Jedro

Pri presoji spoštovanja načela zakonitosti je potrebno pojasniti, da abstraktni dejanski stan, torej prepis zakonske norme ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, lahko pa v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je odvzem tuje premične stvari. Tako v teoriji kot tudi v praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari.

Ker je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe povsem jasno navedeno, da je obsojenec z zidu stanovanjske hiše iztrgal (v celoti) varnostne kamere in s tem stvari pridobil v svojo posest, te premične stvari vzel in s tem za ugotovljen znesek oškodoval lastnico stvari, so po presoji Vrhovnega sodišča v opisu kaznivega dejanja jasno konkretizirani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja tatvine, tudi odvzem stvari oz. prilastitveni namen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 15. 10. 2018 obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena tega zakona. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4. 9. 2019 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik in sicer iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter zaradi kršitev 22. in 28. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi kršitve enakega varstva pravic, načela zakonitosti v kazenskem pravu in pravice do poštenega sojenja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni utemeljena navedba obsojenčevega zagovornika, da opis dejanja, v katerem je navedeno, da je obsojenec najprej z zidu iztrgal tri varnostne kamere, nato pa kasneje še dve kameri, ne predstavlja tatvine, temveč glede na sodno prakso kvečjemu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Vložnik pri tem prezre, da je opis kaznivega dejanja celota, v katerem se v skladu z zakonskim opisom tudi v konkretni zadevi izrecno zatrjuje, da je obsojenec vzel predmete z namenom, da si jih protipravno prilasti. Zato imata prav obe sodišči, ki štejeta, da je v konkretnem opisu konkretiziran le način izvršitve tatvine, za katerega se izrecno zatrjuje, da je izvršen z namenom prilastitve. Stvar dokaznega postopka pa je, da sodišče ugotovi, ali je izvršitveno dejanje odvzema storjeno z namenom prilastitve. Takšno oceno sta nižji sodišči potrdili in zapisali v obrazložitvi in če vlagatelj z njo ne soglaša, dejansko uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Kar zadeva ugotavljanja identitete osebe, ki je storila tatvino, na podlagi ujemanja telesnih značilnosti, sta obrazložitvi obeh sodišč glede odločilnih dejstev, ki sta jih upoštevali, prepričljivi. Zato tudi v tem delu vlagatelj uveljavlja le nedopusten razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik meni, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja konkretizacija zakonskega znaka prilastitve oz. odvzema tuje premične stvari. V opisu je navedeno le, da je obsojenec pet varnostnih kamer iztrgal z zidu stanovanjske hiše, iztrgati nekaj pa ne pomeni prilastiti si, dobiti v svojo posest. Glede na opis kaznivega dejanja iz obtožnega predloga bi kvečjemu lahko šlo za kakšno drugo kaznivo dejanje, npr. za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, nikakor pa ne za kaznivo dejanje tatvine, saj niso izpolnjeni zakonski znaki prilastitve, to je, da je obsojenec iztrgane kamere tudi vzel, odnesel in s tem dobil izključno posest nad njimi. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je glagol iztrgati definiran kot „s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu“. Glede na definicijo pojma je jasno, da iztrgati ne pomeni načina odvzema tuje stvari, saj gre za iztrganje nečesa tudi v primeru, ko storilec stvari ne odnese, potem ko je premaknil s svojega mesta. Tak primer je npr., ko storilec iz zidu iztrga vtičnico ali stensko svetilko tako, da ju premakne iz svojega mesta, iztrgana stvar pa je še vedno povezana z električnimi kabli. Podobno velja tudi za varnostno kamero. Kakšna naj bi bila usoda kamer, potem ko naj bi jih vlagatelj iztrgal iz izreka ne izhaja. Upoštevaje navedeno obsojenčev zagovornik meni, da so v konkretnem primeru lahko podani zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, ne pa kaznivega dejanja tatvine. Z odločitvijo sodišča je tako podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, sodba pa je obremenjena tudi s kršitvijo načela zakonitosti iz 28. člena Ustave in v tej zvezi tudi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana. V zvezi z izpostavljeno zatrjevano kršitvijo je pritožbeno sodišče presodilo, da iztrganje varnostnih kamer pomeni način odvzema tuje stvari, medtem ko je pojem prilastitve sam po sebi tako jasen, da dodatna konkretizacija ni potrebna. Stališču, da so v opisu kaznivega dejanja v tenorju sodbe v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine, tudi odvzem predmetov oz. prilastitveni namen je po presoji Vrhovnega sodišča potrebno pritrditi. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti s tem, da je z zidu stanovanjske hiše iztrgal pet kamer in si jih na škodo lastnice v skupni vrednosti najmanj 1.000,00 EUR protipravno prilastil. Pri presoji spoštovanja načela zakonitosti je potrebno pojasniti, da abstraktni dejanski stan, torej prepis zakonske norme ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, lahko pa v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče.1 Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je odvzem tuje premične stvari. Tako v teoriji kot tudi v praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ker je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe povsem jasno navedeno, da je obsojenec z zidu stanovanjske hiše iztrgal (v celoti) varnostne kamere in s tem stvari pridobil v svojo posest, te premične stvari vzel in s tem za ugotovljen znesek oškodoval lastnico stvari, so po presoji Vrhovnega sodišča v opisu kaznivega dejanja jasno konkretizirani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja tatvine, tudi odvzem stvari oz. prilastitveni namen. Tako ni mogoče pritrditi zatrjevanju obsojenčevega zagovornika, da bi šlo v konkretnem primeru lahko tudi za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, saj iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi obsojenec stvari zgolj poškodoval. 