Jedro

Če sodišče 1. stopnje zaradi napačne ugotovitve, da je o kaznivem dejanju že razsojeno s prejšnjo sodbo, izda zavrnilno sodbo, gre za kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje pod obtožbo kaznivo dejanje. V pritožbenem postopku, kjer se izpodbija zavrnilna sodba, se zato ob ugotovitvi, da ne gre za že razsojeno zadevo, zavrnilna sodba spremeni v obsodilno, zoper katero je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se u g o d i in se sodba sodišča I. stopnje spremeni tako, da je obdolženi D. Č. k r i v , da se izmika dajati preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo, na ta način, da ne plačuje redne mesečne preživnine za svojega mld. sina M. Č., ki bi jo moral plačevati na podlagi dogovora o dolžnosti in višini preživnine z dne 24.12.1985, sklenjenega pri Občinski skupnosti socialnega skrbstva Šmarje pri Jelšah, in ki je bila usklajena z obvestili o zvišanju preživnin Centra za socialno delo Šmarje pri Jelšah, vendar pa od dne 1.4.1993 dalje ne plačuje preživnine, čeprav je bil večkrat opozorjen s strani centra za socialno delo in zakonite zastopnice mld. M.Č.

njegove matere L. P., vendar preživnine ni plačal, niti je ne plačuje, saj se plačilu preživnine izmika na ta način, da po 26.7.1993, ko je samovoljno prenehal z rednim delovnim razmerjem, kljub temu, da je bil delovno zmožen, ni napravil prav ničesar, da bi se zaposlil in začel ustvarjati zaslužek in bi s tem omogočil poplačilo preživninske obveznosti, ki jo ima do svojega sina, ob tem pa od zaslužka, ki ga je ustvaril s priložnostnimi deli, ni plačal niti tolarja za plačilo preživnine in tako dolguje svojemu sinu preživnino: - od 1.4.1996 do 31.8.1996, ko je znašala preživnina 19.120,00 SIT mesečno, skupno 95.600,00 SIT, - od 1.9.1996 do 30.10.1996, ko je znašala preživnina 19.120,00 SIT mesečno, skupno 38.420,00 SIT - od 1.11.1996 do 30.4.1997, ko je znašala preživnina 20.133,00 SIT mesečno, skupno 120.798,00 SIT, - od 1.5.1997 do 30.10.1997, ko je znašala preživnina 20.918,00 SIT mesečno, skupno 125.508,00 SIT, - od 1.11.1997 do 30.5.1998, ko je znašala preživnina 21.734,00 SIT mesečno, skupno 152.138,00 SIT, - od 1.6.1998 do 30.3.1999. ko je znašala preživnina 22.842,00 SIT mesečno, skupno 205.578,00 SIT, - od 1.4.1999 do 30.5.1999. ko je znašala preživnina 23.801,00 SIT mesečno, skupno 47.602,00 SIT, kar znese skupaj 785.644,00 SIT neplačane preživnine.

S tem je storil kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine po I. odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Po 51. členu KZ se obdolženemu D. Č. izreče p o g o j n a o b s o d b a, v okviru katere se mu po I. odstavku 203. člena KZ določi kazen 4 ( štiri ) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi t r e h let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in s posebnim pogojem plačila zapadle preživnine v znesku 785.644,00 SIT v roku š e s t i h mesecev po pravnomočnosti te sodbe.

Po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obdolženega D.Č. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo obtožbo zoper obdolženca iz razloga, da je za isto dejanje že bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 27.6. 1995, opr. št. K 172/94. Glede stroškov iz 1. do 5. točke II. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona.

Predlagal je, da sodišče obdolženega D. Č. spozna za krivega in mu izreče primerno kazensko sankcijo oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo obtožbo zoper obdolženca. Temeljno načelo kazenskega postopka je sicer res, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen,ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, toda sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zmotno ugotavlja, da je bil obdolženec za isto kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen.

