Jedro

Ob veljavni najemni pogodbi je veljaven tudi aneks št. 1 k tej pogodbi, ki (še vedno) predstavlja podlago za toženčevo zakonito bivanje v stanovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni od izdaje sodbe tožeči stranki izročiti stanovanje št. 3 na naslovu ulica C., izpraznjeno vseh oseb in stvari ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev. Toženčeva pravica do uporabe stanovanja je vezana na uporabo stanovanja s strani najemnice A. A., saj gre za službeno najemno stanovanje, ki ga je najemnica pridobila v najem od tožeče stranke kot bivšega delodajalca, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. A. A. stanovanja že od leta 2016 ne uporablja več. Ker gre za službeno stanovanje, bi moral toženec sam izpolnjevati pogoje, ki jih določa Pravilnik o službenih stanovanjih Ministrstva za obrambo. S selitvijo A. A. v Dom upokojencev in oskrbovancev ... (DUO) je njena zunajzakonska zveza s tožencem de facto prenehala, zato bi moral toženec, če je želel nadaljevati z bivanjem v predmetnem stanovanju, sam vložiti vlogo za najem stanovanja, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi dejstvo, da je bil 21. 12. 2018 v DUO organiziran sestanek, ki se ga je udeležil tudi toženec in katerega namen je bil seznaniti toženca s predlogom najemnice za predajo stanovanja v upravljanje tožeče stranke, predvidoma do konca marca 2019. Toženec se je na tem sestanku strinjal, da si poišče drugo stanovanje in da bo sporno stanovanje predal do dogovorjenega roka. S tem je vsaj posredno priznal, da mu pravica do bivanja v spornem stanovanju ne pripada več. Toženčevo plačevanje najemnine je irelevantno, saj gre za plačilo zneska v višini uporabnine, pri čemer je vseeno, kako se ta znesek imenuje, saj samo poimenovanje ne dokazuje obstoja najemnega razmerja.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva izpraznitev in izročitev stanovanja na naslovu ulica C., ki je v njeni lasti, v njem pa prebiva toženec.

6. Za odločitev pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niso sporna oziroma niso (bila) prerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP), so: − tožeča stranka je 24. 11. 2011 z nekdanjo uslužbenko A. A. (v nadaljevanju: najemnica) sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas za zgoraj navedeno službeno stanovanje; − z aneksom št. 1 k najemni pogodbi je bila uporaba stanovanja dovoljena tudi tožencu kot najemničinemu zunajzakonskemu partnerju; − tožeča stranka je prejela s strani najemnice lastnoročno podpisano obvestilo z dne 15. 11. 2018, s katerim je bila obveščena, da najemnica sedaj biva v DUO in predlaga, da se najemna pogodba prekine in stanovanje vrne v razpolaganje tožeči stranki; − tožeča stranka je obvestilo z dne 15. 11. 2018 obravnavala kot odpoved najemnega razmerja, pri čemer naj bi do predaje stanovanja prišlo 31. 3. 2019; − toženec se do današnjega dne iz stanovanja ni izselil. 7. Toženec je zatrjeval, da do odpovedi najemne pogodbe s strani najemnice ni prišlo, ker ta v trenutku podpisa obvestila z dne 15. 11. 2018 zaradi slabega zdravstvenega stanja ni bila sposobna samostojno izraziti svoje prave poslovne volje ter razumeti pomena in posledic tega obvestila. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke prof. dr. B. B. ugotovilo, da najemnica trpi za hudo in ponavljajočo se duševno motnjo – Shizoafektivno motnjo, depresivni tip, ki se je stopnjevala do intenzitete demence. Njene višje živčne funkcije so bile že v času podpisa obvestila z dne 15. 11. 2018 okrnjene do te mere, da ni bila sposobna razumeti kompleksnejših vzročno posledičnih povezav in se zavedati dolgoročnih posledic lastnih odločitev. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da najemnica s podpisom obvestila z dne 15. 11. 2018 ni izrazila svoje prave in resnične volje, zaradi česar je to nično in ne predstavlja veljavne odpovedi najemne pogodbe. Ker torej najemne pogodbe za obravnavano stanovanje najemnica ni odpovedala, je ta še vedno v veljavi, s tem pa tudi aneks št. 1 k najemni pogodbi, ki tožencu dovoljuje bivanje v stanovanju. Tožeča stranka morebitne druge podlage za prenehanje najemne pogodbe (npr. odpoved pogodbe z njene strani) ni ne zatrjevala ne izkazala.

8. Navedenih bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Pritožbeni očitki so neutemeljeni, saj dejstva, ki jih izpostavlja tožeča stranka in bi jih po njenem mnenju moralo upoštevati sodišče prve stopnje, za predmetno zadevo niso odločilna. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na trditvi, da je najemna pogodba prenehala zaradi najemničine odpovedi pogodbe, česar pa ji ni uspelo dokazati. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je domnevna odpoved najemne pogodbe z dne 15. 11. 2018 brez pravnih učinkov, ker najemnica v trenutku njenega podpisa ni imela sposobnosti razsojanja. Najemna pogodba torej še vedno velja, to dejstvo pa ni predmet pritožbene graje. Okoliščine, da najemnica stanovanja ne uporablja več, da toženec ne izpolnjuje pogojev za samostojni najem stanovanja ter da se je toženec strinjal s tem, da si poišče novo stanovanje, so v tem trenutku irelevantne. Kot je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ob veljavni najemni pogodbi veljaven tudi aneks št. 1 k tej pogodbi, ki (še vedno) predstavlja podlago za toženčevo zakonito bivanje v stanovanju.

9. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni in naj po načelu potrebnosti sam trpi stroške v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.