Jedro

Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Lendavi je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku šestih mesecev vrne 1.818,00 EUR premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in v njej določena kazen zapora izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 je obdolžencu naložilo v plačilo znesek 1.818,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem najmanj pridobljeni protipravni premoženjski koristi. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, kot je podrobneje navedeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi ter premoženjskopravnih zahtevkih, stroških postopka in zaradi kršitve ustavnih pravic, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv, saj ni določeno, kdaj začne teči šestmesečni rok za vrnitev ter komu naj obdolženec vrne premoženjsko korist. Tem navedbam ni mogoče odreči utemeljenosti. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu, ki ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo tudi posebni pogoj, in sicer da v roku šestih mesecev vrne 1.818,00 EUR premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in v njej določena kazen zapora izreče. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, in "upravičenca" do izpolnitve pa sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj sta določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženec dolžan izpolniti s pogojno obsodbo naloženo mu obveznost, kakor tudi upravičenca do izpolnitve, nujna sestavna dela izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.

5.V zvezi z določitvijo posebnega pogoja in odvzemom premoženjske koristi pa zagovorniku ni mogoče pritrditi v navedbah, da sodišče ne more določiti posebnega pogoja, če obdolžencu v skladu s 75. in 74. členom KZ-1 odvzame premoženjsko korist, oziroma če je oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. V zvezi z napotitvijo oškodovanke na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom je sodišče prve stopnje podalo podrobne in ustrezne razloge v točkah 24-28 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče nanje sklicuje in jih kot pravilne povzema. Glede preostalih pritožbenih navedb pa je poudariti, da je odvzem premoženjske koristi poseben (obligatorni) ukrep, s katerim sodišče storilcu kaznivega dejanja (ali drugemu prejemniku) premoženjske koristi odvzame premoženjsko korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Po drugi strani je pogojna obsodba kazenska sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče storilcu kaznivega dejanja izreče namesto kazni, pod pogoji, ki jih določa zakon (57. in 58. člen KZ-1). Splošen in hkrati obvezen pogoj je, da storilec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče pa lahko po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 v pogojni obsodbi določi še posebno obveznost, in sicer da obdolženec v določenem roku vrne premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Naložitev posebne obveznosti v pogojni obsodbi pomeni zaostritev pogojne obsodbe. Pod pretnjo preklica pogojne obsodbe namreč sodišče storilca prisili, da v določenem roku sam izpolni kakšno obveznost, v konkretnem primeru, povrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Morebitna neizpolnitev takšne obveznosti lahko privede do spremembe pogojne obsodbe na način, določen v 61. členu KZ-1 (preklic pogojne obsodbe, odpustitev posebnega pogoja, podaljšanje roka za izpolnitev posebne obveznosti ali nadomestitev z drugo obveznostjo). Razloge za neizpolnitev obveznosti sodišče ugotavlja v posebnem postopku (506. člen ZKP). Z morebitno spremembo pogojne obsodbe v tem postopku pa se ne odpravi odločba o odvzemu premoženjske koristi; ne glede na izid postopka za preklic pogojne obsodbe je namreč sodišče dolžno po uradni dolžnosti odvzem premoženjske koristi tudi izvršiti. Uporaba določb o odvzemu premoženjske koristi v navedenem smislu torej ne pomeni obveznosti dvojnega plačila, kot zmotno navaja zagovornik. V zvezi s polemiziranjem zagovornika v smeri napotitve oškodovanke na pravdo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom in subsidiarnostjo ukrepa odvzema premoženjske koristi pa je dodati le, da šele če bi sodišče oškodovanki v predmetni zadevi prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek, odvzema koristi v isti višini ne bi smelo izreči.

6.Zagovornik z navedbami, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo še posebni pogoj pri pogojni obsodbi, zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. V točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo jasne in razumljive razloge za svojo odločitev. Zagovornikovo nestrinjanje s takšno obrazložitvijo pa pomeni zgolj izražanje lastnih dokaznih zaključkov, drugačnih od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

7.Pritrditi pa je pritožbenim navedbam zagovornika o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključkov, da so se v hiši nahajali hrastovi podboji, vključno s hrastovimi vratnimi krili in kljukami s ključavnicami. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je obdolženec v zagovoru priznal, da je določene stvari odstranil in odnesel, med katerimi je navedlo tudi vrata s podboji. Vendar pa ob tem ni podalo razlogov o tem, kakšna so bila vrata s podboji. To je bistveno, saj je predmet očitka (in posledično tudi vrednost, upoštevana v okviru določitve posebnega pogoja in naložitve plačila zneska kot pridobljene protipravne premoženjske koristi) "pet hrastovih podbojev, vključno s hrastovimi vratnimi krili in kljukami s ključavnicami", medtem ko je obdolženec izrecno zatrjeval, da so bili podboji obloženi s hrastovim furnirjem, prav tako je tudi priča C. C. izpovedal, da "polni les sigurno ni bil". Glede na to, da gre za odločilno okoliščino, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, je podana že navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

8.Zagovornik opozarja še na izpolnjenost elementov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Ni mu sicer pritrditi v navedbah, da očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje, v posledici česar bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Tehtni pa so njegovi pomisleki v smeri problematiziranja zakonskega znaka "odvzema stvari". Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku. Obrazloženo bo sodišče prve stopnje upoštevalo v vnovičnem postopku, zlasti zaradi dosedanjih ugotovitev dokaznega postopka (predvsem v točkah 9 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), ko je torej obdolženec bil edini, ki je imel ključe objektov, v katerih so se nahajali predmeti, ki naj bi bili "odtujeni", na tem naslovu pa je tudi dejansko živel. To pomeni, da je bil on tisti, ki je izvajal izključno posest in oblast nad vsemi stvarmi, pri čemer dejanska posest na oškodovanko do 26. 2. 2019 ni prešla. Navedeno ni brez pomena, saj (lahko) nakazuje na morebitni obstoj drugega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1702/22-10 z dne 14. 3. 2024 samo ni moglo kakorkoli poseči v opis v smeri spremembe pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V skladu s citirano odločbo je namreč treba pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave razumeti tako, da vključuje tudi pravico obdolženca, da je v primeru, če namerava sodišče uporabiti drugačno pravno kvalifikacijo očitanega dejanja, kot jo je tožilstvo, o tem pravočasno obveščen, čemur pa v konkretnem pritožbenem postopku ni mogoče zadostiti. Upoštevaje navedeno bo sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju (v skladu z določbo 354. člena ZKP, ki predpostavlja vezanost na opis dejanja po obtožbi državnega tožilca) presodilo, katere okoliščine na ravni dejanskega stanja zadeve ustrezajo zakonskim znakom kaznivega dejanja iz abstraktne opredelitve (tega ali morebiti drugega) kaznivega dejanja.

9.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, pri čemer bo ravnalo v skladu z napotili v tem sklepu (tretji odstavek 397. člena ZKP). Ugotovilo in skrbno presodilo bo odločilna dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Pozorno bo tudi na preostale pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo o zadevi vnovič odločilo.

10.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 134/2006 z dne 18. 5. 2006.

2Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 48802/2011-95 z dne 19. 11. 2015.

3Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 134/2006 z dne 18. 5. 2006.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 16749/2014 z dne 6. 4. 2023.

5K. Merc v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 514.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 57, 57/3, 58, 61, 74, 75, 204, 204/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 506 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29/-1