Sodišče prve stopnje je pri presojanju, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, kot odločilno štelo okoliščino, da obdolženec; preživnine ne plačuje od leta 1993 dalje in se v tem obdobju plačevanju izmika. Pomembnost daje torej trenutku, ko je obdolženec začel z izvrševanjem kaznivega dejanja ( v obeh opisih je navedeno leto 1993 ), in s tem meni, da se obtožba, ki je predmet tega postopka, nanaša na isto časovno obdobje, kot že navedena pravnomočna sodba. Kljub temu, da sta v opisih kaznivega dejanja navedeni različni obdobji ko preživnina ni bila plačana, šteje obdolženčevo ravnanje za eno samo kaznivo dejanje, in sicer od 1.4.1993 dalje, ko je začel z njegovim izvrševanjem.

Sodišče druge stopnje takšnemu stališču ne more pritrditi. Obdolženec je bil z že omenjeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega neplačevanja preživnine za obdobje od 1.5.1992 do 31.6.1995. V obtožbi v tem postopku pa se mu očita izmikanje plačevanju preživnine za obdobje od 1.6.1995 do 30.5.1999. V obeh primerih je kaznivo dejanje časovno natančno opredeljeno in nikakor ne gre za enkratni dogodek. Stališče sodišča I. stopnje bi namreč pomenilo, da je po 31.5.1995 izključena možnost obstoja novega kaznivega dejanja. V obtožbi se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja za poznejše obdobje, kot pa ga zajema pravnomočna sodba, zato v nobenem primeru ni mogoče govoriti o že razsojeni stvari. Državni tožilec je sicer res navajal čas, kdaj je obdolženec začel z izvrševanjem kaznivega dejanja, kar je bilo povsem nepotrebno, vendar mu je izrecno očital le izmikanje plačevanja preživnine za obdobje od 1.6.1995 dalje, ta čas pa nikakor ni zajet v pravnomočni sodbi.

Očitano kaznivo dejanje je storjeno, ko se storilec dejansko izogne plačilu posameznega obroka preživnine. Po svoji naravi je namreč to kaznivo dejanje trajajoče, ker vedno zajema časovno obdobje neplačevanja preživnine, preživninski zaostanek pa je seštevek neplačanih preživninskih obrokov v tem obdobju. To je obdolženec storil tudi po 31.5.1995, iz česar je mogoče zaključiti, da je v tem obdobju storil novo kaznivo dejanje, ki ni zajeto v pravnomočni sodbi, temveč je povzeto v novem obtožnem aktu. Iz vsega navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da se obtožba ne nanaša na isto kaznivo dejanje in da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je stvar že pravnomočno razsojena, v čemer se v celoti strinja z navedbami pritožnika. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo pravilno, vendar je zmotno presodilo odločilno okoliščino (pravnomočno razsojena stvar), od katere je odvisna uporaba kazenskega zakona. Zato je sodišče druge stopnje v skladu s I. odst. 394. člena Zakona o kazenskem postopku spremenilo izpodbijano zavrnilno sodbo v obsodilno.

Obdolženi D. Č. je v svojem zagovoru priznal, da dolgovanega zneska, ki se mu očita v obtožbi, ni plačal, vztrajno pa je tudi zatrjeval, da ga bo plačal v celoti. Za edini razlog, da tega do sedaj še ni storil, je navajal, da je bil vseskozi brez dohodkov, saj ni bil nikjer zaposlen. Opravljal je sicer priložnostna dela pri različnih zasebnikih, prejemal je tudi socialno pomoč centra za socialno delo, vendar vsi ti dohodki niso zadostovali niti za njegovo lastno preživljanje. Zato ga je preživljala žena.

Pri tem je še posebej poudaril, da se plačevanju preživnine sploh ni izmikal, saj zneska ni poravnal izključno zaradi svoje plačilne nesposobnosti. Navedel je, da se je trudil za delo in da ni samovoljno prekinil delovnega razmerja v Ž., vendar dela preko zavoda za zaposlovanje ni dobil, ker je prestar, da bi ga kjerkoli vzeli v službo. Pojasnil je tudi, da sicer ni plačeval preživnine, je pa sinu kupil računalnik v vrednosti 200.000,00 SIT, njegovi materi je na sodišču izročil gotovino 500 DEM, kupoval mu je še tudi druge stvari.

Sicer je imel s sinom zelo malo stikov, saj jih je mati vseskozi onemogočala.

