Jedro

Posledica odobritve takega pravnega posla - pogodbe o izročitvi stvarnega vložka - bi bila v izrecnem nasprotju z namenom posebne pravne ureditve, ki velja za zaščitene kmetije, to pa je, da se prepreči drobitev oziroma delitev srednjih kmetij in se tako ohrani in krepi njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcija. S prenosom bi zaščitena kmetija izgubila svoj status, kar pa pomeni, da bi lahko tožnica s posameznimi nepremičninami prosto razpolagala in bi s tem lahko prišlo do drobitve oziroma delitve kmetije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 330-105/2008-9 z dne 26. 3. 2008, zavrnil zahtevo za odobritev pogodbe o izročitvi stvarnega vložka, ki sta jo dne 12. 10. 2007 sklenila A.A. in družba B., d. o. o., za nepremičnine, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo s parc. št. 78/2, 78/6, 82/2, 86, 88, 90/2, 90/3, 90/4, 90/6, 93, 95/1, 95/3, 97/1, 97/3, 98/1, 99, 89, 94 in 98/2, vl. št. 518, k.o. ..., in s parc. št. 1, 2/1, 71, 72, 73/1, 76, 77, 80, 81, 82/1, 87, 97/2, 95/4, 95/2, 90/1, 82/8 in 78/1, vl. št. 405, k.o. ..., ter ugotovil, da posebni stroški v postopku niso nastali. Drugostopni organ je z odločbo, št. 33008-64/2008/1 z dne 15. 4. 2008, pritožbo tožnice zoper citirano odločbo zavrnil. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožnica z vlogo z dne 18. 2. 2008 zaprosila za odobritev pravnega posla pri prometu z zemljišči, ki spadajo v sklop zaščitene kmetije. Nepremičnine, ki so predmet priložene pogodbe o izročitvi stvarnega vložka in katerih lastnik je A.A., predstavljajo zaščiteno kmetijo, kar je bilo ugotovljeno z odločbo prvostopnega organa z dne 6. 9. 2002 in preverjeno v elektronski zemljiški knjigi in v elektronskem zemljiškem katastru. Z obravnavanim pravnim poslom A.A. vlaga kot stvarni vložek vsa navedena zemljišča, torej celotno zaščiteno kmetijo v novoustanovljeno družbo B., d. o. o., ki jo zastopa A.A. Družba ima po standardni klasifikaciji registrirano glavno dejavnost – mešano kmetijstvo. Organ je preveril, da po podatkih katastra in zemljiške knjige družba nima v lasti kmetijskih zemljišč, prav tako ne drugih nepremičnin. Organ je presodil, da obravnavanega pravnega posla ne more odobriti, ker družba B. nima v lasti nobenih kmetijskih zemljišč, torej se s predmetnim pravnim poslom ne povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije (določba 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, v nadaljnjem besedilu ZKZ-UPB1). V zvezi s pripombami tožnice na zaslišanju dne 12. 3. 2008 je organ še dodal, da v konkretnem primeru ne gre za neodplačno razpolaganje, ampak za razpolaganje z zemljišči, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, v zameno za ustanoviteljske pravice družbe. Vlagatelj bi obravnavana zemljišča dejansko odtujil, potem ko jih je vložil v družbo, saj od trenutka vložitve z njimi ne more več razpolagati, ker so postala last družbe. Vložitev stvarnega vložka v družbo je tako treba šteti kot promet s kmetijskimi zemljišči po ZKZ-UPB1, saj gre za prenos lastninske pravice med živimi. Ker je pogodbo o izročitvi stvarnega vložka v družbo treba enačiti s kupoprodajno pogodbo, bi moral vlagatelj po določbi 21. člena ZKZ-UPB1 pred