Jedro

Dolžnik v ugovoru ni oporekal obstoju terjatve, temveč le njeni višini. Navedel je, da so bila dela opravljena nekvalitetno, v posledici česar sta predmetna računa previsoka. Te trditve so presplošne, da bi ji bilo mogoče preizkusiti. Dolžnik namreč ne obrazloži, katera dela naj bi bila nekvalitetno opravljena, v čem so bile napake, niti ne zatrjuje, da je napake pravočasno reklamiral. Za svoje trditve pa tudi ni predložil niti predlagal nobenega dokaza.

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zoper sklep je dolžnik pravočasno vložil ugovor. Navedel je da je upnik zanj opravil določene storitve, vendar so bile te slabo opravljene, zato sta zneska po računu št. 1510/99 in 1565/99 pretirana. Navedel je še, da je na podlagi poizvedb pri upnikovi konkurenci ugotovil, da drugi izvajalci opravljajo enake storitve kot upnik za 40% ceneje. Upniku zato priznava le 60% od zneskov po navedenih računih z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega (po 2. odst. 53. člena ZIZ), ga je po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Dolžnik v ugovoru ni oporekal obstoju terjatve, temveč le njeni višini. Navedel je, da so bila dela opravljena nekvalitetno, v posledici česar sta predmetna računa previsoka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so te trditve presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Dolžnik namreč ne obrazloži, katera dela naj bi bila nekvalitetno opravljena, v čem so bile napake, niti ne zatrjuje, da je napake pravočasno reklamiral. Za svoje trditve pa tudi ni predložil niti predlagal nobenega dokaza. Neupoštevne pa so nadalje tudi navedbe, da upniku priznava le 60% od terjanih zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker drugi izvajalci opravljajo enake storitve za 40% ceneje. Po 17. členu v zvezi z 262. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ur. l. SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju ZOR), je namreč dolžnik dolžan upniku plačati za opravljeno storitev toliko, kot sta se z upnikom dogovorila (prim. 1. odst. 623. člena ZOR). Glede na navedeno je ugovor neobrazložen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je ugovor dolžnika z dne 23.10.2000 zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi na podlagi 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.