Jedro

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, tako da za odločitev ni bistveno dejansko stanje, kakršno je nastalo po izdaji omenjene odločbe. Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki je sledilo, je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2008 in št. ... z dne 17. 3. 2008 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 8. 2008 dalje in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je kljub pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 20. 10. 2010 sta izvedenski mnenji ključnih izvedencev za presojo delazmožnosti tožnice, to je izvedenca ortopeda in izvedenca nevrologa v celoti neobrazloženi in jih ni mogoče preizkusiti. Izvedenca se nista opredelila do ugotovitev osebnega pregleda tožnice, nista podala mnenja glede tega, katera bolezen tožnice kot glavna vpliva na presojo njene delazmožnosti, nadalje se tudi nista opredelila do ključnih izvidov lečečih specialistov, iz katerih izhaja, da je potrebno tožnico invalidsko upokojiti. Prav tako nista podala mnenja in obrazložitve glede razhajanj v mnenju invalidskih komisij, temveč sta zgolj brez obrazložitve potrdila ugotovitve Invalidske komisije II. stopnje. Ker takega mnenja ni mogoče preizkusiti, je tožnica ves čas vztrajala, da sodišče oba izvedenca neposredno zasliši oziroma da se izvedensko mnenje dopolni, kar pa je sodišče zavrnilo. S tem, ko je sodišče zavrnilo zahtevo tožnice za neposredno zaslišanje izvedenca ortopeda in izvedenca nevrologa, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer je bilo kršeno načelo neposrednosti in tudi načelo kontradiktornosti (tako tudi sodna praksa II Ips 342/2000). Nekoliko bolj je sicer obrazloženo izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, ki je mnenje pojasnil tudi neposredno zaslišan na obravnavi, vendar se po mnenju tožnice mnenje izvedenca psihiatra lahko upošteva na področju njegove specializacije, to je psihiatrije, ne more pa izvedenec psihiater podajati pravno upoštevnega izvedenskega mnenja oziroma razlag za področje ortopedije in nevrologije, do česar je prišlo v predmetni zadevi. Nepravilno je postopanje sodišča prve stopnje, ko je odločitev o delazmožnosti tožnice v veliki meri oprlo na mnenje izvedenca psihiatra, čeprav je le-ta v izvedenskem mnenju izrecno zapisal, da naj se ocena delazmožnosti ravna predvsem po ostalih izvidih (torej ortopedskih in nevroloških), kar pomeni, da je ocena delazmožnosti tožnice s stališča psihiatrije drugotnega pomena. Po mnenju tožnice zaslišanje izvedenca psihiatra ne more in ne sme nadomestiti zaslišanja izvedencev ortopeda oziroma nevrologa, še manj je izvedenec psihiater poklican, da presoja izvide lečečih specialistov ortopedov in nevrologov. Prav tako ni vzdržno stališče sodišča, da naj bi izvedenec psihiater vztrajal, da so izdelali enotno izvedensko mnenje (torej, da naj bi sedaj vsak od njih o vsem vedel strokovno izpovedati in podati izvedenska mnenja), saj glede tega ni podlage v zapisniku zaslišanja izvedenca. Tožnica opozarja tudi na 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) torej na načelo materialne resnice. Sodišče tudi ni upoštevalo predlog tožnice, da se upošteva psihološko poročilo dr. M.H.F. z dne 9. 11. 2010, ki je nastalo po pregledu izvedenske komisije in priča o povsem drugačnem (psihičnem) zdravstvenem stanju tožnice, kot pa izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. V skladu z določbo 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je tožnica že na glavni obravnavi opozorila na kršitve določb postopka, zato se nanje lahko sklicuje tudi v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razpiše in izvede obravnavo pred sodiščem druge stopnje in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov predmetnega socialnega spora. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, na katere je pritožbeno sodišče tudi opozorilo v razveljavitvenem sklepu, št. Psp 85/2010 z dne 16. 4. 2010. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tudi pravilno razsodilo v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 3. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 21. 11. 