Jedro

Glede na določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb v katerih državni tožilec izraža pomisleke v zvezi z zaključkom sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče storil v krivdni obliki nezavestne malomarnosti (ob tem, da je državni tožilec v pritožbi uveljavljal le pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP in predlagal le spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji), ni moglo opredeljevati.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let; izreklo pa mu je tudi stransko kazen prepovedi vožnje osebnega avtomobila za dobo štirih mesecev ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazni (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu določi primerno višjo kazen, daljšo preizkusno dobo in izreče višjo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B. Višji državni tožilec svetnik iz Ljubljane J.S. je v svojem pismenem mnenju, podanem skladno z določbo 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, katere izreka tudi sicer državni tožilec v pritožbi ne izpodbija. Ob upoštevanju obdolženčeve mladosti, pa sta tako določena kazen štirih mesecev zapora kot preizkusna doba dveh let, tudi po oceni sodišča druge stopnje primerni teži dejanja in krivdi obdolženca, pri tem pa državni tožilec tudi v pritožbi ne navaja okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo in bi lahko vplivale na izrek strožje kazenske sankcije. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da je obdolženec, katerega je spoznalo za krivega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, nevaren voznik, mu je utemeljeno izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila za čas štirih mesecev in ker državni tožilec drugih okoliščin v pritožbi v zvezi z izrekom stranske kazni ne navaja, je njegova pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Glede na določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb, v katerih državni tožilec izraža pomisleke v zvezi z zaključkom sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče storil v krivdni obliki nezavestne malomarnosti (ob tem, da je državni tožilec v pritožbi uveljavljal le pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP in predlagal le spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji), ni moglo opredeljevati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.