Jedro

Ker lastnik poslovnih prostorov svoje obveznosti zagotoviti varno streho ni prenesel na najemnika, slednji ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi padca snega s strehe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna sama trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 108.165,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1997 dalje do plačila in ji povrniti predpravdne in pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (točka 1 izreka); tožeči stranki pa je naložilo povrniti toženi stranki 409.392,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka 2 izreka).

Proti takšni sodbi se je iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik in navedel, da je vložil tožbo proti S. d.o.o., D. ..., L. in v pripravljalni vlogi z dne 13.7.1999 navedel le celoten naziv tožene stranke. Odgovor na tožbo je nato podala I. C., družba za trgovino d.o.o., D. ..., L., ki pa ni bila nikoli tožena stranka. Ta družba je vložila tudi pripravljalno vlogo z dne 9.9.2002 in navedla, da je njen pravni naslednik družba S. t. d.o.o., L. Te vloge je po prepričanju pritožnika podala pravna oseba, ki ni bila nikoli tožena. Nadalje se je tudi družba S. t. d.o.o. sama označila za toženo stranko. Njene navedbe je zato šteti kot navedbe neobstoječe pravne osebe, saj tožnik od te osebe ni zahteval odškodnine in zoper njo ni vložil tožbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali kot tožena stranka nastopa prava oseba. Tožnik je vložil tožbo zoper S. d.o.o., D. ..., L., pri čemer ni navedel predznaka "mednarodno podjetje", kar pa ni bistveno. Iz priložene najemne pogodbe je razvidno, da je mednarodno podjetje S., d.o.o. L., D. ..., lastnik oz. najemodajalec ter da je najemnik dolžan uporabljati v najem dani poslovni prostor kot dober gospodar, da je dolžan vsako povzročeno škodo povrniti, da je najemnik dolžan zagotoviti tekoče obratovanje in izven najemnine pokrivati nastale obratovalne stroške, da pa posegi, ki imajo značaj investicij in drugi posegi brez soglasja najemodajalca niso dovoljeni. Sodišče prve stopnje bi tako moralo presojati določila najemne pogodbe in ne Zakona o poslovnih stavbah in prostorih. Iz tega razloga je zmotno navedlo, da iz najemne pogodbe ne izhaja, da bi moral najemnik zagotoviti varno streho oziroma da se je takšna obveznost prenesla z lastnika na najemnika. Tožena stranka kot najemnik odgovarja že zato, ker ni preprečila parkiranja avtomobilov ob stavbi, saj ji je bilo znano, da je pred nastankom škodnega dogodka zapadlo veliko snega. Zavedati bi se morala nevarnosti, ki je nastala na strehi, saj je splošno znano, da večje količine snega na strehi predstavljajo potencialno nevarnost zdrsa. Tožena stranka pa ni ukrenila ničesar, kar bi merilo na preprečitev škode, čeprav bi lahko s fizično prepreko onemogočila parkiranje avtomobilov ob stavbi. Nadalje je pritožnik opozoril, da velike količine južnega snega 25 m visoko na pločevinasti strehi prav gotovo predstavlja nevarno stvar v smislu 173. člena ZOR, saj je bakrena pločevina veliko bolj drsna od opeke. Po določilu člena 173 ZOR se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oz. dejavnostjo, izvira iz te stvari oz. dejavnosti, razen če se dokaže, da le-ta ni bila vzrok. Po določilu člena 174 ZOR pa za takšno škodo odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Za imetnika se šteje lastnik stvari in tudi tisti, ki ima pravico razpolaganja oz. kateremu je bila stvar dana v začasno uporabo. Zdrs snega je tako potrebno presojati po splošnih določilih členov 154, 173, 174 in 176 ZOR. Sodišče prve stopnje v sodbi tudi ni obrazložilo navedb tožeče stranke iz vlog z dne 15.5.2006 in 1.9.2006. Le celovita razlaga najemne pogodbe bi skladno z določili ZOR in ugotovljenimi dejstvi o količini zapadlega snega dala pravo obrazložitev. Če pa se ne najde prava pravna podlaga, mora sodišče uporabiti splošna načela in druge pravne standarde. Pri tem je treba upoštevati, da je šef trgovine oz. poslovnega objekta, s katerega je padel sneg, tožniku odobril parkiranje. Pritožnik je sodišču prve stopnje očital še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in sodba nima pravih razlogov o odločilnih dejstvih. Podana je tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče odločilna dejstva ugotovilo zmotno in napačno. Iz tega razloga je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi in se mu povrnejo pritožbeni stroški.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka le-tej nasprotovala in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena, tožniku pa naložijo stroški odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru se tožbeni zahtevek sicer nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 834,59 EUR, kar bi glede na določilo 443. člena ZPP pomenilo, da gre za spor majhne vrednosti, pri katerem so omejeni pritožbeni razlogi iz katerih je dopustno izpodbijati prvostopno odločitev (čl.458 ZPP), vendar pravdni stranki v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo (čl.456 ZPP) nista bili opozorjeni na omejeno pravico do pritožbe po 458.členu ZPP, temveč sta bili z njo seznanjeni šele ob izdaji izpodbijane sodbe, zato ima tožena stranka pred pritožbenim sodiščem možnost uveljavljati vse pritožbene razloge (čl.338/I ZPP).

