Jedro

Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2009 nezakonita in se razveljavi ter da je tožnici delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi prenehalo na dan odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati vse plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih posameznih bruto zneskov plač odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska (10. v mesecu) do plačila, jo prijaviti v evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od vključno 28. 10. 2014 do dneva odločitve sodišča prve stopnje ter ji iz naslova denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1 obračunati znesek 37.384,62 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila vse v 8 dneh (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za izpodbijanje katere nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, napačna. Zobna asistentka je toženo stranko z domnevnimi kršitvami seznanila že dne 24. 7. 2014, ta pa je dan kasneje podala kazensko ovadbo. Očitno je, da tožena stranka ni imela nobenih dvomov glede domnevnih kršitev tožnice. Tako je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dejansko stanje glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je med 24. 7. 2014, ko je toženka izvedela za domnevne tožničine kršitve in 28. 10. 2014, ko je tožnici vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, minilo več kot 30 dni. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bila tožnica tista, ki bi storila očitane ji kršitve. Ker sta priči A.A. in B.B. še zmeraj zaposleni pri toženi stranki, je njuno zaslišanje povsem nerelevantno. Ob tem poudarja še, da je direktor tožnici mimo njene volje vsilil asistentko A.A., s tem pa je kršil 3. alinejo 3. člena Zakona o zdravniški službi, ki določa, da zaposleni zdravnik sodeluje pri odločanju o sestavi delovne skupine, za delo katere je strokovno odgovoren. Nadalje ni nobena od zaslišanih prič (tožničinih pacientov) izpovedala, da je tožnica kriva za to, da so jim bile opravljene in obračunane nadstandardne storitve, račun pa so dobili le za standardne storitve in da bi denarno razliko med standardnimi in nadstandardnimi storitvami protipravno pridobila le tožnica. Tožnica ni nikoli rokovala z denarjem in izdajala računov, ker to ne sodi v njen delokrog, zaradi obilice dela (kar izhaja tudi iz izpovedi priče C.C.) pa je nemogoče, da bi zobozdravnik uspel pregledati vso dokumentacijo, ki se vodi v zobozdravstveni ordinaciji. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, saj bi tožnici očitane kršitve lahko storili tudi priči A.A. in B.B.. Navaja tudi, da je direktor ni nikoli seznanil z načinom vpisovanja zdravstvenih storitev in ravnanjem z denarjem, zato je argumentacija sodišča prve stopnje, da je bila tožnica seznanjena oziroma bi morala biti seznanjena s pravili in prakso dela, zmotna in površna, pri tem pa je pomembno dejstvo, da tožena stranka internih aktov ni hranila na dostopnem mestu, prav tako pa tudi niso bili objavljeni na intranetu. Tožnica tudi ni mogla kršiti 4. člena Pravilnika o izdaji samoplačniških potrdil, ker kot zobozdravnica brez specializacije ni bila zadolžena za obračun storitev, izdajo potrdila o plačilu, blagajniškega prejemka ter oddajanje denarja v blagajno. Nezakonito pa je bilo tudi delo interne komisije za strokovni nadzor, saj je bil predsednik komisije zobozdravnik C.C., ki je tudi sam v kazenskem postopku zaradi istovrstnih kršitev, kot se očitajo tožnici. Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi določbe ZPP, saj je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju priče D.D. in ni postavilo izvedenca grafologa zaradi primerjave podpisa in rokopisa priče B.B.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče D.D. in ker ni postavilo izvedenca grafologa, kar je tožeča stranka uveljavljala skladno s 1. odstavkom 286.b člena ZPP do konca naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je sicer razloge, zakaj ni izvedlo teh dokazov, dokaj skopo obrazložilo, vendar pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da njihova izvedba za ugotovitev dejanskega stanja ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje, tudi če bi izvedlo ta dva predlagana dokaza, ne bi moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja. Tako ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje, v celoti strinja, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), le še dodaja:

8. Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne vpliva na pravočasnost odpovedi. Direktorja tožene stranke je dne 24. 7. 2014 zobna asistentka seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil s tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) tudi dolžan ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka, storila. Zato je njegovo ravnanje, ko je odredil interni notranji nadzor, in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev, je lahko začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vsaj za kršitvi pod točkama 1 in 2, tudi 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič, zobnih asistentk A.A. in B.B., ki sta delali s tožnico v timu, ter izpovedi pacientov, katerim so bili izstavljeni računi za standardne storitve, plačali pa so nadstandardne storitve, na podlagi izpovedi C.C. in direktorja tožene stranke ter z vpogledom v listine v spisu, ugotovilo, da je tožnica storila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da to iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na izpovedbi obeh asistentk in tudi ne le na izpoved zobozdravnika C.C., ampak je zaključek sprejelo, kot je bilo že navedeno, na podlagi pravilne in temeljite dokazne ocene.

10. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vodja tima zobozdravnik, ki je dolžan zagotavljati izvajanje pravil tako delodajalčevih kot tudi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ni pomembno, da nobeden izmed tožničinih pacientov ni izpovedal, da je tožnica kriva za to, da so jim bile opravljene in obračunane nadstandardne storitve. Dejstvo je, da se je prav tožnica z njimi dogovorila za nadstandardne storitve in da so opravljene storitve tudi plačali, vendar pa so prejeli račun, kot da jim je opravila standardne storitve. Ker je dolžnost zobozdravnika, da storitve v zobni karton, v predlog in v delovni nalog pravilno evidentira, prav tako je njegova dolžnost tudi, da izda račun za opravljeno storitev, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da bi lahko kršitvi storili tudi njeni zobni asistentki. Splošno znano dejstvo je, da vse potrebne podatke za izpolnitev naštetih listin asistentki narekuje zobozdravnik, zato teh kršitev asistentki sami ne bi mogli storiti. Iz izpovedi prič, njenih pacientov, je razvidno, da so plačale v gotovini v ordinaciji dogovorjeno nadstandardno storitev, račun pa jim je bil izstavljen v nižjem znesku za standardno storitev. V blagajno tožene stranke so se vplačevali zneski po izstavljenem računu, kar je tudi naročila asistentki.

11. Iz tožničine izpovedi (l. št. 101 in 102) izhaja, da je imela od leta 2007 do 2009, ko se je zaposlila pri toženi stranki zasebno zobozdravstveno ambulanto, zato bi morala biti seznanjena s pravili in prakso dela pri toženi stranki, prav tako pa tudi s pravili zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je tožničino sklicevanje na nepoznavanje pravil neutemeljeno.

12. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke zaradi tega neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. členu istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.