2006 in še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je zavarovalni zastopnik s polovičnim delovnim časom. Tožnica je s tožbo uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kot je to določeno v 1. alineji 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem, zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Preostala delovna zmožnost je po 3. alineji 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1 med ostalim podana, če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pri tožnici v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe obstajala zmožnost opravljati organizirano pridobitno delo oziroma je bila pri njej še vedno podana preostala delovna zmožnost za opravljanje dela zavarovalni zastopnik v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. V predsodnem postopku je sicer invalidska komisija I. stopnje dne 23. 1. 2008 podala mnenje, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 1. 2008 dalje, vendar pa sta kasneje v postopku revizije najprej invalidska komisija II. stopnje dne 5. 3. 2008 in nato v pritožbenem postopku invalidska komisija II. stopnje dne 29. 7. 2008 podali skladno mnenje, da je pri tožnici še naprej podana III. kategorija invalidnosti in da je s polovico polnega delovnega časa zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je „zavarovalni zastopnik“. Iz mnenja z dne 29. 7. 2008 izhaja, da gre pri tožnici za sledeče diagnoze in sicer za bolečino v križu (lumbago) z išiasom, za spinalno stenozo, neopredeljeno evtirotično golšo ter za mešano anksiozno in depresivno motnjo. Tožnica je bila tudi osebno pregledana, s tem, da je bil ugotovljen bolečinski sindrom ledvene hrbtenice z zmernim draženjem levega ishiadikusa, nekoliko omejeno in bolečo gibljivostjo v LS prehodu, brez motoričnega izpada na spodnjih udih. Ugotovljen je bil tudi zvišan krvni tlak, ostali internistični status je bil v mejah normale. V psihičnem statusu pa je bila ugotovljena reaktivno anksiozno depresivna simptomatika. V sestavi komisije je sodelovala specialistka fiziatrinja, specialist nevropsihiater in specialist za varnost pri delu.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenskega organa in sicer Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. V sestavi komisije so sodelovali doc. dr. J.B. s Katedre za ortopedijo, prof. dr. A.M. s Katedre za nevrologijo in prof. dr. R.T. s katedre za psihiatrijo. Po proučitvi medicinske dokumentacije in osebnem pregledu izvedenski organ ugotavlja enako kot pred njimi že invalidska komisija II. stopnje, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem z medicinskimi ukrepi. Z ortopedskega, nevrološkega in psihiatričnega stališča je po mnenju izvedenskega organa tožnica zaradi posledic bolezni še naprej invalid III. kategorije invalidnosti z zmožnostjo opravljanja svojega dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je zavarovalni zastopnik s polovičnim delovnim časom. Navedeno mnenje torej potrjuje pravilnost mnenja invalidske komisije II. stopnje, na podlagi katerega je tožena stranka tudi izdala izpodbijano dokončno odločbo. Na podlagi obeh mnenj invalidskih komisij II. stopnje, ki sta bili podani v predsodnem postopku ter pisnega izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče pridobilo tekom sodnega postopka in ki ga je zaslišan na glavni obravnavi obrazložil član izvedenskega organa specialist psihiater, izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožnici zaenkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti in da je bilo torej v revizijskem postopku mnenje invalidske komisije I. stopnje, datirano z dne 23. 1. 2008 utemeljeno spremenjeno oziroma nadomeščeno z mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 3. 2008. Invalidska komisija II. stopnje je pri podaji obeh mnenj v predsodnem postopku upoštevala tudi mnenja lečečih specialistov, enako pa tudi izvedenski organ, ki je v okviru sodnega postopka podal izvedensko mnenje. Lečeči specialist ni tisti, ki bi ugotavljal delazmožnost zavarovanca, temveč lahko glede na strokovno znanje pristojnemu organu poda le svoje mnenje glede vpliva ugotovljenega zdravstvenega stanja na delovno zmožnost pacienta, ki ga obravnava. Iz izvida in mnenja, ki ga je podal prof. dr. J.P., specialist ortoped dne 6. 6. 