Jedro

Ker je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo v plačilo nepremoženjsko škodo izključno na podlagi navedb oškodovanca in ne da bi še obdolženca, zoper katerega je tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja, o tem zaslišalo, odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ni bila pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca s premoženjsko pravnim zahtevkom na podlagi 2. odst. 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

Izrek

Pritožbi obdolženega R. I. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanec D. M. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000.000,00 SIT napoti na pravdo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega R. I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da mora obdolženec plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 700.000,00 SIT v roku treh mesecev, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) in predlagal, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba obdolženca je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami zakona o kazenskem postopku. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca sodišče odloča po določbah od 100. do 111. člena ZKP ter z uporabo zakonov s področja civilnega materialnega prava. Po 101. členu ZKP lahko poda predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. To pomeni, da mora biti predlog vsebinsko enak tožbenemu zahtevku. Da bi kazensko sodišče lahko odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, je upravičenec dolžan navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva ter svoj zahtevek čimbolj natančno določiti in zanj predložiti dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta edina dokaza, ki sicer izkazujeta nastanek škode, obvestilo o telesni poškodbi z dne 23.9.2005 in izpoved oškodovanca. Iz obvestila o telesni poškodbi izhaja, da je oškodovanec utrpel zvin sklepa palca desne roke ter udarnino nad desno dojko, oškodovanec pa je še dodal, da ima zaradi zvina še danes težave, da ne more normalno delati, da mu je zdravnica rekla, da se stanje ne more izboljšati niti z operacijo, da se bolečine pojavijo predvsem ob spremembi vremena in da iz tega naslova zahteva 1.000.000,00 SIT, za strah in ogroženost pred obdolžencem pa še 1.000.000,00 SIT. Sodišče se je pri odločitvi glede nepremoženjske škode oprlo na to izpovedbo oškodovanca, čeprav navedena zatrjevanja niso izkazana z ničemer, razen z obvestilom o telesni poškodbi. Predvsem ni izkazano dejstvo, ki ga med drugim ugotavlja prvostopno sodišče, da je bil oškodovanec 20 dni v bolniškem staležu, da se stanje oškodovancu dejansko ni nič izboljšalo in da se tudi ne bo. Pritožnik v pritožbi utemeljeno dvomi v resničnost takih izpovedb oškodovanca in celo zatrjuje, da ga je že dan po dogodku videl, kako je opravljal težja fizična dela, česar ne bi mogel, če bi bila poškodba tako resna, kot zatrjuje oškodovanec. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da bi za dokazovanje takih dejstev bilo potrebno mnenje izvedenca medicinske stroke. Iz izvedenega dokaznega postopka je med drugim tudi razvidno, da se obdolženec s premoženjskopravnem zahtevku sploh ni izjasnil, kot to določa 1. odst. 104. člena ZKP. Po tej določbi mora sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, zaslišati obdolženca o dejstvih, navedenih v predlogu in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka. V zvezi s poškodbami oškodovanca se je obdolženi zagovarjal, da oškodovanca ni bil poškodoval, torej se je dovolj jasno izjavil o samem poteku kaznivega dejanja grdega ravnanja, ni pa bil zaslišan o premoženjskopravnem zahtevku, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, saj je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, ne da bi obdolženca prej zaslišalo o predlogih upravičenca še manj pa o navajanjih v sodbi, za katere v spisu sploh ni potrebnih dokazov.

Zato je sodišče druge stopnje ugotovilo, da podatki kazenskega postopka niso nudili zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo premoženjskopravnega zahtevka, kot je utemeljeno nakazoval obdolženec pritožbi. Vendar pa takšna pomanjkljivost sodbe ne more povzročiti razveljavitve sodbe v tem delu, kot je predlagal obdolženec. Zgolj zaradi odločitve o premoženjskem zahtevku, ki se praviloma uveljavlja v pravdnem postopku, razveljavitev ni dopustna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremembo tako, da je v skladu z določilom 2. odst. 105. člena ZKP oškodovanca napotilo D. M. na pravdo.