Pritožniku ne gre slediti, da ni vložil tožbe proti družbi I. C., družba za trgovino d.o.o. (skrajšana firma I. C. d.o.o. L.), katere pravni naslednik je na podlagi pripojitve družba S. trgovina d.o.o. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je takoj po vložitvi tožbe z naslednjo pripravljalno vlogo popravil naziv tožene stranke v I. C. d.o.o. L., ki je zato tudi utemeljeno odgovorila na tožbo, vlagala pripravljalne vloge in se aktivno udeleževala postopka kot tožena stranka. Pritožnik je namreč vložil tožbo dne 11.6.1999 proti S. d.o.o., D. ..., L., s pripravljalno vlogo z dne 13.7.1999 (list.št. ...) pa je označil kot toženo stranko "S. d.o.o., sedaj kot pravni naslednik I. D. za trgovino d.o.o., D. ..., L." in v obrazložitvi navedel, da je celoten naziv tožene stranke S. M. podjetje za trgovino, inženiring, proizvodnjo, zastopanje in kosignacijo d.d. L., katera je ustanoviteljica družbe I. C. d.o.o. L. in da je zato le-ta kot pravni naslednik tožene stranke tožniku odškodninsko odgovorna. Na podlagi te pripravljalne vloge je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo v odgovor družbi I. C. d.o.o. L. Le-ta pa se je nato pripojila k družbi S. trgovina d.o.o. L. (registrski sklep, priloga B6), ki je kot pravni naslednik vstopila v pravdo namesto družbe I. C. d.o.o. L. Tudi tožnik je v svojih naslednjih pripravljalnih vlogah z dne 12.9.2003 in z dne 6.10.2003 označeval toženo stranko kot S. trgovina d.o.o. L. (kot pravni naslednik družbe I. C. d.o.o. L.), zato mu ne gre slediti, da tožbe zoper družbo I. C. d.o.o. ni vložil. V pogledu določitve stranke je namreč odločilno, koga je tožnik dejansko tožil in ne koga je imel namen tožiti, saj je odločilna izjava in ne volja.

V pripravljalni vlogi z dne 19.4.2004 je tožnik sicer spremenil označbo tožene stranke v M. p. S. d.o.o. in toženo stranko tako nazival tudi v nadaljevanju postopka, vendar zgolj s tem še ni mogel doseči subjektivne spremembe tožene stranke, saj bi navedeno moral izrecno predlagati in bi takšna sprememba terjala privolitev tako dotedanje kot tudi nove tožene stranke (187. člen ZPP). Poleg tega pa tako označena stranka niti ne ustreza pravilni firmi družbe M. p. S. d.d., kot izhaja iz sklepa Dn. št. 1134/96 z dne 12.4.1996 in zemljiškoknjižnega izpiska (priloga ...), saj je tožnik v vlogah nepravilno navajal pravnoorganizacijsko obliko gospodarske družbe kot d.o.o., torej družbo z omejeno odgovornostjo in ne delniško družbo. Glede na določila Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) uporabljajo pravne osebe firmo v obliki, kot je vpisana v sodni register (19. člen ZGD), vključno z oznako d.d. oziroma d.o.o. (27. člen ZGD).

