Jedro

Načelo čim večjega poplačila upnikov ne pomeni, da so nad vsako pravno osebo, ki je v stečaju, avtomatično podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse (ali odloga plačila oziroma obročnega plačila).

Ključnega pomena za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo za pravno osebo v stečaju pa je, da pravna oseba v stečaju tega plačila glede na razpoložljivo stečajno maso ne zmore (niti ga ne bo zmogla kasneje po unovčenju stečajne mase), oziroma ga zmore, vendar pa bi to plačilo praktično onemogočilo izvedbo stečajnega postopka v smeri unovčevanja stečajne mase zaradi poplačila upnikov stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse zavrne.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke ugodi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo računovodske izkaze za leto 2015, zlasti pa je spregledalo, da znaša višina prednostnih terjatev v stečaju 500.000,00 EUR. Plačilo sodne takse predstavlja le začasne stroške, saj bo v primeru, da bo tožeča stranka z zahtevkom v postopku uspela, stroške v višini sodne takse dobila povrnjene. Navedeno sicer drži, vendar pa je ta trditev le pogojna. Do trenutka, ko bo prišlo do vračila sodne takse, lahko preteče tudi nekaj časa. Glede na navedeno možnost je tožeča stranka prepričana, da lahko svoj poslovni namen uspešno in brez ogrozitve unovčevanja stečajne mase ali poplačila upnikov uresniči le v primeru, ko ji bo plačilo sodne takse oproščeno oziroma odloženo ali pa ji bo omogočeno obročno odplačevanje sodne takse.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Plačilo sodne takse v pravdnem postopku spada med pravdne stroške, kar tudi pomeni, da gre za stroške stečajnega postopka (6. točka drugega odstavka 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Stroški stečajnega postopka pa so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka in se plačujejo vnaprej in v celoti, torej izven razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP). Tudi ti stroški morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka, bodisi od začetka postopka bodisi kasneje (prvi in tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP), pri čemer sme upravitelj opraviti plačilo teh stroškov samo, če mu sodišče da soglasje za to izpolnitev (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP).

V četrtem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) je predpisano, da lahko sodišče pravno osebo (delno) oprosti plačila sodne takse, če pravna oseba nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Če pa pravna oseba ta sredstva lahko zagotovi, vendar ne takoj, lahko sodišče odloči, da se taksna obveznost odloži, oziroma lahko sodišče odloči tudi o obročnem plačilu takse (če pravna oseba celotnega in takojšnjega bremena taksne obveznosti ne zmore, zmore pa plačilo po obrokih v določenem časovnem razdobju). Pri tem odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe, pri čemer mora pri pravnih osebah, nad katerimi je začet stečajni postopek, upoštevati tudi namen stečaja, ki je v tem, da se stečajna masa čimprej unovči in da se zagotovi čim višje plačilo terjatev stečajnih upnikov. Vendar pa načelo čim večjega poplačila upnikov ne pomeni, da so nad vsako pravno osebo, ki je v stečaju, avtomatično podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse (ali odloga plačila oziroma obročnega plačila). Vsak priznani strošek stečaja se namreč plača v celoti in se s tem plačilom po naravi stvari tudi znižuje razdelitvena masa, ki je namenjena plačilu terjatev upnikom v vrstnem redu, kot je to predpisano v prvem odstavku 359. člena ZFPPIPP (najprej prednostne terjatve, nato navadne terjatve in na koncu podrejene terjatve). Ključnega pomena za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo za pravno osebo v stečaju pa je, da pravna oseba v stečaju tega plačila glede na razpoložljivo stečajno maso ne zmore (niti ga ne bo zmogla kasneje po unovčenju stečajne mase), oziroma ga zmore, vendar pa bi to plačilo praktično onemogočilo(1) izvedbo stečajnega postopka v smeri unovčevanja stečajne mase zaradi poplačila upnikov stečajnega postopka.

V konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse na podlagi sodne odločbe. Sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo računovodskih podatkov iz časa pred začetkom stečaja, marveč se je povsem pravilno naslonilo na podatke o stanju stečajne mase, kot so razvidni iz javno objavljenega tretjega rednega poročila stečajnega upravitelja M.F. z dne 27.1.2016. Iz teh podatkov pa je jasno razvidno, da spadajo v stečajno maso tri nepremičnine in terjatve do dolžnikov, zlasti pa spadajo v stečajno maso tudi denarna sredstva na računu (na dan 31.12.2015) v višini 278.392,91 EUR. Ta denarna sredstva pa tudi po oceni pritožbenega sodišča omogočajo, da tožeča stranka takoj in v celoti plača dolžno sodno takso v višini 20.992,00 EUR. Zgolj okoliščina, da ima tožeča stranka več kot 500.000,00 EUR prednostnih terjatev do zaposlenih, v tej zvezi sama po sebi ni pravno pomembna, saj tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni trdila in izkazala, da bi plačilo (takojšnje ali kasnejše) dolžne sodne takse kakorkoli onemogočilo ali otežilo izvedbo stečajnega postopka (glede na ostale že predvidene stroške, ki so razvidni iz prilog k omenjenemu poročilu upravitelja). Zgolj dejstvo, da bo zaradi plačila te sodne takse manjša razdelitvena masa (ki je namenjena plačilu upnikov), pa, kot je bilo že spredaj pojasnjeno, po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj tehten razlog za uporabo določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

op. št. 1: ker na primer ne bi bilo dovolj sredstev za stroške upravitelja ali za druge, nujno potrebne stroške.