Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da upravni organ tožniku ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini skladno z zahtevami po določilih 9. in 146. člena ZUP, to je glede obrazca tožnikovega očeta oziroma njegove matere o odjavi stalnega prebivališča tožnikove družine in o prijavi novega stalnega prebivališča v BIH, na katerem temelji sporna odločitev in ker te pomanjkljivosti drugostopenjski organ ni odpravil, je s tem podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-11613/2013-27 z dne 11. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnika, roj. ... 4. 1989 v Ljubljani, v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan SFRJ in državljan SR Črne Gore in da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Na podlagi podatka iz uradnih evidenc in tožnikove izpovedbe na zaslišanju dne 7. 4. 2014 na Veleposlaništvu RS v Podgorici je prvostopenjski organ ugotovil, da je za tožnika njegov oče dne 19. 8. 1991 sam odjavil stalno prebivališče na naslovu A., ter prijavil novo stalno prebivališče na naslovu B., Banja Luka, vendar je na ustnem zaslišanju tožnik zanikal, da so mu starši prijavili stalno prebivališče na navedenem naslovu B. v Banja Luki, kar po njegovih navedbah ni res, saj na naslovu B. niso bili nikoli, ne on, ne njegovi starši, pač pa od dneva zapustitve Republike Slovenije, to je od 19. 8. 1991 dalje tožnik živi v Črni Gori, sprva na naslovu C., nato pa od 29. 4. 1998 dalje na naslovu Č. Vzrok za zapustitev RS je bila zamenjava lokacije dela njegovega očeta in vojno dogajanje. Kasneje se je tožnik, skupaj s svojo družino, sicer dvakrat poskušal vrniti v RS, vendar neuspešno, ker je bila družina tožnika obakrat zavrnjena. Tožnika so do 4. 4. 2007, ker je bil mladoleten, zastopali njegovi starši, tako da se za pravno relevantna štejejo samo dejstva, ki so jih do tedaj naredili za in v imenu tožnika njegovi starši. Glede na to, da se je skupaj s svojo družino tožnik poskušal vrniti v RS dvakrat in mu je bil vstop v RS zavrnjen tako v prvi polovici leta 1992 kakor tudi 29. 1. 1994, je upravni organ njegovo odsotnost iz RS od 19. 8. 1991 do 19. 8. 1996 štel kot upravičeno odsotnost iz RS. Posledično je štel, da tožnik v tem obdobju izkazuje pogoj dejanskega življenja v RS. Vendar pa, ker njegova ravnanja, oziroma, ravnanja njegovih staršev, ne izkazujejo poskusov vračanja v RS v nadaljnjem obdobju, to je od 19. 8. 1996 do 19. 8. 2001, ker se v tem obdobju niso poskušali vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS, ki tedaj tudi ni bila središče njegovih življenjskih interesov, pač pa je bilo središče v Črni Gori, na katero ga vežejo močnejše vezi kot na Republiko Slovenijo, zato prvostopenjski organ po izvedenem postopku zaključuje, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS od 19. 8. 1996 do 19. 8. 2001 ter tako upoštevaje določila 1. člena ZUSDDD ne izpolnjuje pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnik je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno, ker je presodil, da so bili razlogi in okoliščine, ki so jih tožnik in njegova starša navajali v postopku kot razloge, zaradi katerih je družina zapustila RS dne 19. 8. 1991, rezultat svobodne odločitve tožnikovih staršev v času tožnikove mladoletnosti. Zato teh razlogov po mnenju pritožbenega organa ni mogoče šteti za upravičene razloge odsotnosti, zaradi katerih bi tožnik izpolnjeval pogoj dejanskega življenja iz 1.č člena ZUSDDD. Tožnikovi starši so dne 19. 8. 