Ob vsem navedenem je tako sodišče prve stopnje pravilno vodilo postopek zoper toženo stranko družbo I. C. d.o.o. Ljubljana oziroma njeno pravno naslednico Slovenijales trgovina d.o.o. L. in je pritožnikove navedbe v zvezi s tem šteti za neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevek za povračilo materialne škode na pravilni materialnopravni podlagi določb člena 154 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je potrebno v tej pravdi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ, saj izvira škoda iz škodnega dogodka z dne 12.1.1997) in člena 14 Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), ki je veljal v času škodnega dogodka in ki določa, da bremeni vzdrževanje poslovnih stavb oziroma prostorov lastnika stavbe, če se stranki najemne pogodbe nista dogovorili drugače. V nasprotju s pritožbenimi navedbami, je sodišče prve stopnje ob takšni pravilni materialnopravni podlagi tudi ustrezno upoštevalo najemno pogodbo št. ..., sklenjeno med M. p. S. d.o.o. (kot pravnim prednikom S. mednarodno podjetje za trgovino, proizvodnjo in konsignacijo d.d. L.) kot najemodajalcem in toženo stranko I. C., družba za trgovino d.o.o. L. kot najemnikom, iz katere izhaja (... točka), da se je najemnik zavezal uporabljati najete prostore kot dober gospodar ter zagotavljati tekoče obratovanje najetih površin in izven najemnine pokrivati nastale obratovalne stroške. Za posege na najetih poslovnih površinah, ki imajo značaj investicijskega vzdrževanja ali investicije ter druge posege, ki vplivajo na spremembo funkcionalnosti površin pa je potrebno soglasje in sodelovanje najemodajalca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da poslovno stanovanjska stavba na G. ... v C., v času škodnega dogodka ni bila v lasti tožene stranke, ki je bila takrat le najemnik teh prostorov, zato v skladu s 14. členom ZPSPP ne more odgovarjati tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi padca snega s strehe teh poslovnih prostorov na njegov avtomobil. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da bi takratni lastnik teh poslovnih prostorov M. p. S. d.d. L. svojo obveznost zagotoviti varno streho na poslovnem objektu, prenesel na toženo stranko kot takratnega najemnika poslovnih prostorov. V zvezi s tem pa tudi ni pritrditi pritožniku, da bi morala tožena stranka kot takratni najemnik preprečiti parkiranje pred poslovno stavbo. Kot že navedeno za to ni bilo podlage ne v najemni pogodbi ne v ZPSPP in tudi v času škodnega dogodka veljavni Odlok o ureditvi cestnega prometa v naseljih občine Celje (Ur. list RS št. 5/93 s spremembami in dopolnitvami-Ur.list RS št. 54/94 in 46/96), je v 55. členu določal, da so le lastniki stanovanjskih hiš in stanovanj ter lokalov dolžni, med drugim, tudi odstranjevati s streh in žlebov ledene sveče, ki ogrožajo javni promet, ti pa, glede na vsebino II. odstavka istega podzakonskega predpisa, lahko svojo dolžnost pogodbeno prenesejo na druge izvajalce. Ker toženi stranki kot najemniku poslovnih prostorov ob navedenem ni mogoče očitati nerednega vzdrževanja stanovanjskega objekta, saj je bila to dolžnost lastnika in dokazni postopek ni pokazal, da bi ta svojo dolžnost pogodbeno prenesel na najemnika, se izkaže, da po materialnopravni podlagi zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine napram najemniku ni upravičen, saj ta ni nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Iz tega razloga so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke.

Nadaljnji pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov, da je ni moč preizkusiti ter da obstoji nasprotje med razlogi in izrekom sodbe, pa so premalo konkretizirani, da bi jim pritožbeno sodišče lahko sledilo, saj pritožnik ni navedel, s čim konkretno je sodišče očitane kršitve zagrešilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse izvedene dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva pomembna za razsojo, sodba pa ima o tem tudi razloge, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni sprejeti odločitvi, zato ni pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik je sodišču prve stopnje nadalje očital zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi te navedbe ni obrazložil, zato je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati in se do nje opredeliti.

Pritožnik je sicer izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti, torej tudi v stroškovni odločitvi (točka 2 izreka), vendar pritožbe v tem delu ni obrazložil. V okviru uradnega pritožbenega preizkusa (II. odstavek 350. člena ZPP) pa je ugotoviti, da tožnik v pravdi ni uspel, zato mora na podlagi I. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti pravdne stroške, katere je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran ... in ...).

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.