Jedro

S tem, ko je sodišče druge stopnje presodilo toženčevo odgovornost za krivdno, ni kršilo materialnega prava v njegovo škodo, ker velja tako po sistematiki, s katero je odgovornost urejena v ZOR-u, kot po pravni teoriji, objektivna odgovornost za manj ugodno za odgovornega kot krivdna. Namreč pri subjektivni odgovornosti lahko odgovorna oseba dokazuje prav vse okoliščine, da je škoda nastala brez njene krivde, medtem ko se pri objektivni odgovornosti lahko razbremeni odgovornosti le v primerih, ki jih zakon dopušča (177. člen ZOR). Okoliščine, ki so bile ugotovljene v obravnavanem primeru (predvsem, da je T. V. že dan pred okužbo tožnikov zbolela po vseh kliničnih znakih za hudo črevesno boleznijo in kar bi moral biti zadosten signal gostincu, da podvzame preventivne ukrepe), so dajale potrebno dejansko podlago za zaključek o krivdni odgovornosti toženca.

Izrek

Reviziji toženca se delno ugodi ter se zaradi delne nadaljnje ugoditve pritožbi toženca sodba sodišča druge stopnje glede petih tožnikov in s tem tudi sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožnikom naslednjo odškodnino za nepremoženjsko škodo: - prvi tožnici V. F. 200.000 SIT, - četrtemu tožniku L. N. 200.000 SIT, - petemu tožniku S. D. 270.000 SIT, - šestemu tožniku B. K. 375.000 SIT in - sedmemu tožniku Z. C. 270.000 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje do plačila, v 15 dneh.

Višji zahtevki navedenih tožnikov se zavrnejo".

Odločitev sodišča druge stopnje o zahtevkih tožnikov L. C. in J. B. ter o stroških postopka sodišč nižjih stopenj, ostane nespremenjena.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožniki pod točkami 1., 4., 5., 6. in 7. so dolžni nerazdelno plačati tožencu stroške revizijskega postopka 24.520 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vseh sedem tožnikov okužilo z bakterijo salmonello dne 30.4.1996 v toženčevem gostišču, kjer so bili tega dne na malici. Zaradi okužbe so se razen dveh tožnikov zdravili v bolnišnici, zatem pa še doma. Tožencu je zato naložilo, da mora tožnikom plačati nastalo škodo iz naslova nepremoženjske škode in sicer: prvi tožnici 670.000 SIT, drugemu tožniku 950.000 SIT, tretjemu tožniku 950.000 SIT, četrtemu tožniku 880.000 SIT, petemu tožniku 750.000 SIT, šestemu tožniku 950.000 SIT in sedmemu tožniku 780.000 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje, višje zahtevke pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca ocenilo, da je podana njegova krivdna odgovornost za škodo, ki so jo utrpeli tožniki ter je tudi dosojene odškodnine znižalo in sicer V. F. in L. N. na 350.000 SIT, odškodnine ostalim tožnikom pa na 500.000 SIT, višje zahtevke pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je predlagal zavrnitev zahtevkov tožnikov, podrejeno pa znižanje odškodnine na polovične zneske. V razlogih poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo objektivno odgovornost toženca, sodišče druge stopnje pa je tako stališče ocenilo za pravno zmotno, ker da je podana krivdna odgovornost toženca. Za zavzeto pravno stališče ni navedlo razlogov ter je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je tudi samo ocenjevalo izvedene dokaze in to v nasprotju z njihovo vsebino. Tako je ugotovilo, da je kuharica T. V. zbolela in nastopila stalež že 29.4.1996, torej en dan pred domnevno okužbo tožnikov. Zato ostaja vprašanje, kako je mogla kuharica okužiti tožnike. Navedeno predstavlja nasprotje med obema sodbama. Končno sodišče druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah, da prva tožnica ni jedla piščanca kot ostali tožniki, da pa je vseeno zbolela oziroma odšla v ambulanto. Zato je protispisna ugotovitev, da so vsi tožniki jedli isto hrano. Priznana odškodnina je previsoka in v nasprotju s sodno prakso ter bi bila primerna kvečjemu v polovični višini.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopkih sodišč nižjih stopenj, niti ne zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti toženca, pač pa le delno zmotno uporabo materialnega prava ugotovilo v zvezi z odločanjem o višini odškodnine pri petih tožnikih kot bo pojasnjeno pozneje.

