Jedro

Izvedenec svoje navedbe zaključi s tem, da so obravnavana stavbna zemljišča v času nacionalizacije izpolnjevala vse pogoje iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odločba US in 65/93-odločba US) in so bila že takrat komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Slednja ugotovitev o statusu zemljišča kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča je že pravne narave, kar ni več stvar izvedenca, dejanske ugotovitve, ali je bilo vsa podržavljena zemljišča mogoče brez večjih stroškov priključiti na električno in vodovodno omrežje zato, ker je stavba na sosednji parceli te priključke imela, pa strokovno mnenje izvedenca ne vsebuje. Zato je bil dokaz z izvedencem pomanjkljiv oziroma je bila neprepričljiva dokazna ocena upravnih organov. Za ugotovitev, ali je bilo mogoče vsa podržavljena zemljišča komunalno opremiti brez večjih stroškov, ni treba dokazovanje z izvedencem, ampak lahko upravni organ pridobi podatke o komunalni opremljenosti od javnih podjetij, ki upravljajo z vodovodnim in električnim omrežjem. Dokaz z izvedencem upravni organ odredi le, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Na podlagi podatkov upravljalcev komunalnega omrežja pa bo takšen sklep lahko naredila uradna oseba, ki vodi upravni postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 13. 1. 1998, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je o tožbi tožeče stranke že odločilo s sodbo, opr. št. U 247/98-11 z dne 13. 10. 1999, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up 1190/99-3 z dne 9. 11. 2000, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A. z dne 25.7.1997, s katero je prvostopni organ odločil, da se pok. denacionalizacijskemu upravičencu A.A. prizna odškodnina za nacionalizirano stavbno zemljišče parc, št. 207/2, 208, 209, 183/3 in 181, vse k.o. ..., v znesku 259.802,00 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, izplačljivih v tolarski protivrednosti (1. točka izreka), in da se postavi skrbnik za posebne primere BB (2. točka izreka), kateremu je zavezanec dolžan izročiti obveznice v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ocenila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo po 3. in 9. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker nepremičnin glede na določilo 32. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine.

Pritožbene ugovore o kršitvi pravil postopka je zavrnila, ker je ugotovila, da kljub dopolnitvi postopka ni bilo treba izdati dopolnjeno poročilo, saj ni bilo ugotovljeno drugačno dejansko in pravno stanje. V dopolnjenem postopku je prvostopni organ izvedel dokaz z izvedencem, ki je potrdil stališče, da gre za komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Na izvedenčevo mnenje je prvostopni organ tudi oprl svojo odločitev glede cenitve podržavljenih zemljišč, ki je po mnenju tožene stranke pravilna. Glede pritožnikovega ugovora, da so bile podržavljene parcele vrednotene kot kmetijske, pa je tožena stranka navedla, da je znano, da je bilo ob podržavljenju v večini primerov vrednotenje opravljeno na ta način, da bi bila izplačana odškodnina čim nižja.

Tožena stranka je tudi zavrnila dvome pritožnika, da je v denacionalizacijskem postopku prišlo do nedopustnega razpolaganja, saj se je le urejalo katastrsko in zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem. Sprejela pa je pritožnikov ugovor, da je pri izračunu odškodnine treba upoštevati celoten znesek izplačane odškodnine, tj. za zemljišča in za nasade, vendar je ugotovila, da tudi celotna odškodnina ne dosega 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Kot procesno pravilno je tudi ocenila odločitev prvostopnega organa, da je popolna ugotovitev dejanske in pravne podlage v zvezi z zemljišči dopuščala izdajo delne odločbe.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri svojih pritožbenih ugovorih, predvsem pa meni, da je vrednost nepremičnin nepravilno ugotovljena. Izvedenec po njenem mnenju ni ustrezno izkazal posameznih elementov komunalne opremljenosti v smislu določb 11. člena navodila o merilih za ocenjevanje podržavljenih premičnine, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Iz listin v spisu ugotavlja, da nekatere odvzete parcele niso bile niti povezane s cesto. Navaja, da iz kopije katastrskega načrta z dne 4.5.1992, ki naj bi izkazovala staro stanje, ni mogoče ugotoviti obstoja objektov na nobeni od sosednjih parcel, pozidanost je mogoče ugotoviti šele na kopijah katastrskega načrta za kasnejša obdobja. Kljub temu da so bila zemljišča podržavljena kot stavbna zemljišča, je tudi iz zapisnika o cenitvi zemljišč z dne 23.5.1961 mogoče razumeti, da so bila ocenjena kot kmetijska, cena pa določena za vsako parcelo posebej, odvisno od njene kulture. Če bi bila zemljišča ocenjena kot komunalno opremljena stavbna zemljišča, bi bila njihova cena za m2 enotna, primerjava z drugimi denacionalizacijskimi zadevami pa kaže, da bi znašala okoli 200 din/m2. Glede na možnost, da je dejansko šlo za komunalno neopremljena nezazidana stavbna zemljišča, ki jih ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, pa bi lahko ob podržavljenju dana odškodnina presegla 30% vrednosti in bi torej bila upoštevna v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka BB je kot prizadeta stranka v tem postopku v odgovoru na tožbo navedel, da je njegov oče leta 1929 kupil kompleks parcel na severnem delu B. in ob lokalni cesti B. - C. Na nekaterih parcelah je že tedaj stala zgradba, na kompleksu parcel je bila tudi voda. Po nakupu je oče obnovil stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje ter komunalno ureditev. Z eno odločbo so mu bile podržavljene vse parcele na severni strani stavbe, kjer je sedaj šola, igrišče in otroški vrtec. Za komunalno ureditev niso bili potrebni večji posegi in stroški. Poudarja, da je bila odškodnina že večkrat preračunana in prilaga še eno izvedensko mnenje in mapne kopije za podržavljene parcele.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojem razveljavitvenem sklepu ocenilo, da je prvostopno sodišče, ki je s svojo sodbo ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke odpravilo, kršilo določbe postopka, ker se do presoje dokaza z izvedencem, ki jo je podala tožena stranka, niti do dokaza samega ni opredelilo. Ni navedlo, zakaj dokaza z izvedencem ne sprejema.