vložitvijo v družbo ponuditi zemljišča prednostnim upravičencem v skladu z določbo 23. člena ZKZ-UPB1 ob upoštevanju določbe 18. člena zakona. V tem primeru ponudba za prodajo obravnavane zaščitene kmetije po podatkih organa ni bila vložena s strani vlagatelja, zato bi bilo treba pravni posel zavrniti že iz razloga, ker promet ni potekal po postopku in na način, določen v ZKZ-UPB1. Nadalje je presodil, da predmetne pogodbe v primeru, da pa bi promet potekal po določbah zakona, prav tako ne bi mogel odobriti, ker niso izpolnjeni pogoji iz določbe 18. člena ZKZ-UPB1. Pri obravnavanem pravnem poslu res ne gre za delitev zaščitene kmetije, vendar pa s predmetnim poslom vsa zemljišča po kriterijih iz določbe 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu ZDKG) izgubijo status zaščitene kmetije. Če bi organ pravni posel odobril, bi to med drugim pomenilo, da bi se kmetija lahko prosto drobila in hkrati ne bi bilo več ustvarjenih možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske socialne in ekološke funkcije kmetije po določbi 1. člena ZDKG. Drugostopni organ pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da Zakon o gospodarskih družbah zahteva, da se pred prijavo vpisa v sodni register izroči gospodarski družbi stvarni vložek. Za pravni promet s kmetijskimi zemljišči pa veljajo posebna pravila, zato morajo biti pred izročitvijo stvarnega vložka izpolnjene vse predpostavke, ki jih za promet določa ZKZ-UPB1. Tudi po mnenju drugostopnega organa je pogodbo o izročitvi stvarnega vložka v gospodarsko družbo enačiti s pogodbo o nakupu kmetijskega zemljišča. Kmetijsko zemljišče ima kot posebej varovana dobrina poseben položaj, zato ga mora vlagatelj stvarnega vložka v primeru, da vlaga kmetijsko zemljišče v gospodarsko družbo, pred vložitvijo po določbi 23. člena ZKZ-UPB1 ponuditi prednostnim upravičencem. Od izročitve kmetijskega zemljišča kot stvarnega vložka v družbo dalje je namreč možen promet poslovnih deležev, nad katerimi pa predkupni upravičenci nimajo več nadzora niti možnosti uveljavljanja svojih pravic. ZKZ-UPB1 določa vrstni red predkupnih upravičencev, med katerimi je tudi RS preko Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. To mu kot državnemu skladu omogoča suvereno uveljavljanje javnega interesa v slehernem primeru nameravanega spreminjanja lastnine na kmetijskem zemljišču. Z uveljavitvijo predkupne pravice lahko prepreči katerikoli prehod kmetijskega zemljišča v neprimerne roke in obratno ne glede na to, kaj je bila namera prodajalca in morebitnega kupca, lahko parcele, ki jih je predkupni upravičenec kupil, uporabi. Iz upravnih spisov in odločbe pa ne izhaja, da bi prodajalec pred vložitvijo stvarnega vložka omogočil prednostnim upravičencem, da bi lahko svojo pravico uveljavili. Promet z zemljiščem torej ni potekal po postopku in na način, določen z zakonom, zato je odločitev prvostopnega organa pravilna. Zato bi moral vlagatelj stvarnega vložka v skladu z določbo 20. člena ZKZ-UPB1 izročiti ponudbo v treh izvodih upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Ponudba bi morala vsebovati tudi podatke o kmetijskem zemljišču ter ceno oziroma vrednost, po kateri se vlaga kot stvarni vložek v gospodarsko družbo.

