVKD-1 še vedno v veljavi. Ker Odlok o razglasitvi ni bil v celoti izveden v zemljiški knjigi, je Župan Občine Piran, kot zakoniti zastopnik Občine Piran (31. člen Statuta Občine Piran), izdal izpodbijano odločbo, ki pa je le izvedbene narave, za potrebe vknjižbe v zemljiško knjigo. ZZK-1 določa, da se pravno dejstvo, da je nepremičnina razglašena za nepremični spomenik zaznamuje na podlagi dokončne odločbe pristojnega organa o določitvi statusa nepremičnega spomenika na tej nepremičnini. Na podlagi ZVKD-1 se spomenik lokalnega pomena razglasi z odlokom predstavniškega organa občine - aktom o razglasitvi, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi. Glede na navedeno, so nepremičnine navedene v izreku izpodbijane odločbe pridobile status nepremične kulturne dediščine oziroma nepremičnega spomenika z dnem začetka veljavnosti Odloka o razglasitvi. Izpodbijana odločba pa je bila izdana izključno za potrebe zaznambe nepremičnega spomenika pri navedenih nepremičninah v pristojni zemljiški knjigi.
Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 14. 5. 2010 navaja, da je pomemben le izrek izpodbijane odločbe, ki ustvarja vse posledice o razmerju do tožeče stranke. Sklep Okrajnega sodišča v Piranu z dne 5. 5. 2010, št. Dn št. 3053/2009, ki ga je sodišče izdalo po vloženem ugovoru tožnika v zemljiško-knjižnem postopku je sledilo ugovorom tožnika. Ni pravno pravilno izenačevanje pristojnosti občinskega upravnega organa za kulturo, ki ga predvideva Odlok o razglasitvi kot organ, pristojen za izvedbo Odloka v zemljiški knjigi s sedanjim Županom Občine Piran. Ta tudi ni upravičen za razglašanje nepremičnin za kulturni spomenik. Organ, ki je Odlok o razglasitvi leta 1983 sprejel ne obstoji več. Sedanji sistem lokalne samouprave je povsem drugačen kot sistem iz leta 1983. V skladu z 1. odstavkom 133. člena ZVKD-1 se Odlok o razglasitvi uskladi z določbami ZVKD-1, saj je neusklajen s sedaj veljavnimi predpisi.
Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Pogoj za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu je kršitev subjektivnih pravic posameznika ali pravnih oseb z upravnim aktom. Zakon izrecno določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Gre za sodni nadzor izvrševanja upravne funkcije in s tem za varstvo pravnega položaja posameznika. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Podan mora biti tako kriterij posamičnega akta in poseganje v pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij. V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih aktov, ki imajo značilnosti dokončnega upravnega akta in ki posegajo v pravni položaj tožnika. V danem primeru pa tožnik izpodbija akt organa lokalne skupnosti izvedbene narave, ki pa ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi. Na podlagi ZVKD-1 se spomenik lokalnega pomena razglasi z odlokom predstavniškega organa občine - aktom o razglasitvi, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi. Zgolj akt o razglasitvi, izdan na podlagi določbe 13. člena ZVKD-1 je listina, na podlagi katere se lahko izvede razglasitev kulturnega spomenika. Izpodbijana odločba pa je akt izvedbene narave in ne izpolnjuje formalnega in tudi ne materialnega kriterija, in tako ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj izpodbijana odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.
Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.