Tožba je utemeljena.

Sporna v tej zadevi je le še izvedba dokaza o tem, ali je bilo mogoče podržavljena zemljišča, o denacionalizaciji katerih se odloča v tem postopku, komunalno opremiti brez večjih stroškov, po izvedencu. Po določbi 189. člena ZUP/86, ki se je uporabljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, obsega izvedeniško delo izvid - v njem izvedenec navede ugotovitve o dejstvih, ki jih je dosegel, in mnenje- v katerem izvedenec nepristransko in v skladu s pravili znanosti in stroke presoja in ovrednoti dejstva, ter obrazloži svoj sklep. Korelat tej nalogi izvedenca je pravica in dolžnost upravnega organa, da izvedeniško mnenje pregleda in ga oceni po načelu presoje dokazov (9. člen ZUP/86). V obravnavanem primeru je izvedenec v svojem mnenju z dne 3. 6. 1997 (red. št. 47 v upravnih spisih) navedel, da je bila v času nacionalizacije vzdolž vzhodne strani parcel medkrajevna cesta v makadamski izvedbi, in da je bila elektrika v izvedbi z zračnimi vodi speljana do zgradbe na parc. št. 180/3, ki je mejila na južni strani z zemljiščem obravnavanih parcel, ter da je bil v tej zgradbi inštaliran vodovod. Prvostopni organ je to mnenje v svoji odločbi povzel, in navedel, da iz tega mnenja izhaja, da je bilo mogoče podržavljeno zemljišče opremiti brez večjih stroškov, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi ocenila, da je njegova odločitev pravilna. Po presoji sodišča ta dokazna ocena upravnih organov ni prepričljiva, in tudi izvedeniško mnenje ni popolno. Po 11. členu navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odločba US in 65/93-odločba US; v nadaljevanju: navodilo), veljavnega v času sprejemanja prvostopne odločitve, so se za komunalno opremljena stavbna zemljišča štela zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bila priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki bi jih bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Izvedenec bi torej moral obrazložiti vse tri elemente komunalne opremljenosti (cesta, voda in elektrika) glede na podržavljene parcele. Njegovo mnenje je po oceni sodišča popolno le glede možnosti priključitve podržavljenih parcel na javno cestno omrežje. Glede preskrbe s pitno vodo in električno energijo pa takšen sklep izhaja iz mnenja le posredno in po oceni sodišča ni prepričljiv. Zgolj ugotovitev, da je bila na parceli, ki je mejila na podržavljeno parcelo, hiša, do katere je bila z zračnimi vodi speljana elektrika in da je bil v tej hiši inštaliran vodovod (pri čemer izvedenec ni navedel, od kot je te podatke pridobil), še ne pojasni tudi, kako je bilo možno na javno električno in vodovodno omrežje priključiti vse podržavljene parcele, oziroma takšnega strokovnega sklepa izvedenec ne naredi. Svoje opisane navedbe zaključi s tem, da so obravnavana stavbna zemljišča v času nacionalizacije izpolnjevala vse pogoje iz 11. člena navodila in so bila že takrat komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Slednja ugotovitev o statusu zemljišča kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča je že pravne narave, kar ni več stvar izvedenca, dejanske ugotovitve, ali je bilo vsa podržavljena zemljišča mogoče brez večjih stroškov priključiti na električno in vodovodno omrežje zato, ker je stavba na sosednji parceli te priključke imela, pa strokovno mnenje izvedenca ne vsebuje. Zato sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bil dokaz z izvedencem pomanjkljiv oziroma je bila neprepričljiva dokazna ocena upravnih organov. To pa je zahtevalo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek, ki ga bo treba dopolniti za celovito ugotovitev, ali je bilo mogoče vsa podržavljena zemljišča komunalno opremiti brez večjih stroškov. Za to po mnenju sodišča niti ni treba dokazovanje z izvedencem, ampak lahko upravni organ pridobi podatke o komunalni opremljenosti od javnih podjetij, ki upravljajo z vodovodnim in električnim omrežjem. Da bi upravni organ takšne podatke vsaj poskušal dobiti, iz predloženih upravnih spisov ni razvidno. Dokaz z izvedencem upravni organ odredi le, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Na podlagi podatkov upravljalcev komunalnega omrežja pa bo takšen sklep lahko naredila uradna oseba, ki vodi upravni postopek.

Ker je sodišče presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so bili zmotno presojeni dokazi, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.