Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna vsaka izmed strank v višini 50 %, nato pa je toženki naložilo v plačilo celoten znesek priznane odškodnine (kot da je v celoti odgovorna za škodo), je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe oz. absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbam se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in izpodbijana 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 23.914,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 37.610,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 do plačila in za plačilo mesečne rente od 21. 7. 2006 dalje v višini 41,73 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec na tožnikov osebni račun, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila (2. točka izreka).

S sklepom je ustavilo postopek glede dela zahtevka za plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v višini 1.651,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, saj si jo tožnik razlaga tako, da polna odškodnina znaša 47.829,88 EUR in da mu je sodišče prve stopnje glede na soodgovornost dosodilo znesek 23.914,94 EUR. Možna pa je tudi drugačna razlaga, da je sodišče prve stopnje polno odškodnino ocenilo na 23.914,94 EUR in v izreku izpodbijane sodbe pozabilo upoštevati tožnikovo soodgovornost. V takšnem primeru bi tožniku moral biti dosojen znesek 11.957,47 EUR. Tožnik se ne strinja s stališčem, da je za škodo soodgovoren. V kolikor polna odškodnina znaša 23.214,24 EUR, pa se ne strinja tudi z višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik soodgovoren za škodo, ker o svojem delu ni obvestil bodisi nadrejenega, bodisi žerjavista, zaradi česar žerjavist ni vedel, da se tožnik nahaja na žerjavni progi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da v času tožnikove poškodbe ni bilo jasnih navodil, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik bil dolžan obvestiti žerjavista o svojem delu. Izvedenec s področja varstva pri delu je sicer navajal, da bi tožnik pred vstopom na žerjavno progo o tem moral obvestiti svojega neposrednega vodjo, delovodjo in žerjavista, vendar pa v internih aktih to ni zapisano. V kolikor so navodila obstajala, so bila le ustna, pa še ta so bila tako ohlapna, da so si jih delavci razlagali različno. Izjave prič R.K., S.B., V.T. in F.M. dokazujejo popoln nered v sistemu obveščanja, saj so si bile priče soglasne le glede tega, da je obveščanje potrebno. Sicer pa, v kolikor je bil delovodjo in žerjavista dolžan obvestiti tožnik, ju je bil dolžan obvestiti tudi N.P., ki je delo opravljal skupaj s tožnikom. Ni verjetno, da bi oba pozabila na obveščanje, če bi bila ta dolžnost res jasno določena. V kolikor pa bi bilo dokazano, da so obstajala jasna navodila, da mora delovodjo in žerjavista obvestiti delavec, ki opravlja vzdrževalno delo, potem za nesrečo ni odgovoren le tožnik, ampak tudi N.P., posledično pa bi bila zaradi tega manjša tudi odgovornost tožnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu. Tožena stranka bi morala dokazati, da se v času nesreče obstajala jasna navodila, da mora tožnik o svojem delu obvestiti nadrejenega vodjo in žerjavista in da je tožnik za ta navodila vedel. Višino dosojene odškodnine tožnik izpodbija le za primer, če bi pritožbeno sodišče štelo, da znesek 23.500,00 EUR predstavlja celotno škodo in ne le polovice odškodnine, ki gre tožniku. Tožnik soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede pretrpljenega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v pretežni meri pa tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem glede prestanih telesnih bolečin in neprijetnosti v času zdravljenja. Meni, da bi bila primerna odškodnina za prestane telesne bolečine in neprijetnosti v času zdravljenja 16.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti 27.000,00 EUR. Dosojena odškodnina je tudi bistveno prenizka v primerjavi s podobnimi škodnimi dogodki, navedenimi v publikaciji Dunje Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Tako je bilo v primeru, ki je v zbirki označen s št. 490 dosojenih 41 povprečnih neto plač, v primeru št. 547 pa 37 povprečnih neto plač. Pri odmeri odškodnine za tujo pomoč se je sodišče prve stopnje oprlo izključno na mnenje izvedenca dr. B. in ni upoštevalo tožnikovih navedb in izpovedbe. Oškodovanec ni upravičen le do odškodnine za tujo pomoč za tista dela, ki jih sam absolutno ne more opraviti, kar je medicinski vidik tuje pomoči, ampak tudi za tista dela, ki bi jih sam sicer lahko opravil, vendar bi pri tem imel večje bolečine, ali pa bi bila ta dela povezana z znatnimi neprijetnostmi, z občutkom negotovosti ali strahu. Tako je oškodovanec upravičen do pomoči pri kopanju, če se boji, da bo pri tem opravilu padel in podobno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati tudi tožnikove navedbe o tem, koliko časa je tujo pomoč potreboval, pri katerih opravilih in v kakšnem obsegu. Glede na to, da je tožnik na naroku dne 22. 