Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je glede odločitve o predhodnem vprašanju vezano na odločbo Centra za socialno delo. Ta presoja sodišča prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča pravilna, vendar je v konkretnem primeru kljub temu treba izpostaviti, da upravna odločba praviloma veže le stranki, ki sta sodelovali v postopku izdajanja upravne odločbe - to pa sta Center za socialno delo in dekličina mati, ne pa pravdni stranki. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je učinke te upravne odločbe mogoče pripisati tudi pravdnima strankama (širjenje subjektivnih meja vezanosti/extra partes učinek).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137982/2015 z dne 16. 11. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.145,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe) (II. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 442,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila dne 21. 8. 2014 izdana odločba Centra za socialno delo X št. ... (priloga A3 spisa), iz katere izhaja, da je toženka v obdobju od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 dolžna kriti razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je vključen otrok (glede na izrek upravne odločbe dekličina mati krije 43 % cene programa, ostalo pa toženka). Toženka je razliko do polne cene vrtčevskega programa nekaj časa plačevala, nato pa je s plačevanjem prenehala, že plačane zneske pa zahteva nazaj po nasprotni tožbi. Toženka namreč meni, da je odločba CSD ne zavezuje, ker ji ni bila nikoli vročena in ker v postopku ni sodelovala, razliko do polne cene vrtčevskega programa pa bi morala doplačati občina R., na območju katere imajo otrokovi starši stalno bivališče (ne pa toženka).

7. V prvem odstavku 13. člena ZPP je določeno, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V konkretnem primeru je vprašanje, ali je toženka zavezana k doplačilu do polne cene vrtčevskega programa, predhodno vprašanje, saj je od njega odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Iz prej navedenega zakonskega besedila izhaja, da lahko pravdno sodišče samo reši predhodno vprašanje, če o njem še ni odločil kakšen drug pristojen organ. Če je o prehodnem vprašanju že izdana odločba na matičnem področju, pa je sodišče nanjo vezano. Zato toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče vezano le na kazensko obsodilno sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je glede odločitve o predhodnem vprašanju vezano na odločbo Centra za socialno delo X št. ... (priloga A3 spisa). Ta presoja sodišča prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča pravilna, vendar je v konkretnem primeru kljub temu treba izpostaviti, da upravna odločba praviloma veže le stranki, ki sta sodelovali v postopku izdajanja upravne odločbe - to pa sta Center za socialno delo X in dekličina mati, ne pa pravdni stranki (podobno tudi VSL sklep II Cp 4636/2010 z dne 23. 3. 2011, čeprav gre v tej zadevi za denacionalizacijski postopek). Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je učinke te upravne odločbe mogoče pripisati tudi pravdnima strankama (širjenje subjektivnih meja vezanosti/extra partes učinek).

9. Slednje po prepričanju višjega sodišča gotovo velja za tožnico. Ta se je namreč upravičeno zanesla na odločbo CSD in od nje ni mogoče pričakovati, da bi morala stroške vrtčevske oskrbe deliti drugače, kot izhaja iz izreka odločbe CSD (43 % cene programa mati, ostalo toženka). Tega argumenta tudi ni mogoče prezreti pri presoji, ali je toženka vezana na odločbo CSD. Predvsem pa je - kar se toženke tiče - treba ugotoviti, ali ima (je imela) možnost sodelovati v postopku izdajanja upravne odločbe, saj je sicer upravna odločba - razen v izjemnih primerih - ne more zavezovati (sodba VS RS II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, na katero se v pritožbi sklicuje toženka). Višje sodišče ocenjuje, da je (bila) ta možnost toženki dana. Res je, da zgolj abstraktna možnost sodelovanja v postopku ne zadošča, na kar opozarja toženka v pritožbi, vendar v konkretnem primeru možnost ni (bila) le abstraktna, temveč dejanska.

10. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS v šestem in sedmem odstavku 37. člena določa, da ob uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki se financirajo iz občinskega proračuna, pristojna lokalna skupnost poda predhodno mnenje o znanih okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in ki izhajajo iz njenih zbirk podatkov, če zakon, ki ureja upravičenost do posamezne pravice iz javnih sredstev, ne določa drugega načina sodelovanja lokalne skupnosti v postopku. Pristojna lokalna skupnost mnenje iz prejšnjega odstavka poda v 10 dneh od prejema obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o pravici iz javnih sredstev, ki se financira iz proračuna lokalne skupnosti. Če lokalna skupnost v navedenem roku mnenja ne da, se postopek nadaljuje. Če pristojna lokalna skupnost v roku poda mnenje iz prejšnjega odstavka, se šteje, da je prijavila stransko udeležbo v postopku. V tem primeru se pristojno lokalno skupnost, če tako zahteva, lahko seznani le s podatki o določeni višini tistih denarnih prejemkov iz 5. člena tega zakona, ki neposredno vplivajo na upravičenost do subvencij oziroma plačil iz 6. člena tega zakona, ki jih izplačuje lokalna skupnost (med njimi tudi znižano plačilo vrtca). Ob povedanem se torej izkaže, da bi toženka lahko dosegla (najmanj) priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdajanja odločbe CSD, in pri tem bi morala tudi vztrajati (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

11. Četudi bi držalo, da je toženka šele tekom postopka izvedela za izdano odločbo CSD (čeprav ni mogoče prezreti dejstva, da je nekaj časa plačevala razliko do polne cene vrtčevske oskrbe), bi morala predlagati obnovo postopka. Namreč, v kolikor ji ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, je to razlog za obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku). Pravzaprav pa toženka niti ne zatrjuje, da si je prizadevala doseči spremembo odločbe CSD v upravnem postopku, zaradi česar je tudi sicer v koliziji interesov treba dati prednost tožnici, ki se je zanesla na odločbo CSD. In v tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi morala toženka ugovore, ki se tičejo pravilnosti izdane odločbe CSD uveljavljati v postopku, v katerem je bila ta odločba izdana. Drži namreč, da je treba morebitne nepravilnosti upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila odločba izdana, uveljavljati z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je (pravdno) sodišče na takšno pravnomočno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 565/2008 z dne 22. 12. 2011).

12. Ob povedanem se izkaže, da toženka ne more uspeti s pritožbenimi sklicevanji, da je odločba CSD X nezakonita in je ne zavezuje, ker ji ni bila nikoli vročena in ker ni imela možnosti sodelovati v postopku kljub temu, da šesti odstavek 37. člena ZUPJS določa, da mora pristojna lokalna skupnost podati predhodno mnenje o znanih okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in ki izhajajo iz njenih zbirk podatkov. Enako velja za pritožbene navedbe toženke, da je CSD X ravnal v nasprotju z določbo 44. in 224. člena ZUP in da tretji odstavek 50. člena ZUPJS določa le, da lahko izplačevalci javnih sredstev vpogledajo v podatek o številki odločbe in višini subvencije v centralno zbirko podatkov, kar ne zadošča kriterijem iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 28. člena Zakona o vrtcih, ki se je uporabljal do 1.6. 2015, saj toženka s temi pritožbenimi navedbami napada pravilnost in zakonitost odločbe CSD, na katero je pravdno sodišče zaradi predhodno navedenih razlogov vezano. Enako velja tudi za pritožbene navedbe toženke v zvezi s tem, kako je potrebno interpretirati prej omenjeno zakonsko določbo Zakona o vrtcih in da je odločilno, pri katerem izmed staršev prebiva otrok, čemur pritrjuje tudi sodba Delovnega in socialnega sodišča V Ps 725/2015 z dne 15. 12. 2015. 13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).