Toženec je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki naj bi bila predvsem v tem, da sodbi sodišč nižjih stopenj ne vsebujeta zadostnih razlogov o odškodninski podlagi, da je glede tega dodatno pomanjkljiva še sodba sodišča druge stopnje, ki da je ugotavljala odločilne okoliščine spora v nasprotju z vsebino dokazov, da so določene nejasnosti v razlogih sodb in da ni pojasnjeno, na katerih ugotovitvah temelji ugotovitev o krivdni odgovornosti toženca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo vsebino izvedenih dokazov ter podalo prepričljivo dokazno oceno o škodnem dogodku in o vseh elementih ugotovljenega civilnega delikta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se tožniki okužili v gostišču toženca 30.4.1996, ko so pri njem malicali, da je imela pripravljalka hrane T. V. v gostišču toženca že 29.4.1996 klinične znake črevesne bolezni, zaradi česar ji je na domu tega dne nudil zdravniško pomoč lečeči zdravnik, da je bila v njenem blatu izolirana povzročiteljica akutne črevesne bolezni - bakterija salmonella enteritidis, torej ista povzročiteljica kot pri tožnikih ter da je bila T. V. bacilonoska navedene bakterije. Na podlagi izvedenih dokazov o higieničnih razmerah tožnikov tako doma kot pri delodajalcu in na podlagi izvedenskega mnenja dr. G., je izključilo možnost okužbe tožnikov izven gostišča toženca.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so tožniki 30.4.1996 malicali v lokalu toženca in se pri tem okužili s salmonello enteritidis iz razloga, ker je v lokalu toženca sodelovala pri pripravi hrane T. V., ki je bila bacilonoska navedene bakterije in ki je imela vse znake akutnega črevesnega obolenja že 29.4.1996. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je enake ugotovitve povzelo tudi sodišče druge stopnje ter so protispisne revizijske trditve, da je sodišče druge stopnje ocenjevalo dokaze v nasprotju z njihovo vsebino ter to kar navaja revizija o razlogih sodbe sodišča druge stopnje na tretji strani, je vsebinsko enako razlogom, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje predvsem na četrti strani in deloma zgoraj na peti strani svoje sodbe. Ni protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje kot trdi revizija o vrsti malice prve tožnice, pač pa je take narave zadevna revzijska trditev, ker je prva tožnica zaslišana kot stranka izpovedala, da je jedla za malico piščanca in tiramisu, torej enako hrano kot ostali tožniki (list. št. 89). Revizijsko sodišče po povedanem ugotavlja, da sodišči nižjih stopenj nista zagrešili z revizijo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revizijsko sodišče dalje iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj ugotavlja, da sta ugotovili, da je tožnikom nastala škoda, da ta izvira iz nedopustnega ravnanja toženca (ki je bilo v nasprotju z določbama 1. in 2. točke 9. člena Zakona o zdravstvenem nadzoru nad živili, ki določa, da v proizvodnji in prometu z živili ne smejo biti zaposlene osebe, ki bolehajo za kakšno nalezljivo boleznijo ali za boleznijo, ki jo povzročajo črevesni ali kožni zajedalci in ki izločajo povzročitelje nalezljivih bolezni - kliconosci), da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in navedenim nedopustnim ravnanjem toženca, ter da obstaja tudi odgovornost za nastalo škodo na strani povzročitelja škode. Okoliščine, ki zadevajo vzročno zvezo med okužbo tožnikov v toženčevem lokalu in njihovim obolenjem, so bile v postopkih na nižjih stopnjah sojenja zanesljivo pojasnjene tudi s strokovno pomočjo izvedenke medicinske stroke, odkrita je bila bacilonoska T. V., ki je v toženčevem lokalu sodelovala pri pripravljanju hrane ter lahko zato predstavljajo revizijska izvajanja o tem, kako naj bi se tožniki okužili 30.4.1996, ko je bila vendar tega dne že odsotna T. V., ki je iskala zdravniško pomoč dan prej, golo sprenevedanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj vse odločilne okoliščine v zvezi z ugotavljanjem elementov škodnega delikta obširno obrazložili in utemeljili v razlogih svojih sodb ter sta zato sodbi tudi v tem delu razumljivi in sposobni preizkusa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je toženčeva odgovornost za tožnikom nastalo škodo objektivna na podlagi določb 179. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče druge stopnje pa je na podlagi istega dejanskega stanja menilo, da je toženčeva odgovornost krivdna. To svoje pravno stališče je oprlo v celoti na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Zato gre lahko v takih primerih le za vprašanje pravilne pravne presoje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da s tem, ko je sodišče druge stopnje presodilo toženčevo odgovornost za krivdno, ni kršilo materialnega prava v njegovo škodo, ker velja tako po sistematiki, s katero je odgovornost urejena v ZOR-u, kot po pravni teoriji, objektivna odgovornost za manj ugodno za odgovornega kot krivdna. Namreč pri subjektivni odgovornosti lahko odgovorna oseba dokazuje prav vse okoliščine, da je škoda nastala brez njene krivde, medtem ko se pri objektivni odgovornosti lahko razbremeni odgovornosti le v primerih, ki jih zakon dopušča (177. člen ZOR). Okoliščine, ki so bile ugotovljene v obravnavanem primeru (predvsem, da je T. V. že dan pred okužbo tožnikov zbolela po vseh kliničnih znakih za hudo črevesno boleznijo in kar bi moral biti zadosten signal gostincu, da podvzame preventivne ukrepe), so dajale potrebno dejansko podlago za zaključek o krivdni odgovornosti toženca.

