Jedro

Ker iz dveh pravnomočnih ugotovitvenih odločb o državljanstvu izhaja, da tožnikovi pravni prednici nista bili jugoslovanski državljanki in državljanki LR Slovenije, ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev statusa denacionalizacijskih upravičenk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1818/2001-11 z dne 19.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo z dne 12.9.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 31.7.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikove pravne prednice T.B. za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.J. in M.B.M. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožnik v tej denacionalizacijski zadevi uveljavlja vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno dvema osebama, za kateri je s pravnomočnima odločbama organa, pristojnega za notranje zadeve ugotovljeno, da se ob podržavljenju nista šteli za jugoslovanski oziroma slovenski državljanki, zato je bila vrnitev premoženja zavrnjena. Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik v denacionalizacijskem postopku uveljavlja ugovore, ki se tičejo državljanstva, teh ugovorov pa, kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, tudi po mnenju sodišča prve stopnje v postopku denacionalizacije ne more uspešno uveljaviti. Za upravičenca za vrnitev premoženja, se po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: Zden) šteje oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. oziroma 5. člena, če je imela ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo oziroma, če se je lahko štela za jugoslovansko državljanko. Ker tožnik v tej zadevi vlogi za denacionalizacijo ni priložil odločbe o državljanstvu za svoji pravni prednici, je upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen pravilno sprožil postopek za ugotovitev državljanstva, ki je bil pravnomočno končan z dvema odločbama Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote P. Za A.J. z odločbo z dne 6.6.1997, ki je postala pravnomočna 1.7.1997, za M.B.M. pa z odločbo z dne 17.4.2001, ki je postala pravnomočna 10.5.2001 in iz katerih je razvidno, da se imenovani ob podržavljenju premoženja nista šteli za jugoslovanski državljanki. Državljanstvo oseb, ki uveljavljajo vračilo podržavljenega premoženja po ZDen, je predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku, ki pa ga ne rešuje denacionalizacijski organ, temveč je odločanje o tem vprašanju v izključni pristojnosti organa, pristojnega za notranje zadeve (3. odstavek 63. člena, točka b. 2. odstavka 62. člena ZDen). Ker je torej ugotavljanje državljanstva druga upravna stvar, o kateri odloča za to pristojni organ v posebnem postopku, je treba vse ugovore, ki se tičejo državljanstva, uveljavljati v tem postopku, ne pa v postopku denacionalizacije, ki je druga upravna stvar in v katerem je mogoče uspešno uveljaviti le ugovore, ki se nanašajo na vrnitev premoženja. Pravnomočna odločba o ugotovitvi državljanstva je javna listina in so jo vsi organi pri svojem odločanju dolžni spoštovati, torej tudi upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji in tudi sodišče v upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi navaja, da je premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in da ni obstojal noben izmed razlogov za njegov odvzem. Njegovi pravni prednici sta bili rojeni v Sloveniji, slovenskim staršem, M.B.M. se je poročila s Slovencem in po njem ohranila slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo, med tem ko je A.J. ostala neporočena. Obe sta stalno prebivali v Sloveniji in bili leta 1945 kot uslužbenki avstrijske banke na posestvu v Podlehniku neupravičeno odpeljani v pripor v S. pri P.. M.B.M. je bila od tam premeščena v M. zapore in od tam spuščena na svobodo v okrobru 1945. leta. A.J. pa je bila proti svoji volji odpeljana iz Slovenije, domnevno v Rusijo, vendar je v Avstriji pobegnila z vlaka. M.B,M, se je, ker ji je bila v času bivanja v zaporu zaplenjena vsa lastnina, po prihodu iz zapora izselila v Avstrijo. Obe sta se v Avstriji leta 1945 prijavili kot jugoslovanski emigrantki in zaprosili za avstrijsko državljanstvo, ki sta ga pridobili leta 1948. Okoliščine iz Avstrijske državne pogodbe zaradi navedenega niso obstojale. V skladu z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija, pritožnik predlaga, da se takoj in brezpogojno vrne odvzeto premoženje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka in nato tudi sodišče prve stopnje tožniku pravilno pojasnila, da bi se njegovi pravni prednici, A.J. in M.B.M., katerima je bilo premoženje sicer podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, šteli za upravičenki do denacionalizacije, če bi izpolnjevali pogoj glede jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja (1. odstavek 9. člena ZDen). Iz dveh pravnomočnih ugotovitvenih odločb o državljanstvu, ki ju je izdal organ za upravne notranje zadeve pa je razvidno, da se imenovani po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije po 28.8.1945 nista šteli za jugoslovanski državljanki in državljanki LR Slovenije. Zato tožnikovi pravni prednici ne izpolnjujeta pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen za pridobitev statusa denacionalizacijskih upravičenk in je bila zahteva za denacionalizacijo njunega premoženja pravilno zavrnjena.

Tožnik ne more v denacionalizacijskem postopku uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na državljanstvo njegovih pravnih prednic.

Državljanstvo na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja upravni organ pristojen za notranje zadeve v drugem upravnem postopku, pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu, ki jo izda navedeni organ, pa je upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, pri svoji odločitvi dolžan upoštevati. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da sta negativni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za obe tožnikovi pravni prednici postali pravnomočni in je bil zato prvostopni upravni organ pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku nanju vezan. Tožnik bi zato lahko ugovore, ki se nanašajo na državljanstvo A.J. in M.B.M. pravočasno uveljavljal le v postopku ugotavljanja državljanstva z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ne more pa s takimi ugovori, ki jih sedaj ponavlja tudi v pritožbi, uspeti v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.