Ob zatrjevanju, da bo plačal dolgovani znesek, je prosil sodišče, da mu dovoli plačilo polovice zneska preživnine v prvih šestdesetih dneh, plačilo druge polovice pa v nadaljnjih šestdesetih dneh ali vsaj v enem obroku do 31.12.1999. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo L.P., zakonito zastopnico mladoletnega oškodovanca M. Č., prebralo dogovor o dolžnosti in višini preživnine O. Šmarje pri Jelšah, obvestila o zvišanju preživnine Centra za socialno delo (CSD), dopisa C. in C. Šmarje pri Jelšah, dopis Zavoda za zaposlovanje, Območne enote Maribor, izpiska iz evidence prekrškov, ter izpisek iz kazenske evidence, prebralo je spise tamkajšnjega sodišča opr. št. K 172/94, I Kr 12/98 in I Kr 5/96. Na podlagi ocene obdolženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov sodišče druge stopnje zaključuje, da je obdolžencu storitev očitanega mu kaznivega dejanja v celoti dokazana.

Sodišče se je pri presojanju resničnosti navedb v obdolženčevem zagovoru oprlo na izpovedbo priče L. P., katera je v pretežnem delu njegov zagovor potrdila. In sicer je izpovedala skladno z obdolžencem, ko je pojasnila, da obdolženec preživnine ni plačeval že od leta 1993. V vmesnem obdobju ji je le enkrat izročil znesek 400 DEM. Zaradi neplačevanja je posredovala pri CSD, pa tudi pri samem obdolžencu, vendar se zaradi tega ni nič spremenilo, čeprav je vseskozi obljubljal, da bo preživnino plačeval. Njena izpoved pa je nasprotovala izjavi obdolženca glede stikov med njim in sinom, saj mu je stike vseskozi omogočala, vendar je bil obdolženec tisti, ki zanje ni imel interesa. Prav tako je navedla, da je sinu res kupil računalnik in mu še kdaj dal kakšne malenkosti, vendar od tega ni bilo mogoče živeti.

Iz dogovora o dolžnosti in višini preživnine izhaja dolžnost prispevanja preživnine za preživljanje svojega sina. Ta dogovor predstavlja skupaj z obvestili o zvišanju preživnine izvršilni naslov.

Iz dopisa Zavoda za zaposlovanje Območne enote Maribor je razvidno, da je obdolženec voden v evidenci brezposelnih šele od 16.9.1997 dalje in ni prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Iz dopisa Centra za socialno delo Maribor, pa je mogoče razbrati, da je obdolženec uveljavljal denarni dodatek od 1.10.1997 do 31.7.1999 in ga vseskozi tudi prejemal v polni višini.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da obdolženec od dne, ko je prenehal z delovnim razmerjem, pa vse do konca leta 1997 ni bil prijavljen niti na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, niti ni uveljavljal denarnega dodatka pri centru za socialno delo. S tem je pokazal svoj namen, da se v tem obdobju ni nameraval zaposliti. Tako sodišče ni sledilo njegovemu zagovoru, ko je izjavil, da se je ves čas trudil za delo, da pa je bil prestar za morebitne delodajalce. Glede na dejstvo, da obdolženec ni star še niti petinštirideset let, sodišče meni, da gre v tem primeru le za obdolženčev zagovor, s katerim skuša na nek način opravičiti svoje ravnanje, saj je očitno, da se je plačevanju preživnine izmikal, katero pa bi, po zaključku sodišča druge stopnje, zmogel plačevati glede na to, da je določena denarna sredstva imel vsak mesec, saj je po lastni izjavi opravljal priložnostna dela in prejemal socialno pomoč, in je torej očitno, da je s tem denarjem razpolagal. Sodišče druge stopnje daje pomembnost ne le dejstvu, da je obdolženec imel denarna sredstva, temveč predvsem temu, da je bil ves čas delovno zmožen, vendar ni storil prav ničesar, da bi se redno zaposlil in tako prejemal vsak mesec redni vir dohodkov. Sklicevanje na to, da preživnine ni plačeval, ker je bil ves čas brez dohodkov, namreč še ne opravičuje njegovega ravnanja - neplačevanja preživnine, ko je pa vendar razlog za brezposelnost povsem na njegovi strani - on je bil tisti, ki je pustil redno zaposlitev prav z namenom, da bi se plačevanju preživnine za sina M. izognil. Navsezadnje pa ne gre spregledati, da od zaslužka, ki ga je prejemal s priložnostnimi deli, ni plačal niti tolarja, ko pa so vendar tudi ti zaslužki predstavljali določen dohodek.Izjave, da je torej bil brez dohodkov, ni mogoče upoštevati.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje zaključilo, da je obdolženec z opisanim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po I. odstavku 203. člena Kazenskega zakonika. V subjektivnem pogledu je obdolžencu očitati ravnanje z direktnim naklepom. Prav dobro je namreč vedel, da je preživnino za sina dolžan plačevati, iz načina storitve, ko je pustil redno zaposlitev in takrat tudi prenehal s plačevanjem preživnine ter od zaslužka, ki ga je kasneje prejemal s priložnostnimi deli, in od socialne pomoči ni sinu plačal prav ničesar, pa je razvidno, da je dejanje tudi hotel storiti.