Po oceni revizijskega sodišča je toženčeva revizija delno utemeljena le zoper odločbo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo petih tožnikov, kar pomeni delno zmotno uporabo 200. člena ZOR. Ta določa v drugem odstavku, da sodišče upošteva pri odmeri višine nepremoženjske škode pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po teh kriterijih se torej določa odškodnina za nepremoženjske oblike pravno priznane škode, ki zagotavlja le zadoščenje ob prizadeti dobrini (kar je namen pravnega varstva po navedenem zakonitem določilu). Zadoščenje pa mora biti na eni strani individualizirano, na drugi pa mora biti vpeto tudi v širše okvire, torej v sredino in v ekonomske razmere, v katerih se odmerja in z upoštevanjem priznavanja odškodnin v takih primerih kot so sporni. Ta pravna izhodišča, ki po oceni revizijskega sodišča pri petih tožnikih niso bila v celoti pravilno upoštevana, so na podlagi revizijskih izvajanj toženca terjali poseg revizijskega sodišča v odločitev pritožbenega sodišča o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo petih tožnikov: V. F., L. N., S. D., B. K. in Z. C.. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovljene okoliščine o obsegu škode v postopkih na nižjih stopnjah sojenja kažejo, da je bila velikost nepremoženjske škode navedenih petih tožnikov različna in nižja od škode, ki sta jo utrpela L. C. in J. B. (glede katerih ocenjuje revizijsko sodišče, da je bila odškodnina pravilno priznana). Tako je bilo ugotovljeno, da sta se V. F. in L. N. zdravila le ambulantno, njuno zdravljenje pa je trajalo približno pol meseca in ta čas sta bila tudi bacilonosca, ostali trije tožniki od obravnavanih (poleg drugega in tretjega tožnika) so se zdravili v bolnišnici, kar kaže tudi na njihovo večje obolenje, večje telesne bolečine in nevšečnosti, pa tudi zaskrbljenost - strah za izid zdravljenja. Tako sta imela peti tožnik S. D. in sedmi tožnik Z. C. telesne bolečine približno pol meseca, njuno zdravljenje pa je bilo tudi zaključeno približno takrat oziroma neposredno za tem. Šesti tožnik B. K. pa se je zdravil do 12.6., medtem ko je bilo zdravljenje drugega tožnika L. C. in tretjega tožnika J. B. zaključeno šele julija meseca in sta bila tudi najdalj bacilonosca. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je bila odškodnina navedenima tožnikoma pravilno odmerjena v višini po 500.000 SIT (po 400.000 SIT za telesne bolečine in po 100.000 SIT za strah). Po upoštevanju vseh ugotovitev in primerjav med velikostjo škode posameznih ostalih tožnikov, pa je po pravilni presoji na podlagi drugega odstavka 200. člena ZOR primerna odškodnina za posamezne tožnike v naslednjih zneskih: za V. F. in L. N. po 200.000 SIT (po 150.000 SIT za telesne bolečine in po 50.000 SIT za strah), za S. D. in Z. C. po 270.000 SIT odškodnine (po 200.000 SIT za telesne bolečine in po 70.000 SIT za strah), za tožnika B. K. pa 375.000 SIT odškodnine (300.000 SIT za telesne bolečine in 75.000 SIT za strah). Taka odškodnina odraža po presoji revizijskega sodišča intenzivnost in trajanje telesnih bolečin pri posameznih tožnikih in intenzivnost ter trajanje strahu, ki je bil pri navedenih tožnikih v sekundarni obliki navzoč znaten del zdravljenja, ki pa je bilo - kot že navedeno - časovno delno različno. Pri taki presoji je revizijsko sodišče upoštevalo vse ugotovitve sodišč nižjih stopenj o odločilnih okoliščinah obravnavane škode. Svojo odločitev pa je oprlo na drugi odstavek 200. člena ZOR, procesno podlago za delno spremembo sodbe sodišča druge stopnje in v zvezi s tem tudi sodišča prve stopnje, pa je oprlo na prvi odstavek 395. člena ZPP 1977. Višje odškodninske zahtevke tožnikov je s spremenjeno sodbo zavrnilo, zavrnilo pa je tudi toženčevo revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).

Ker je bila ves čas postopka sporna podlaga odškodninske odgovornosti toženca in so se dokazi pretežno nanašali na ugotavljanje te, revizijsko sodišče ni poseglo v stroškovno odločbo sodišča druge stopnje o stroških postopka na nižjih stopnjah sojenja. Ocenjuje, da je pravnomočna odločba o stroških postopka na prvi in drugi stopnji materialnopravno pravilna in da ima oporo v 154. in 155. členu ZPP 1977. Pri odmeri revijskih stroškov je moralo upoštevati okolnost, da je toženec vložil revizijo tudi zoper odškodninsko podlago, zoper višino odškodnine pa le podrejeno in v omejenem obsegu. Po oceni uspeha na osnovi obeh podlag ugotavlja, da je toženec uspel v revizijskem postopku s 16%. Zato morajo tožniki glede katerih je bila odškodnina deloma znižana, povrniti tožencu skupaj 16% revizijskih stroškov, kar znese od 153.250 SIT 24.520 SIT. Ta odločitev temelji na drugem odstavku 166. člena in tretjem odstavku 161. člena ZPP 1977.