Jedro

Po 4. točki 358. člena ZKP izda sodišče oprostilno sodbo, če ugotovi, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega F.Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega F.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer osebne izkaznice Belgije, št. 591-9692967-34. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila in nato še pravočasno podala dopolnitev pritožbe obdolženčeva zagovornica brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo zagovorničinih navedb je v trditvah, da je obdolženec ravnal v skrajni sili, česar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Obdolženec je bil namreč, zaradi okoliščin, ki izhajajo iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 6. 2020, prisiljen zapustiti Iran, kjer je bil v skrajni stiski, ki se je le še nadaljevala, saj listin za zapustitev Irana ni imel. Splošno znano dejstvo je, da je za prehod meje potrebno imeti osebne dokumente, vendar obdolženec drugega o Evropi ni vedel. Glede na to, da se je znašel v nevarnosti za življenje, telesno celovitost in osebno svobodo, ter da je bilo obdolženčevo življenje ogroženo tako s strani vlade kot tudi njegove družine, je povsem logično, da si je priskrbel osebno izkaznico. Slednjo mu je izročil svetovalec v času, ko si je obdolženec reševal svoje življenje.

5. Povzetim navedbam ni mogoče pritrditi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje opravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno ter sprejelo tehtne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo, so prepričljivi, življenjsko sprejemljivi in logični, ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje podlage za uporabo instituta skrajne sile, zato zagovornica zgolj s svojim subjektivnim videnjem obravnavane zadeve, ne more biti uspešna. Ugotoviti je namreč, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (točke 9 - 12 obrazložitve) kritično pretehtalo in pravilno odgovorilo tudi na vse (sedaj) pritožbene navedbe zagovornice, ki se nanašajo na odločilna dejstva, vključno z neuporabo instituta skrajne sile. Ob tem je ob presoji obdolženčevega zagovora (da mu je prijatelj že v Iranu razložil institut mednarodne zaščite, torej je vedel, da ga v Evropi ne bodo ubili in ga bodo zaščitili) ter odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 6. 2020, s katero je bil obdolžencu priznan status begunca, podrobno pojasnilo, da je obdolženec že v Grčiji podal prošnjo za mednarodno zaščito, a na rešitev ni počakal, temveč je ilegalno nadaljeval pot. Na podlagi navedenega pa utemeljeno ni sledilo obdolženčevem zagovoru (o tem, da je šele v Sloveniji zvedel, da ima pravico do mednarodne zaščite in je bil zato prisiljen imeti izkaznico pri sebi) ter posledično možnosti odvrnitve nevarnosti za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo le z njegovo hrambo ponarejene javne listine zaradi uporabe. V tej luči se zato kot neutemeljeno izkaže zagovorničino sklicevanje na obdolženčev status begunca in življenjske razmere v katerih se je znašel na poti iz Irana do Slovenije, s čimer skuša utemeljiti upravičenost obdolženčeve hrambe ponarejene osebne izkaznice. Obdolžencu je sicer bil priznan status begunca z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 6. 2020, a navedeno ne pomeni, da ga slednja odvezuje krivde za očitano mu kaznivo dejanje. Še zlasti ne ob sprejemljivih zaključkih sodišča prve stopnje, da v kolikor je za obdolženca le prihod v zanj varno državo (Belgijo oziroma Nizozemsko) predstavljalo edini način za odvrnitev nevarnosti, je bilo to možno tudi brez hrambe ponarejene osebne izkaznice, ki je nenazadnje niti ni uporabil, niti ni zatrjeval, da bi jo kadarkoli v času potovanja iz Irana sploh potreboval. 6. Zagovornica nadalje trdi, da je (ponarejeno) osebno izkaznico našla policija pri pregledu in da je obdolženec ni pokazal ali uporabil, temveč jo je le hranil, zato ima okoliščina hrambe povsem drug pomen. S povzetim ni mogoče soglašati. Po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe v točki 7 obrazložitve, je sicer obdolženec policistu res takoj navedel svoje pravo ime in priimek, kot je to prepričljivo izpovedal priča policist S.M., vendar pri tem ne gre prezreti, da se je obdolžencu v okviru kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, očitala izvršitvena oblika hrambe ponarejene listine zaradi uporabe (konkretno z namenom nadaljnjega potovanja po Evropi) in ne zgolj hrambe, kot to skuša prikazati zagovornica. Pritožbeno polemiziranje o samem pomenu „gole“ hrambe je zato nerelevantno, še zlasti, ker je obdolženec v zagovoru sam pojasnil, da je ponarejeno izkaznico sprejel od tihotapca ter jo hranil pri sebi z namenom uporabe na poti do Belgije.

7. Po oceni zagovornice bi bilo potrebno v obravnavani zadevi ustaviti kazenski postopek in izreči oprostilno sodbo, saj je dejanje, glede na okoliščine, v katerih je bilo storjeno, neznatno, pri čemer posledic sploh ni. Ni ji mogoče pritrditi. Po 4. točki 358. člena ZKP izda sodišče oprostilno sodbo, če ugotovi, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Dejstvo, da je obdolženec v Iranu in na poti do Slovenije prestal številna (zavržna) dejanja, v posledici česar mu je bil z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 6. 2020 priznan status begunca, je sodišče prve stopnje upoštevalo in ustrezno pravno ovrednotilo v okviru olajševalnih okoliščin pri odmeri kazni in ne kot okoliščine, ki bi na podlagi 4. točke 358. člena ZKP narekovale izrek oprostilne sodbe. Izrek oprostilne sodbe na navedeni podlagi namreč tudi upoštevajoč namen inkriminacije, s katero se varujeta varnost in zaupanje v pravnem prometu, ki sta bila z obravnavanim kaznivim dejanjem ogrožena ter dejstva porasta nezakonitih prehodov državne meje s hrambo ponarejenih osebnih izkaznic, ne bi bil utemeljen.

8. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornice obdolženca zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji, zaradi v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju vseh zatrjevanih dejanj, ki jih je prestal v Iranu in na poti do Slovenije ter dejstvu, da se je za obravnavano dejanje opravičil, izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, ki je glede na ustrezno določeno kazen zapora in preizkusno dobo nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).