6. 2011 navedel, da zdaj tuje omoči ne potrebuje in da vzdrževalnih del pri hiši ni mogel opravljati več kot leto dni, tožnik zahtevek za tujo pomoč omejuje na čas enega leta po poškodbi. Za čas prvih treh mesecev je tožnik upravičen do odškodnine za tujo pomoč za tri ure dnevno oziroma za 270 ur, v nadaljnjih treh mesecih pa po eno uro dnevno oziroma 90 ur ter za čas šestih mesecev po 10 ur mesečno (skupno 60 ur). Tožnik je v celoti upravičen do 420 ur tuje pomoči, kar ob ceni 4,17 EUR za uro znaša 1.751,40 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni v smislu gornjih navedb.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe tudi tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je škoda v višini 50 % nastala brez krivde tožene stranke in da gre v tolikšni meri za soprispevek tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), se je tožena stranka med postopkom dokazala, da škoda v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo ne izvira v celoti iz te stvari oziroma te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je kljub temu toženi stranki naložilo v plačilo celoten znesek ugotovljene škode, čeprav bi glede na ugotovljeni soprispevek tožniku lahko dosodilo le polovični znesek iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, to je 11.957,47 EUR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodba tako nepravična, saj bi tožena stranka morala plačati del zneska, za katerega ni odgovorna. Izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom, saj je sodišče prve stopnje v izreku toženi stranki naložilo plačilo zneska 23.914,94 EUR, kar glede na obrazložitev predstavlja celoten znesek ugotovljene škode. Izrek izpodbijane sodbe je v nasprotju z njeno obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje v izreku toženi stranki v plačilo naložilo znesek 23.914,94 EUR, kar glede na obrazložitev izpodbijane sodbe predstavlja celoten znesek ugotovljene škode, obenem pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da obstaja med strankama deljena odgovornost za nastanek škode v višini 50 %. Izrek tako ne upošteva tistega, kar je zapisano v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi preprosto napravilo zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati celotno ugotovljeno škodo, takšen zaključek pa je napačen, nerazumljiv in neobrazložen, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik prekršil obstoječe pravilnike, ustna navodila, obstoječo prakso podjetja s tem, da ni nikogar obvestil o svoji prisotnosti na podestu, s čemer je v bistveno večji meri od tožene stranke prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotovitvi večji prispevek tožnika za nastanek škode. Posledično so tudi napačno odmerjeni stroški postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranski intervenient je predlagal izdajo popravnega sklepa, s katerim bi sodišče prve stopnje v 1. točki izreka znesek 23.914,94 EUR nadomestilo z zneskom 11.957,47 EUR. V kolikor pa sodišče prve stopnje ne bo izdalo popravnega sklepa, je predlagal, da se ta predlog šteje za pritožbo, s katero tožnik uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izrek izpodbijane sodbe ter izrek izpodbijanega sklepa glede odmere stroškov postopka nasprotujeta obrazložitvi. Sodišče je namreč zapisalo, da odgovornost tožnika za nastalo škodo znaša 50 %, v enaki višini pa je ocenilo tudi odgovornost tožene stranke, v nadaljevanju pa je ugotovilo, da skupna odškodnina za negmotno in gmotno škodo znaša 23.914,94 EUR, kolikor je tožniku tudi dosodilo, pri tem pa ni upoštevalo tožnikove soodgovornosti v višini 50 %. Tega ni upoštevalo tudi pri odmeri stroškov postopka. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo zneska 11.957,47 EUR ter da spremeni odločitev o odmeri stroškov postopka.