8. Obsojenčev zagovornik uveljavlja tudi kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe sodišča druge stopnje pa so nejasni. Zagovornik navaja, da je ključni dokaz, na katerem temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izvedensko mnenje izvedenca kriminalistično tehnične stroke za preiskavo fotografij ter posnetkov varnostnih kamer. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zgolj splošno navajanje ujemanj telesnih značilnosti med osebo na posnetkih in obsojencem, iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje pa ne izhaja, zakaj sodišče zaključuje, da gre za ujemanje in kaj glede ujemanja ugotavlja ter kaj konkretno ga potrjuje, da mnenja izvedenca ocenjuje kot pravilno. Na abstraktni ravni je ostala obrazložitev v delu, da naj bi izvedenec izpostavil podobnost v konstituciji postave, ki naj bi bila med osebo na posnetkih in obsojencem skoraj identična. Iz tako navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti, kateri del konstitucije osebe na posnetkih in obsojenca izvedenec primerjal in kateri deli se med seboj ujemajo do te mere, da sta postavi skoraj identični. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na ugotovitev, da naj bi vlagatelj uporabljal desnico, pri čemer pa ni jasno, zakaj naj bi bila ta ugotovitev ključna, prav tako pa sodišče ne navede razlogov, katera dejstva se dokazujejo s to ugotovitvijo. Ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno kritiko, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o skoraj identični konstituciji obsojenca in osebe na posnetkih je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Kršitev ni podana. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, da je sodišče v postopku angažiralo izvedenca kriminalistično tehnične stroke za preiskavo fotografij ter posnetkov varnostnih kamer G. K., ki je izdelal izvedensko mnenje in bil zaslišan tudi na glavni obravnavi. Sodišče je njegovo mnenje sprejelo in v razlogih sodbe tudi pojasnilo (točka 6 sodbe) na kakšen način je sklepalo o identiteti storilca in sicer z ujemanjem določenih telesnih značilnosti med storilcem na posnetkih in obsojencem, v konstituciji ter tudi v uporabi desnice. Tako ima sodba sodišča prve stopnje vse potrebne in tudi jasne razloge glede ugotavljanja identitete storilca kaznivega dejanja, zato zatrjevana kršitev ni podana. Kolikor obramba tem dejanskim ugotovitvam nasprotuje in zatrjuje, da obsojenec dejanja ni storil, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zato tudi ni moglo zagrešiti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodišča glede odločilnih dejstev nejasni, kot to meni obsojenčev zagovornik in je pritožbeno sodišče glede ugotavljanja odločilnih dejstev opravilo zgolj kontrolno funkcijo. Pri svoji presoji pa mora po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje mora torej v obrazložitvi svoje sodbe presoditi in obrazložitvi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in o njih zavzeti stališče. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen oz. nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako pa ni potrebno, da ponavlja argumente sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni prezrlo. Prav tako pa sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki niso relevantne ali so očitno neutemeljene.2 Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, se je to sodišče v točki 7 svoje sodbe opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb glede identitete storilca kaznivega dejanja in tako ni zagrešilo kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pa niti ni konkretneje navedel, o kateri relevantni pritožbeni navedbi sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča in kako bi takšno ravnanje lahko vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Ob navedenem tako Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka ni ugotovilo, kolikor pa vložnik zahteve izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč glede ugotavljanja identitete storilca, s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona in določb postopka niso podane, zahteva pa je delno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR, odmerjeno po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife po Zakonu o sodnih taksah, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in zapletenosti kazenskega postopka.

13. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo z večino glasov. Za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti so glasovali vrhovni sodniki Branko Masleša, Barbara Zobec in mag. Kristina Ožbolt. 1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 252/2003 z dne 28. 10. 2004. 2 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 30515/2014 z dne 18. 2. 2016, I Ips 26180/2014 z dne 16. 3. 2017, I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018 in številne druge.