Jedro

O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna.

Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa sodišču prve stopnje v dveh izvodih poslati vlogo, v kateri se bo opredelila do zatrjevanega dejstva, da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o napaki dne 10. 8. 2018.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati 832,04 EUR ter ji povrniti 44,00 EUR izvršilnih ter 319,32 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je iz obeh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP. Kot bistveno vprašanje je senat presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi z SMS sporočilom, tožba ni sklepčna.

6. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki naročila dobavo, montažo in nastavitev frekvenčnega pretvornika Danfoss. Tožena stranka je naročilo 25. 5. 2018 izpolnila in ji istega dne izstavila račun št. 00106-2018 v višini 832,04 EUR. Tožeča stranka je račun plačala. V prvi polovici avgusta, okrog 10. 8. 2018, je na frekvenčnem pretvorniku prišlo do okvare. Tožeča stranka je o tem obvestila toženo stranko ter jo v okviru odgovornosti za stvarne napake in garancije za brezhibno delovanje stvari pozvala na popravilo oziroma odpravo napake. Tožena stranka je poziv in reklamacijo prejela, saj je odgovorila na prejeto sporočilo, da je odgovorni na Hrvaškem in da pride, ko se vrne konec tedna, a se to ni zgodilo. Ker tožena stranka napake v dodatnem roku ni odpravila, je tožeča stranka odstopila od pogodbe, toženi stranki vrnila frekvenčni pretvornik in zahtevala vrnitev plačane kupnine. Ker tožena stranka tega ni hotela storiti, tožeča stranka vračilo kupnine iztožuje v tem sporu.

7. Zgornje tožničine navedbe predstavljajo dejstva, ki jih je tožena stranka priznala oziroma jih ni obrazloženo prerekala, zato jih je sodišče prve stopnje štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je bil osrednji interes tožeče stranke, da ji tožena stranka izroči stvar – frekvenčni pretvornik, je sodišče prve stopnje razmerje med pravdnima strankama presojalo po določilih prodajne pogodbe. Zatrjevano napako je okvalificiralo kot skrito napako (prvi odstavek 462. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. Z vpogledom v prilogo A3 spisa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je o napaki frekvenčnega regulatorja tožeča stranka toženo stranko obvestila na način, da ji je dne 10. 8. 2018 poslala SMS sporočilo s sliko frekvenčnega regulatorja, na zaslonu katerega je bil prikazan zapis o okvari, s pripisom: „Pozdravljeni, prosim, da uredite napako, nobeden ni nič premikal!“. Vse to izhaja iz 16. in 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi datumsko in po vsebini ni opredelilo SMS sporočila, katerega je štelo kot obvestilo o napaki (in v zvezi s tem zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je z opisanim ravnanjem tožeča stranka zadostila pogojem iz prvega odstavka 464. člena OZ. Toženo stranko je namreč obvestila o končni posledici napake (tj. da ima frekvenčni regulator okvaro), ter jo prosila, naj napako odpravi. Tak opis je bil tudi za toženo stranko očitno dovolj natančen, saj nasprotnega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. To prvič trdi šele v pritožbi (po prepričanju pritožnice bi morala tožeča stranka v obvestilu pojasniti, kaj točno zaradi javljene napake na frekvenčniku naj ne bi delovalo), kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer neutemeljeno (tožničine trditve o vsebini obvestila so za sklepčnost tožbe zadoščale).

9. Materialno pravo dalje določa, da če je kupec pravočasno in pravilno obvestil prodajalca o napaki ter od njega zahteval, da napako v primernem dodatnem roku odpravi (prvi odstavek 468. člena v zvezi s prvim odstavkom 470. člena OZ), prodajalec pa v dodatnem roku tega ni storil, je pogodba razvezana po samem zakonu (471. člen OZ). Ob izpolnjenosti predhodno navedenih pogojev se tako od kupca ne zahteva, da bi moral za uresničitev odstopnega upravičenja podati izjavo, da odstopa od pogodbe. Pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni pojasnila, kdaj je odstopila od pogodbe in da iz priloženih listin ne izhaja, da je toženi stranki sploh izjavila odstop od pogodbe, se zato izkažejo za nerelevantne.

10. Očitno protispisen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o uresničitvi odstopnega upravičenja tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je razloge o tem navedlo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. In sicer je kot bistveno ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala na odpravo napake, da tožena stranka napake v dodatnem roku ni odpravila in da je zato tožeča stranka od pogodbe odstopila ter toženi stranki vrnila frekvenčni pretvornik. Po prepričanju sodišča prve stopnje je s tem, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe, prišlo do razveze (prenehanja) pogodbe, kar je sicer materialnopravno zmotno (če prodajalec v dodatnem roku ne odpravi napake, se po 471. členu OZ domneva, da je že z iztekom tega dodatnega roka za pravilno izpolnitev kupec odstopil od pogodbe).1 Ugotovljeno pa ni vplivalo na obstoj tožničinega zahtevka na vračilo plačane kupnine – slednjega je tožeča stranka pridobila v trenutku, ko tožena stranka napake v dodatnem roku ni izpolnila. To pravno odločilno dejstvo pa iz izpodbijane sodbe jasno izhaja.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožena stranka na pozive k odpravi napake ni odzvala, je dejanske narave, zato je v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani, ni mogoče izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zgolj pripomniti pa velja, da odzvati se na odpravo napake ne pomeni odgovoriti na SMS sporočilo (kot si to zmotno razlaga pritožnica), ampak dejansko priti odpravit napako. Tožena stranka je pripravljenost za to nakazala v SMS sporočilu (priloga A3 spisa), v katerem je zapisala, da bo prišla konec tedna, ko bi se odgovorni vrnil s Hrvaške. Kot že pojasnjeno, pa tožena stranka niti takrat, niti kasneje (kljub tožničinim večkratnim pozivom, katerih tožena stranka ni prerekala)2 napake ni prišla odpravit (tožena stranka je celo sama priznala, da ker so se dela na Hrvaškem zavlekla, ni bilo možnosti, da bi odpravila napako pri tožeči stranki).

