Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih ne predvideva dogovora o ari ob sklenitvi predpogodbe, ga pa tudi ne prepoveduje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko vrednost 50.000 DEM po prodajnem tečaju LB d.d. Ljubljana na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri te banke za hranilne vloge v DEM ter mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bila med strankama sklenjena le predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino, do slednje pa zaradi spremenjenih okoliščin na tožnikovi strani ni prišlo, s čimer se je strinjal tudi toženec. Ker je šlo za predpogodbo, dogovor o ari ni veljaven in zato mora toženec vrniti prejeto.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je sprejelo dejanske ugotovitve prvega sodišča in tako med drugim tudi, da je bila smrt tožnikove žene razlog za razdrtje predpogodbe. Strinja se s stališčem, da je mogoče o ari govoriti le pri definitivni pogodbi in da gre za vrnitveno obveznost zaradi spremenjenih okoliščin, saj predpogodba, če bi tožnik vedel zanje, sploh ne bi bila sklenjena.

Tožena stranka vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava revizijo proti tej sodbi in predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je tudi po sodni praksi dogovor o ari v predpogodbi veljaven. Takšen dogovor med strankama ni sporen, saj je tožnik celo sam zahteval dvojno aro, ko je toženec predlagal, naj bi pogodbo razdrla. V bistvu je šlo za sklenitev prodajne pogodbe, saj sta se stranki pisno zedinili o njenih bistvenih sestavinah (argumenti 26. člena, prvega odstavka 454. člena in 455. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), toženec je nepremičnino izročil tožniku, ta pa bi moral le še plačati del kupnine. Revident ni posebej uveljavljal povrnitve škode, ker se je zadovoljil z zneskom prejete are. Razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne odvezuje stranke, da drugi ne povrne škode (arg. iz petega odstavka 133. člena ZOR).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pritrditi sicer velja revizijskemu stališču, da je dogovor o ari lahko veljaven tudi ob sklenitvi predpogodbe (arha pro pacto imperfecto data). Zakon o obligacijskih razmerjih opredeljuje aro v prvem odstavku 79. člena: "če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki neki znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega". Namen are je torej z dodatnim dogovorom k pogodbi in z njeno izročitvijo še posebej zaznamovati, da je pogodba sklenjena, pa tudi kot zavarovanje, da bo pogodba izpolnjena, kar sicer izhaja le posredno iz določb tretjega odstavka 79. člena, 80. in 81. člena ZOR, ki urejajo neizpolnitev pogodbe in v zvezi s tem usodo are. Predpogodba je posebna vrsta pogodbe o tem, da bo sklenjena glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR). Njen pravni učinek je torej v obveznosti skleniti pogodbo. Pri njej še ne pride do premika premoženja ali do kakšnih drugih neposrednih učinkov. Je potemtakem pogodba ("predpogodba je takšna pogodba..." - že citirani prvi odstavek 45. člena ZOR), le da posebne vrste. Navzlic tej njeni naravi pa ni videti razloga, zakaj ne bi bil veljaven dogovor o ari, hkrati z njeno izročitvijo, če stranki posebej želita bodisi dokaz, da je predpogodba sklenjena, bodisi zavarovanje, da bo izpolnjena, se pravi, da bo glavna pogodba sklenjena. Eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava je prosto urejanje obligacijskih razmerij, zapisano v 10. členu ZOR ("Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo."). Dogovor o ari v zvezi s predpogodbo pač ne more biti v nasprotju z našo ustavno ureditvijo, pa tudi ne z družbeno moralo, saj je ara sredstvo, ki je že dolgo uveljavljeno in splošno sprejeto v obeh njenih funkcijah - dokazni in utrditveni. Zakonske določbe o ari (prvi odstavek 79. člena ZOR) pa tudi ni mogoče šteti kot kogentnega predpisa, kar je izjema načela dispozitivnosti predpisov, saj kaj takšnega ne izhaja ne iz samega zakonskega besedila prej citirane določbe (drugače kot denimo v nekaterih določbah ZOR: 13/1, 17/1, 27/2, 29, 38/1, 42/2, 47, 51/2, 53/2, 53/3, 67/1, 103/1 itd.) ne iz njenega smisla (20. člen ZOR). Ni tudi videti zadržkov pri možnosti dogovora o ari v zvezi s predpogodbo, ko ta vendar meri na to, da se doseže pogodbena disciplina, in to, kakor tudi v obravnavanem primeru, tako v korist ene kakor druge stranke, s čimer je ustreženo načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR). Še več, videti je kot zelo smotrn dogovor o ari v zvezi s predpogodbo v njeni utrditveni funkciji, saj je to sredstvo, s katerim se preprečijo morebitne tožbe za izpolnitev pogodbe, se pravi sklenitev glavne pogodbe, bodisi odškodninske tožbe, če je dogovorjena kot skesnina (82. in 83. člen ZOR). Zakonska določba o ari je torej dispozitiven predpis, kot takšen pa pomeni le merilo, po katerem se udeleženci v prometu dobrin in opravljanja storitev ravnajo v primerih, kadar obligacijskega razmerja ne uredijo po svoje ali kadar ga ne uredijo podrobneje. Če torej povzamemo: zakon o obligacijskih razmerjih ne predvideva dogovora o ari ob sklenitvi predpogodbe, ga pa tudi ne prepoveduje.

Če povedano prestavimo v obravnavani primer, moramo ugotoviti, da sta se stranki v zvezi s svojo predpogodbo veljavno dogovorili o ari. Dogovor je bil sklenjen v obojestransko korist - tako za kupca kot prodajalca. Dogovorjena je bila tudi za oba primera, ko se ara zadrži ali vrne dvojna, le če ne pride do sklenitve glavne pogodbe po krivdi enega ali drugega. Toda ob dejanski ugotovitvi, na kakršno je vezano revizijsko sodišče, da sta se stranki dogovorili, da predpogodbo razdreta, toženec ni upravičen zadržati prejete are. Sporazum o razdrtju pogodbe namreč izključuje sklepanje o tem, da bi šlo za krivdo tožnika, da ni bila sklenjena glavna pogodba. Le v takšnem primeru bi smel toženec po 4. členu predpogodbe obdržati aro.

Odločitev nižjih sodišč je, resda iz nekoliko drugačnih pravnih razlogov, pravilna. Kar je bilo dano na podlagi pogodbe, ki je bila razdrta, se mora vrniti (arg. iz drugega odstavka 132. člena ZOR).

Tudi, če bi držala trditev, da je šlo v predpogodbi v bistvu za glavno pogodbo, s čimer prihaja tožena stranka prvič na dan šele v reviziji, se pravni položaj zanjo ne bi prav nič spremenil spričo že omenjene določbe 4. člena (pred)pogodbe, ki povezuje sankcijo vračanja oziroma zadržanja are s krivdo za nesklenitev pogodbe.

Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da si toženec lahko zadrži aro, ker ni uveljavljal odškodnine. Stranki se nista dogovorili, da ara predstavlja odškodnino, če ne pride do sklenitve glavne pogodbe iz kakršnegakoli razloga. Nadalje, v obravnavanem pravnem razmerju ni šlo za to, da bi sodišče izreklo razvezo pogodbe v smislu petega odstavka 133. člena ZOR, ki ga omenja revizija, ker sta pač stranki pogodbo razdrli že prej (kar sta, mimogrede povedano, ugotovili tudi v sodni poravnavi v zadevi P 506/93). Toda celo v primeru, če sodišče izreče razvezo, naloži povrnitev pravičnega dela škode le na zahtevo stranke, te pa tožena stranka ni podala v procesno upoštevni obliki.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).