Pritožbe so utemeljene.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbe utemeljeno uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, ali pa, če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Obstoj te kršitve je razviden že iz tega, da si stranki popolnoma različno razlagata, kaj sploh zajema dosojeni znesek 23.914,94 EUR. Medtem ko tožnik šteje, da ta znesek predstavlja polovico celotne negmotne in gmotne škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožena stranka šteje, da je to celotna ugotovljena gmotna in negmotna škoda, sodišče pa je v izreku zgolj pozabilo upoštevati soodgovornost tožnika, zaradi česar bi tožniku lahko dosodilo le polovico tega zneska. Glede na to, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dejansko ugotavlja, da je za nastalo škodo odgovorna vsaka od strank v višini 50 % in da to nato zgolj ugotavlja, koliko znaša celotna škoda za posamezno obliko negmotne oziroma gmotne škode ter da nato toženi stranki v plačilo naloži celoten znesek tako ugotovljene škode, je podano zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pa tudi med razlogi izpodbijane sodbe.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku ne more samo odpraviti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma med razlogi izpodbijane sodbe.

Ne glede na razveljavitev izpodbijane sodbe in razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjskega sklepa pa se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do preostalih bistvenih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z dolžnostjo tožnika, da o nameravanem zadrževanju ob žerjavni progi obvesti delovodjo in upravljavca žerjava. Glede tega vprašanja so bile izpovedbe zaslišanih prič skladne, pa tudi izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu je prepričljivo ugotovil, da bi tožnik neposredno pred vstopom na žerjavno progo o svoji nameri moral obvestiti svojega neposrednega vodjo, delovodjo formarije in žerjavista, kar bi v smislu zagotavljanja lastne varnosti in varnosti drugih delavcev moral storiti. Da takšna dolžnost ni bila do te mere kazuistično zapisana v aktih tožene stranke, tožnika ne more odvezati odgovornosti, da tudi sam skrbi za svojo varnost. Gre za skrbnost, ki jo je potrebno pričakovati že od povprečno razumnega človeka brez izkušenj, kaj šele od tožnika, ki je imel 20 letne izkušnje, kakor je ugotavljal izvedenec. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri razmejevanju odgovornosti med tožnikom in toženo stranko upoštevalo, da tožena stranka ni imela jasno izdelanih navodil (ukrepov, potrebnih ravnanj, protokolov, obveščanj) o tem, kako ravnati v takšnih primerih, zaradi česar je kršila določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Navedeno pomeni, da si v tem primeru konkurirata krivdna in objektivna odgovornost tožene stranke na eni strani ter krivdna soodgovornost tožnika na drugi strani. Upoštevajoč vse okoliščine primera, pa tudi utemeljeno opozorilo tožnika, da je glede na izpovedbo zaslišanih strank prav toliko kot njegova dolžnost, bila tudi dolžnost sodelavca N.P., da žerjavista in delovodjo obvesti o njunem zadrževanju na območju delovanja žerjava, je sodišče prve stopnje soodgovornost tožnika ocenilo občutno previsoko. Po mnenju pritožbenega sodišča je soodgovornost tožnika potrebno oceniti v višini 30 %, odgovornost tožene stranke pa v višini 70 %.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede telesnih bolečin, ki jih je tožnik pretrpel zaradi poškodbe, kakor tudi glede neugodnosti med zdravljenjem. Enako velja glede prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pretrpljenega strahu. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo za posamezne oblike negmotne škode, ustreza standardu pravične denarne odškodnine in je tudi primerljiva z odškodninami, ki so jih sodišča dosojala v drugih podobnih primerih. Zadevi, na kateri se sklicuje pritožba, se nanašata na drugačno poškodbo, predvsem pa so drugačne posledice. Tako se sodba opr. št. II Ips 655/1995 (v pritožbi označena kot primer 490) nanaša na raztrganino notranje stranske vezi in sprednje križne vezi kolena, zaradi katere je oškodovanec nesposoben za delovna opravila, ki se opravljajo na neravnem terenu in v čepečem položaju, tožnik pa je nesposoben le za dela, ki pomenijo hojo po lestvi. V zadevi, o kateri je bilo na Vrhovnem sodišču RS odločeno s sodbo opr. št. II Ips 476/98 (v pritožbi označeno kot primer 547), je oškodovanec pretrpel prerezanje ahilove tetive (tožnik le delno raztrganino) zaradi česar je bila oškodovancu dosojena celo odškodnina za skaženost (tožnik je ta del tožbenega zahtevka umaknil po prejemu izvedeniškega mnenja).

Pri presoji obsega tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval zaradi poškodbe, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca in ne na subjektivne navedbe tožnika.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.