Tožnica je tožbo vložila iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V tožbi je navedla, da je A.A., ki je lastnik zaščitene kmetije, ustanovil enoosebno d. o. o., tj. tožnico, katere glavna registrirana dejavnost je mešano kmetijstvo. Osnovni kapital družbe B. je A.A. zagotovil s stvarnim vložkom, ki ga predstavljajo njegova kmetijska zemljišča in gozdovi, vl. št. 405 in 518, k.o. .... V ta namen je bila med tožnico in A.A. sklenjena pogodba o izročitvi stvarnega vložka, ki je bila tudi predložena davčnemu organu, ki je potrdil, da je promet po tej pogodbi oproščen plačila davka na promet nepremičnin po določbi 10. alineje 10. člena ZDPN-2. Tožnica je zato skladno z določbami ZKZ-UPB1 vložila pri prvostopnem organu predlog za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, zgolj podredno pa je predlagala, da naj se njena vloga šteje kot predlog za odobritev pravnega posla, če za izdajo potrdila ne bi bili izkazani zakoniti pogoji. Ob priliki zaslišanja je tožnica organu pojasnila, da gre za brezplačni prenos celotne zaščitene kmetije iz fizične na pravno osebo – kmetijsko organizacijo z namenom, da se kmetijska zemljišča še naprej uporabljajo skladno z njihovim namenom in da v konkretnem primeru ne gre za delitev zaščitene kmetije. Odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve in pritožbe sta zato nezakoniti. V osnovi je napačno stališče, da je enačiti pogodbo o izročitvi stvarnega vložka s kupoprodajno pogodbo. Pogodba o izročitvi stvarnega vložka je pogodba sui generis statusnega prava in ne pogodba obligacijskega prava, kot to velja za prodajno pogodbo. Drži sicer, da izročitelj stvarnega vložka v zameno za to pridobi poslovni delež v pravni osebi, vendar pa zaradi tega te pogodbe ne gre enačiti s prodajo. Kavza prodajne pogodbe je v tem, da kupec pridobi lastninsko pravico na stvari, ki je predmet prodaje, prodajalec pa kupnino, tj. denar. Denar je generična stvar in zato je prodajalcu vseeno, kdo je kupec. V primeru izročitve stvarnega vložka pa izročitelj v zameno ne pridobi kupnine v denarju, temveč pridobi poslovni delež v pravni osebi in s tem povezane ustanoviteljske pravice, to je pravice korporacijskega prava. Poslovni delež v pravni osebi je tako strogo individualizirana stvar. Pri pogodbi o izročitvi stvarnega vložka je torej bistven tudi nagib izročitelja, kar pa je značilnost neodplačnih razpolaganj. Zato so pravno napačni tudi nadaljnji zaključki organa, da bi moral biti v konkretnem primeru izveden postopek prodaje kmetijskih zemljišč po določbah ZKZ-UPB1. Zahteva po izvedbi takšnega postopka v tem primeru predstavlja grobo kršitev določbe 74. člena Ustave RS, tj. svobodne gospodarske pobude. Res je sicer, da so kmetijska zemljišča posebej varovana dobrina, vendar pa v konkretnem primeru ne gre spregledati dejstva, da je z izročitvijo kmetijskih zemljišč kot stvarnega vložka tožnici zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija kmetije, da je zagotovljeno tudi osnovnemu namenu po določbi 4. člena ZKZ-UPB1. Kmetijska zemljišča se kot stvarni vložek namreč prenašajo na pravno osebo, ki je ustanovljena ravno z namenom, da bo s temi kmetijski zemljišči gospodarila skladno z njihovim namenom in ki ima glavno registrirano dejavnost mešano kmetijstvo. ZKZ-UPB1 ne ureja prenosa kmetijskih zemljišč kot stvarnega vložka na pravno osebo in gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z razlago, ki bo varovala kmetijska zemljišča kot posebno varovano dobrino, vendar pa ne na takšen način, da bi takšna razlaga kršila tudi svobodo gospodarske pobude. Zato je napačno stališče upravnega organa v tem primeru, kot tudi v sodbi naslovnega sodišča, opr. št. U 93/2004. Navedla je še, da ZKZ-UPB1 ne prepoveduje in ne omejuje prenosa celotne zaščitene kmetije na pravno osebo – kmetijsko organizacijo, tudi ne postavlja pogoja, da mora imeti kmetijska organizacija že prej v lasti kakšno kmetijsko zemljišče. Takšno tolmačenje je lahko tudi diskriminatorno, saj se pri prenosu na fizično osebo ne zahteva, da je novi prevzemnik že lastnik nekega drugega kmetijskega zemljišča. Res je sicer, da s prenosom zemljišč, ki so zaščitena kmetija, na pravno osebo, takšen status zemljišč preneha, vendar pa je bil zakonodajalec tisti, ki je v določbi 2. člena ZDKG določil, da je zaščitena kmetija kmetijska enota, ki je v lasti fizičnih oseb. Če bi imel zakonodajalec namen razširiti status zaščitene kmetije tudi na zemljišča v lasti kmetijske organizacije, bi to storil, pa ni. Zato tega dejstva ne gre tolmačiti v škodo takšne pravne osebe, zlasti, ko gre za organizacijo