2007 (priloga A/7 sodnega spisa) izhaja, da se tožnici stanje slabša, zato je potrebno misliti na popolno invalidsko upokojitev. Temu mnenju se pridružuje tudi specialist ortoped A.P., dr. med., v izvidu z dne 24. 10. 2007 (priloga A/10) in tudi specialist psihiater J.R., dr. med., v izvidu z dne 25. 10. 2007 (priloga A/11). Noben od lečečih specialistov v izvidu ne poda mnenja, da je pri tožnici podana popolna izguba delazmožnosti, temveč opozarja, da se njeno zdravstveno stanje poslabšuje in da bo potrebna invalidska upokojitev. Nenazadnje celo specialist ortoped v izvidu z dne 9. 4. 2009 (priloga A/21) ugotavlja, da gre pri tožnici za kronično stanje z ortopedsko morda neizrazitimi okvarami, vendar izrazito kompliciranimi s psihično nadgradnjo. Centralna terapija je psihološka podpora in terapija depresije. Član izvedenskega organa, specialist psihiater, pa je zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da po njegovem mnenju ne samo z ortopedskega ter nevrološkega, temveč tudi s psihiatričnega stališča ni podana I. kategorija invalidnosti. Ker je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za presojo predmetne zadeve ni odločilno dejansko stanje, kakršno je nastalo po izdaji omenjene dokončne odločbe (izvid z dne 9. 11. 2010). Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Ker pri tožnici ni podano stanje, kakršno je opredeljeno v 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kot so določeni v 67. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji predmetne zadeve pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka, na katere opozarja tožnica v pritožbi. Skladno s 1. odstavkom 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je že na glavni obravnavi predlagala zaslišanje izvedenca nevrologa in izvedenca ortopeda oziroma dopolnitev izvedenskega mnenja, kar pa je sodišče zavrnilo, prav tako je zavrnilo tudi predlog po zaslišanju lečečih specialistov. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer naj bi bilo kršeno načelo neposrednosti, kot tudi načelo kontradiktornosti. Po mnenju pritožbenega sodišča navedena kršitev ni podana. Sodišče namreč ni postavilo več sodnih izvedencev, temveč je za izdelavo izvedenskega mnenja določilo izvedenski organ, to je Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. Gre za skupno mnenje in v tem primeru je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se zaslišijo vsi člani izvedenskega organa, kajti že z zaslišanjem enega od članov, ki je sodeloval v sestavi izvedenskega organa, je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Tožnica je imela tudi možnost omenjenemu članu izvedenskega organa postavljati konkretna vprašanja v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem. Le v primeru, če član izvedenskega organa ne bi odgovoril na zastavljena vprašanja in bi zaradi tega določena dejstva ostala nerazjasnjena, bi bilo potrebno dodatno zaslišanje še ostalih članov izvedenskega organa oziroma pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja. Ker pa je bilo po stališču pritožbenega sodišča že z zaslišanjem enega od članov ustrezno razčiščeno dejansko stanje, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede sklicevanja tožnice na sodno prakso (II Ips 342/2000), pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v navedeni zadevi za drugačen primer, nenazadnje pa tudi iz obrazložitve navedene sodne odločbe izhaja, da je kršitev določb postopka v zvezi z zaslišanjem izvedencev podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo vsaj enega od izvedencev. V sporni zadevi pa je sodišče zaslišalo enega od članov, ki so sodelovali pri podaji mnenja izvedenskega organa. Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo načelo neposrednosti in načelo kontradiktornosti so torej glede na obrazloženo neutemeljene. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, tudi ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov, kot na primer zaslišanje lečečih specialistov. ZPP v 2. odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 3. 3. 2011 izhaja, da je sodišče s sklepom dokazne predloge tožnice zavrnilo iz razloga, ker je bilo dejansko stanje razčiščeno. Omenjeno je tudi ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.