Za to kaznivo dejanje je v Kazenskem zakoniku predpisana kazen do enega leta zapora. Ko je sodišče druge stopnje pretehtalo vse okoliščine, v katerih je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je odločilo, da mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štirih mesecev zapora v preizkusni dobi treh let. Za izrek pogojne obsodbe se je sodišče odločilo, ker je obdolženec vseskozi zatrjeval, da bo preživnino plačal, zaradi česar mu je tudi naložilo posebni pogoj plačila zaostale preživnine. S tem mu je dalo možnost, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj in da bo spoznal nepravilnost svojega ravnanja, ki je v tem, da za preživljanje sina ne prispeva ničesar. Po mnenju sodišča druge stopnje bo namen kaznovanja dosežen s samim opozorilom ob zagroženi zaporni kazni. Pri odmeri kazni v okviru pogojne obsodbe je sodišče obdolžencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je že bil kaznovan za enako kaznivo dejanje zoper istega oškodovanca, da je morala ves čas skrbeti za preživljanje otroka njegova mati in da obdolženec za preživljanje ni prispeval prav ničesar, kljub temu, da je dokazano, da je v tem času imel lastna sredstva. Kot olajševalno okoliščino je sodišče druge stopnje štelo, da je dolžan preživljati dva mladoletna otroka. Omenjene okoliščine je sodišče upoštevalo tudi, ko je določalo višino preizkusne dobe v trajanju treh let. Sodišče druge stopnje je obdolžencu naložilo tudi posebni pogoj, da oškodovancu plača zaostalo preživnino. Za rok šestih mesecev se je odločilo, ker je obdolženec sam v zagovoru povedal, da bo preživnino plačal v nadaljnjih štirih mesecih oziroma najkasneje do svojega odhoda v Kanado. Če obdolženec posebnega pogoja ne bo izpolnil, se bo pogojna obsodba preklicala in se bo zgolj zagrožena kazen zapora tudi izrekla.

Ker je absolutno zastaral kazenski pregon za to kaznivo dejanje za obdobje od 1.6.1995 do 31.3.1996, sodišče obdolženca za to obdobje ni obsodilo. Za kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine je namreč zagrožena zaporna kazen do enega leta, po 6.točki I. odstavka 111. člena Kazenskega zakonika za to kaznivo dejanje kazenski pregon ni več dovoljen, če sta od storitve kaznivega dejanja pretekli dve leti. Kazenski pregon pa po VI. odstavku 112. člena Kazenskega zakonika zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, v konkretnem primeru torej štiri leta od storitve kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje je na podlagi IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka, saj meni, da bi plačilo teh stroškov ogrozilo preživljanje obdolženca in oseb, za katere je dolžan skrbeti.

POUK O PRAVICI DO PRITOŽBE: Zoper to sodbo je dopustna pritožba v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka te sodbe na Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih ali poda ustno na zapisnik pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah. Če se pošlje pritožba priporočeno po pošti, šteje dan oddaje na pošto za dan vročitve sodišču. Oškodovanec sme vložiti pritožbo samo zoper odločbo o stroških kazenskega postopka.