z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti. Če je upravni organ prav razumeti, bi posel lahko odobril, če bi tožnica imela že pred tem v lasti kmetijsko zemljišče in bi šlo v obravnavanem primeru za povečanje ali zaokrožitev kmetijskega zemljišča, ki je v lasti kmetijske organizacije. Tudi v takšnem primeru bi prenešena zemljišča s statusom zaščitene kmetije izgubila takšen status. Pravno zmotno pa je tudi sklicevanje organa na ohranitev funkcij kmetije po določbi 1. člena ZDKG, saj zakon preprečuje drobitev zaščitenih kmetij v primeru smrti lastnika zaščitene kmetije, ne pa v primeru pravnih poslov med živimi. ZDKG sicer res tudi ureja pravne posle med živimi (določba 24. člena – izročilna pogodba, pogodba o dosmrtnem preživljanju, darilna pogodba za primer smrti), vendar pa ta določba v tem primeru ni upoštevna, ker gre za drugo vrsto pravnega posla in se kmetija ne deli. V konkretnem primeru je neupoštevna tudi določba 27. člena ZDKG, saj se nanaša na omejitve prometa s pravnimi posli med živimi po prejšnjem Zakonu o kmetijskih zemljiščih, ki pa ne velja več. Obravnavano pogodbo je tako šteti kot pravni posel, s katerim se neodplačno prenaša celotna zaščitena kmetija na kmetijsko organizacijo, ker pa se zaščitena kmetija s tem ne deli, je treba uporabiti določbo 22. člena ZKZ-UPB1 in pravni posel odobriti po pravilih, ki veljajo za darilno pogodbo. Predlagala je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlagal zavrnitev tožbe.

Svojo udeležbo v tem upravnem sporu je prijavil C.C., ki pa jo je sodišče s sklepom, opr. št. U 1271/2008 z dne 16. 3. 2010, zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen 7. 4. 2010. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi odobritve pravnega posla – pogodbe o izročitvi stvarnega vložka z dne 12. 10. 2007, sklenjene med A.A. in družbo B., d. o. o., katere predmet so nepremičnine s parc. št. 78/2, 78/6, 82/2, 86, 88, 90/2, 90/3, 90/4, 90/6, 93, 95/1, 95/3, 97/1, 97/3, 98/1, 99, 89, 94 in 98/2, vl. št. 518, k.o. ..., in s parc. št. 1, 2/1, 71, 72, 73/1, 76, 77, 80, 81, 82/1, 87, 97/2, 95/4, 95/2, 90/1, 82/8 in 78/1, vl. št. 405, k.o. ..., ki predstavljajo zaščiteno kmetijo. Svojo odločitev je oprl na določbe ZKZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo), in sicer natančneje na določbo 18. člena tega zakona, po kateri se zaščitena kmetija iz določbe 2. člena ZDKG ne sme deliti, razen (med drugim), če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika, saj kmetijska organizacija (tožnica), na katero se obravnavane nepremičnine prenašajo, ni lastnica nobenega drugega kmetijskega zemljišča, ter tudi po presoji, da je šteti obravnavani pravni posel kot promet s kmetijskimi zemljišči po tem zakonu, promet glede na podatke spisa ni potekal po postopku in na način, določen z ZKZ-UPB1. Tudi po presoji sodišča je bila takšna odločitev prvostopnega organa (zavrnitev odobritve pravnega posla, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ v pritožbenem postopku) pravilna. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZKZ-UPB1 se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. V citirani določbi ni navedeno, da bi moral biti pravni posel odplačen. Za promet s kmetijskimi zemljišči se torej šteje vsaka pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom med živimi, takšen pravni posel pa mora (razen v primeru izjem po določbi 2. odstavka 19. člena ZKZ-UPB1, ko odobritev ni potrebna) odobriti upravna enota (določba 1. odstavka 19. člena ZKZ-UPB1). Sodišče se sicer strinja s tožnico, da bi pogodbo o izročitvi stvarnega vložka lahko šteli za pravni posel, ki je glede na nagib ob njegovi sklenitvi podoben pravnim poslom, ki so našteti v določbi 2. odstavka 19. člena ZKZ-UPB1, zlasti ob upoštevanju, da tudi s pogodbo o izročitvi stvarnega vložka odsvojitelj že vnaprej določi pridobitelja odsvojenih stvari (kot npr.: v darilni pogodbi, pogodbi o dosmrtnem preživljanju, idr.), vendar pa so izjeme, pri katerih odobritev pravnega posla ni potrebna, v določbi 2. odstavka 19. člena naštete taksativno in podobnost za tovrstno postopanje ne zadostuje. Že iz določbe 2. alineje zadnje citirane določbe pa tudi izhaja, da pa je promet z zaščiteno kmetijo še dodatno omejen, saj odobritev pravnega posla med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, ni potrebna, razen če gre za promet z zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z določbo 18. člena tega zakona, enako velja za 5. alinejo, kar pomeni, da pa je v primeru, ko predmet prometa predstavlja zaščiteno kmetijo, kot jo v obravnavanem primeru, treba upoštevati tudi to določbo.