1991 prostovoljno zapustili RS, hkrati pa so tudi vsi dokazi, kot je odjava stalnega prebivališča celotne tožnikove družine, tako staršev, kot mladoletnih otrok, vrnitev stanovanja in nadaljevanje očetovega službovanja v enotah JLA do upokojitve, dokazovali, da je tožnikova družina RS zapuščala z namenom trajne odselitve, zaradi česar razlog za tožnikov odhod oziroma odhod njegovih staršev, saj je bil tožnik v tistem obdobju mladoleten, iz RS ni bil takšen, ki bi bil izven njihove sfere, na katerega družina nikakor ne bi mogla vplivati, oziroma takšen, ki je v sferi javne uprave RS. Zato po ugotovitvi pritožbenega organa razlog tožnikovega odhoda iz RS ni upravičen skladno z določbo 1.č člena ZUSDDD, tožnik pa si vse od leta 1991 do 2013 ni urejal statusa tujca v RS, niti ga zanj v času njegove mladoletnosti niso urejali njegovi starši, saj tako tožnik kot tudi vsa tožnikova družina v navedenem obdobju niso več živeli v RS, njegove temeljne življenjske aktivnosti pa so v tem obdobju potekale v Črni Gori, kjer je živel skupaj z družino v času odsotnosti z območja RS. Pritožbeni organ kot odgovor na navedbe tožnika v pritožbi še dodaja, da se za osebo, ki se v obdobju od leta 1991 do 2013 ni nahajala na območju RS in v postopku ni izkazala aktivnih poskusov vračanja v RS, ne more šteti, da v RS dejansko živi, zaradi česar je pravilen zaključek prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, da je bila središče tožnikovih življenjskih interesov več kot 20 let Črna Gora. Kot neutemeljeno je zavrnil tudi pritožbeno navedbo, da je navedeni pojem prvostopenjski organ napačno uporabil. Zato, glede na navedeno, prvostopenjskemu organu niti ne bi bilo potrebno ugotavljati, ali se razloge in okoliščine odhoda tožnika dne 19. 8. 1991 more šteti za upravičene, skladno z določbo 1.č člena ZUSDDD.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. S tožbo izrecno izpodbija tako prvostopenjsko, kakor tudi drugostopenjsko odločbo. Slednji očita protislovje med izrekom in razlogi odločbe, češ da je v izreku zapisano, da se pritožba zavrne, medtem ko je iz obrazložitve razvidno, da je pritožbeni organ v resnici pritožbi delno ugodil ter prošnjo zavrnil iz bistveno drugačnega razloga, kakor prvostopenjski organ. Zaradi navedenega protislovja tožnik meni, da je odločba nezakonita, pritožbeni organ pa ni samo zavrnil pritožbenih ugovorov zoper prvostopenjsko odločbo, ampak je ugotovil, da je prvostopenjska odločba napačno utemeljena. Zato bi po mnenju tožnika morala biti, ob delni ugoditvi pritožbi, izpodbijana odločba nadomeščena z novo, ki bi sicer imela enak izrek, vendar drugačno obrazložitev. Nadalje meni, da pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbene ugovore pod točko V., kar naj bi prav tako pomenilo bistveno kršitev pravil postopka in hkrati tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je indirekten odgovor dan le na del ugovora pod točko V.1, in sicer zgolj s trditvami na 4. strani zgoraj in na 6. strani spodaj, češ da je prvostopenjski organ „iz arhiva pridobil“ sporni obrazec z domnevnim podpisom stranke, medtem ko je bil pritožbeni zahtevek postavljen tako, da pritožbeni organ obstoj teh dokumentov sam preveri in da to stori ob seznanitvi stranke, torej z možnostjo, da stranka dobi te pisne dokaze na vpogled in da lahko preveri njihovo pristnost in verodostojnost, kar pa tožniku pred prvostopenjskim organom ni bilo omogočeno. Kar zadeva izpodbijanje prvostopenjske odločbe, pa v tožbi izpostavlja, da je na 2. strani spodaj v odločbi navedeno, da je tožnik v postopku zanikal trditev upravnega organa, da sta se 19. 8. 