Jedro

Pravnomočni sklep o dedovanju glede dedičev in višine njihovih dednih deležev veže stranke in pravdno sodišče, kadar se to vprašanje postavi kot predhodno vprašanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) S sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 3.023,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2004 dalje in povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.094,76 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Trdno je prepričana, da mati tožnice, po kateri je tožnica vstopila v položaj dediča po vstopni pravici, ni mogla imeti statusa dedinje po pok. J.H., saj njegovo očetovstvo ni bilo nikoli ugotovljeno na z zakonom določen način. V podkrepitev svoje trditve dodatno navaja okoliščine v zvezi z očetovstvom in izpostavlja, da dedna izjava tožničine matere ni verodostojna. Meni, da bi moralo sodišče vprašanje dedovanja rešiti kot predhodno vprašanje. Sodišču očita postopkovne kršitve, saj zadeve ni obravnavalo v skladu s predpisi pravdnega postopka, pa tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pri tem je enostavno povzelo navedbe tožeče stranke in prezrlo navedbe tožene stranke, ki ji zaradi nepravilnosti ugotavljanja manjka aktivna legitimacija. Pri odmeri pravdnih stroškov pa ni upoštevalo, da je tožeča stranka zgolj in le ponavljala svoje tožbene navedbe in v bistvu prosila za pospešitev poteka zadeve. Upira se tudi teku zakonskih zamudnih obresti od 01. 12. 2004 dalje, saj je bila tožba vložena kasneje.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožeča stranka kot dedinja po pok. J.H. od toženke zahteva izročitev ½ zneska, ki ga je ta iz naslova obresti dne 01. 12. 2004 prejela po 17. kuponu obveznic Slovenske odškodninske družbe, ki so bile predmet dedovanja.

(6) Vprašanje, ali je tožeča stranka dedinja po pok. J.H. in kot takšna upravičena do dohodkov podedovanega premoženja, je resda predhodno vprašanje (v smislu 13. člena ZPP), kot izpostavlja tožena stranka. Ob tem pa pozablja, da je bilo to vprašanje že pravnomočno rešeno s sklepom o dedovanju II D 511/2003 z dne 09. 03. 2004, ki je postal pravnomočen dne 18. 08. 2004. Pravdno sodišče lahko samo odloča o predhodnem vprašanju le, če o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ. V nasprotnem primeru pa je na takšno odločitev vezano. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dedinja po pokojnem do ½. Pritožbeno sodišče zato ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki tožničin položaj dedinje postavljajo pod vprašaj, saj se o tem vprašanju ne more več izreči. Iz istega razloga tudi sodišče prve stopnje na tovrstne navedbe ni bilo dolžno posebej odgovarjati in jih presojati.

(7) Položaj dedinje do ½ pa tožnici daje upravičenje (aktivno legitimacijo) do polovice dohodkov, ki jih je ustvarilo podedovano premoženje in jih zadržuje toženka, saj ta ni niti nasprotovala, da so prejeti zneski dohodek podedovanih obveznic. Toženka je ½ prejetega zneska, ki odpade na tožnico, neupravičeno obdržala in bila s tem obogatena, tožnica pa na drugi strani toliko prikrajšana (190. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju OZ), zato ji je znesek 3.023,28 EUR dolžna plačati.

(8) Pravilno pa je sodišče prve stopnje odmerilo tudi zakonske zamudne obresti. Ker je bila toženka s tem, da je tožnica dedinja do ½ po pokojniku in upravičena do polovice prejetega zneska, seznanjena že s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju dne 18. 08. 2004, čemur v pritožbi ne nasprotuje, je bila ob prejemu zneska dne 01. 12. 2004 nepoštena. Na podlagi določila 193. člena OZ mora zato že od dneva pridobitve plačati zamudne obresti.

(10) Toženka sodišču očita kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih (razen očitka o izostanku presoje navedb v smeri, da tožnica ni dedinja po pokojnem, na katerega je bilo že odgovorjeno) ne konkretizira. Pritožbeni preizkus zatrjevanih kršitev je mogoč šele, če pritožnik konkretno navede vse okoliščine, ki po njegovem pomenijo kršitev pravdnega postopka. Le pavšalno zatrjevane kršitve pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Povedano velja tudi za preizkus pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba navaja le, da je to nepravilno ugotovljeno in da je sodišče le povzelo tožničine navedbe, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

(11) Ni pritrditi zelo ohlapnim pritožbenim navedbam, da tožnica ni upravičena tudi do povrnitve stroškov postopka za vložene pripravljalne vloge. Ne drži namreč, da naj bi v njih zgolj ponavljala svoje že v tožbi podane trditve in prosila za pospešitev postopka, pač pa je v njih odgovarjala na trditve toženke in navajala dodatne argumente. Pritožbeno sodišče jih zato v okviru pravilne uporabe materialnega prava ocenjuje kot potrebne.

(12) Ker tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(13) Tožena stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožeča pa svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).