12. Glede pritožbenega očitka, da tožeča stranka toženi stranki ni dala roka za odpravo napake, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je toženi stranki dala na razpolago dodaten rok za odpravo napake.3 Gre za trditev o preprostem pravnem pojmu, zato ima ta pomen dejanske trditve.4 Ker tožena stranka trditve o tem dejstvu ni prerekala, ga tožeča stranka ni bila dolžna dodatno razčleniti. Pritožnica zato neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o konkretni dolžini roka za odpravo napake; takšna dolžnost tožeče stranke in posledično sodišča bi obstajala le v primeru, če bi tožena stranka zanikala, da ji je tožeča stranka za odpravo napake dala (primeren) dodaten rok. Niti ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaradi izostanka tega dejstva zmotno uporabilo materialno pravo (v okoliščinah konkretnega primera za presojo sklepčnosti to ni bilo potrebno).

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti brez izvedbe naroka, glede na to, da je bilo dejansko stanje med pravdnima strankama sporno. Pravno podlago za takšno postopanje je sodišče prve stopnje imelo v drugem odstavku 454. člena ZPP. Ko pritožnica na zadnji strani pritožbe povzema toženkine ugovore, pa ji gre pojasniti, da se ti po vsebini ne nanašajo na obstoj napake, ampak je z njimi tožena stranka ugovarjala, da vzrok za napako izvira iz tožničine (kupkine) sfere. Za te svoje ugovore pa tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, čeprav je bilo dokazno breme na njej (in ne na tožeči stranki, kot to zmotno meni pritožnica).5

14. Je pa utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na presojo pravočasnosti obvestila tožeče stranke o ugotovljeni skriti napaki.

15. Prvi odstavek 462. člena OZ določa, da mora pri gospodarskih pogodbah kupec o skriti napaki obvestiti prodajalca nemudoma, ko je napako opazil. Za sklepčnost tožbe bi tako tožeča stranka morala zatrjevati dve pravno pomembni dejstvi: kdaj je napako odkrila in kdaj je o njej obvestila toženo stranko (oziroma najmanj zatrjevati, da je o skriti napaki toženo stranko obvestila nemudoma). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v tožbi ni navedla, kdaj je o napaki obvestila toženo stranko (pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ni zatrjevala niti, da bi jo o tem obvestila nemudoma), zato je bila njena tožba nesklepčna. Čim je tako, in ob upoštevanju, da je bila ta nesklepčnost odpravljiva (tožeča stranka bi jo lahko odpravila z dopolnitvijo tega podatka), bi ji moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. in 286.a člen ZPP) s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člen ZPP). Vendar sodišče prve stopnje tako ni postopalo, pač pa je ugotovljeno nesklepčnost tožbe samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP6, na katero se pritožnica tudi sklicuje. Iz tega razloga je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšne kršitve namreč pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti, ker bo pravdni stranki le na ustrezno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje omogočena učinkovita ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva, obenem pa z razveljavitvijo tudi ne bo poseženo v strankino pravico do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 354. člena ZPP).

16. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo potrdila, da je toženo stranko o napaki obvestila dne 10. 8. 2018, zato pozivanje tožeče stranke na odpravo nesklepčnosti tožbe ne bo več potrebno. Do te trditve pa se mora sedaj imeti možnost opredeliti še tožena stranka. Pritožbeno sodišče ji je zato naložilo, da to stori v roku 8 dni od prejema tega sklepa, na način, kot izhaja iz III. točke izreka tega sklepa.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati dopolnjene trditve strank v zvezi s časovnim trenutkom notifikacije napake, po potrebi dopolniti dokazni postopek, in nato vnovič odločiti o zadevi.

18. Odločitev o odložitvi odločitve o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Gl. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 183. 2 Prim. 5. točko na strani 2 odgovora na tožbo. 3 Zato ne gre za primerljivo zadevo z zadevo VSRS Sklep III Ips 113/2015 z dne 24. 3. 2017, v kateri je kupec prodajalca zgolj pozval na odpravo napake, ne da bi mu za odpravo napake določil kakršnekoli rok. 4 Več o tem mag. Nina Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Pravosodni bilten št. 4/2010, str. 57 in nasl. 5 Podrobneje gl. 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Prim. VS RS Sklep VIII Ips 164/2016 z dne 11. 10. 2016.