1991 njegova starša sama odjavila in da je za to navedel tudi argumente, medtem se na strani 6 organ, ko začne sam navajati razloge za svojo odločitev, do tega bistvenega ugovora stranke sploh ne opredeli, kar po mnenju tožnika pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Če pritožbeni organ ugotovi, da se je stranka res sama odjavila in da zato sploh ne spada med izbrisane, torej v prvo kategorijo upravičencev po 1. členu ZUSDDD, pa je potrebno odločbo bistveno spremeniti. Kar zadeva napačno uporabo določil ZUSDDD, tožnik meni, da je sicer pravilna trditev, da je imel tožnik središče svojih interesov približno 20 let v Črni Gori in ne v Sloveniji, vendar to ni argument za zavračanje prošenj prosilcev, ki so bili zaradi nezakonitega izbrisa, dodatno pa še zaradi nezakonitega preprečevanja vrnitve, prisiljeni 20 let preživeti zunaj Slovenije. Zato gre po mnenju tožnika za nepravilno uporabo določil ZUSDDD, češ da upravni organ povsem spregleda, češ da je bila v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ustvarjena zakonska fikcija dejanskega življenja v Sloveniji za vse tiste, ki so bili iz Slovenije tudi po 20 ali več let odsotni iz upravičenih razlogov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje navedbam v tožbi in vztraja pri navedbah in razlogih v drugostopenjski odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena dokončna prvostopenjska odločba o zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS tožniku, ki je bil rojen ... 4. 1989 v Ljubljani in je državljan Črne Gore, na podlagi določb 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Po navedenih zakonskih določbah je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim tujcem, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 na območju RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kakor tudi tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

8. Upravna organa prve in druge sta svoji odločitvi utemeljevala na podlagi citiranih zakonskih določb 1.č člena ZUSDDD, v dejanskem pogledu pa na podlagi iz arhiva pridobljenih podatkov obrazca tožnikovega očeta (D.D.) o odjavi stalnega prebivališča, na katerem temelji ocena obeh upravnih organov, da je tožnikov oče dne 19. 8. 1991 sam odjavil stalno prebivališče svoje družine z navedenega naslova v Postojni in prijavil stalno prebivališče na navedenem naslovu v Banja Luki (BIH). Šlo je torej za okoliščino, ki je bila odločilna za izdajo drugostopenjske odločbe, ki je spremenila razloge iz izpodbijane odločbe, tožnik pa je že v pritožbenem postopku zanikal, da bi bila tožnikova družina dne 19. 8. 1991 odjavljena za stalno prebivanje v RS in prijavljena v Banja Luki, kjer naj se tožnik tudi ne bi nikoli nahajal. Zato bi moral upravni organ v upravnem postopku tožniku dati učinkovito možnost, da bi se o spornem obrazcu glede odjave oziroma prijave novega stalnega prebivališča izjasnil v tem smislu, da bi njegove trditve in argumente vključil v dokazno oceno. Iz podatkov v spisu izhaja, da upravni organ v upravnem postopku tožniku ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini skladno z zahtevami po določilih 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), to je glede obrazca tožnikovega očeta oziroma njegove matere o odjavi stalnega prebivališča tožnikove družine in o prijavi novega stalnega prebivališča v Banja Luki (BIH) z dne 19. 8. 1991, na katerem temelji sporna odločitev in ker te pomanjkljivosti drugostopenjski organ ni odpravil, je s tem podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ki jo je mogoče sanirati le v ponovljenem postopku. Enako stališče je sodišče izrecno izrazilo tudi v pravnomočnih sodbah št. I U 1974/2014 in I U 1977/2014, obe z dne 30. 9. 2015, po tožbah tožnikovih staršev D.D. (št. I U 1974/2014) in E.E. (št. I U 1977/2014), zoper isto toženo stranko, kakor v obravnavanem primeru, to je Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, s katerima je sprejelo enako odločitev, kakor v sedaj obravnavani sporni zadevi.

9. Po povedanem je sodišče že zaradi navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, zato se ni posebej še dodatno spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov. Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri čemer je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 64. člena ZUS-1).