Jedro

V predmetni zadevi zastaranja ni ugotavljati po 353. členu OZ, ker je bila v kazenski zadevi izdana zavrnilna sodba. V primeru zavrnilne (ali oprostilne) kazenske sodbe je treba uporabiti določbo 367. člena OZ, po kateri se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek, tožba pred pravdnim sodiščem pa je bila vložena v treh mesecih potem, ko je kazensko sodišče izdalo pravnomočno zavrnilno (ali oprostilno) kazensko sodbo in z njo oškodovanca napotilo, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.027,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2005 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 493,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil v navedeni zadevi vložen predlog za kazenski pregon, ki se je vodil pred naslovnim sodiščem in v katerem je bila dne 9.7.2008 izdana zavrnilna sodba. Tožeča stranka je že 12.8.2008 vložila tožbo v tej pravdi zaradi plačila odškodnine in zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko se sklicuje na triletni zastaralni rok. Po 3. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ob prejšnjih navedbah tožnik ni izgubil pravice uveljavljati odškodninskega zahtevka v pravdi. Po 355. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Glede na določilo 1. odstavka 224. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar je tekel kazenski postopek proti tožencu, in 90. člena ZKP odškodninski zahtevek tožeče stranke še ni zastaran.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da daljši zastaralni rok po 353. členu OZ teče le ob pravnomočni storitvi kaznivega dejanja, medtem ko je bila v kazenskem postopku izdana zavrnilna sodba, tožeča stranka pa v kazenskem postopku tudi ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka in zato ni bila napotena na pravdo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev, ali je tu vtoževana terjatev zastarala, je odvisno od odgovora, ali se za zastaranje te terjatve uporabi določba 353. člena OZ, po kateri, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, ali se zastaranje ugotavlja po splošni določbi 352. člena OZ za zastaranje odškodninske terjatve (tri leta).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi zastaranja ni ugotavljati po 353. členu OZ, ker je bila v kazenski zadevi izdana zavrnilna sodba. V odgovor pritožbi je razlogom sodišča prve stopnje dodati le, da je v primeru zavrnilne (ali oprostilne) kazenske sodbe uporabiti določbo 367. člena OZ, po kateri se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek, tožba pred pravdnim sodiščem pa je bila vložena v treh mesecih potem, ko je kazensko sodišče izdalo pravnomočno zavrnilno (ali oprostilno) kazensko sodbo in z njo oškodovanca napotilo, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku. Iz podatkov v spisu ne izhaja, niti to v tej pravdi ni bilo zatrjevano, da bi tožeča stranka v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek in da bi bila z zavrnilno kazensko sodbo z njim napotena na pravdo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitve, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo dejansko le ponavlja zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, torej ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.