Med strankami dejstvo, da nepremičnine, ki so predmet spornega pravnega posla, predstavljajo zaščiteno kmetijo, ni sporno. Po določbi 18. člena ZKZ-UPB1 se zaščitena kmetija iz določbe 2. člena ZDKG v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika - če se odtujijo stavbna zemljišča - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih od dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninsko delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev. V citirani določbi so tako taksativno našteti primeri dovoljene delitve zaščitene kmetije, med katere pa z obravnavanim pravnim poslom prenos nepremičnin zaščitene kmetije lastnika A.A. na tožnico nedvomno ne sodi. Tožnica v lasti namreč nima nobenega drugega kmetijskega zemljišča, da bi se s spornim prenosom zato povečala ali zaokrožila druga kmetija oziroma povečalo ali zaokrožilo drugo kmetijsko zemljišče. Posledica odobritve takega pravnega posla bi namreč bila v izrecnem nasprotju z namenom posebne pravne ureditve, ki velja za zaščitene kmetije, to pa je, da se prepreči drobitev oziroma delitev srednjih kmetij in tako ohrani in krepi njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcija, saj bi s prenosom zaščitena kmetija izgubila svoj status, kar pa pomeni, da bi lahko tožnica s posameznimi nepremičninami prosto razpolagala in bi s tem lahko prišlo do njene drobitve oziroma delitve. Takšna posebna pravna ureditev za primere zaščitenih kmetij pa tudi ni v nasprotju z Ustavo RS (v nadaljnjem besedilu URS, Uradni list RS/I, št. 33/91, RS, št. 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06), saj se s tem uresničuje opredelitev Slovenije kot socialne države (določba 2. člena URS) ter opredeljuje posebna socialna in ekonomska funkcija lastnine srednjih kmetij (določbi 67. in 71. člena URS) (odločba Ustavnega sodišča RS, Uradni list RS, št. 76/94), zaradi česar pa se tožnica tudi ne more sklicevati na kršitev svobodne gospodarske pobude iz določbe 74. člena Ustave RS, saj se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, ki jo v teh primerih zasleduje ZKZ-UPB1 v povezavi z ZDKG. Na drugačno odločitev v zadevi pa zato tudi ne morejo vplivati nadaljnje tožbene navedbe o v ZDKG določitvi lastništva zaščitene kmetije le s strani fizičnih oseb in ne tudi pravnih, saj se s tem tudi ne odloča v škodo tožnice glede na že zgoraj citirani pogoj iz 2. alineje določbe 18. člena ZKZ-UPB1 o možnem prenosu na tožnico v primeru že izkazanega lastništva kmetije ali drugega kmetijskega zemljišča. Res je sicer, da bi v takem primeru prenešena zemljišča tudi izgubila svoj status, vendar pa bi se zaradi že (v lasti tožnice) obstoječih zemljišč oziroma kmetije zasledovana funkcija kmetije oziroma večih zemljišč skupaj ohranila, v primerih nadaljnjega razpolaganja z zemljišči pa bi moral (tudi) biti izpeljan postopek odobritve glede na kogentne določbe ZKZ-UPB1. Glede na predpisano postopanje iz ZKZ-UPB1 v primerih prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami pa se tožnica tudi ne more z uspehom sklicevati na to, da določba 1. člena ZDKG preprečuje drobitev zaščitenih kmetij le v primeru smrti lastnika zaščitene kmetije, ne pa v primeru pravnih poslov med živimi, saj ravno to ta zakon določa. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrnilo glede na določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.