Jedro

Ne s sklepom o rubežu terjatve ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo, če je ta izdan, ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in še manj pa je dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Gre le za rubež terjatve ter nato prenos te terjatve v izterjavo in torej takšna sklepa v ničemer ne posegata v pravice dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnikovega dolžnika zoper sklep z dne 30. 11. 2012. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnikov dolžnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek z napotili. Meni, da je sodišče spregledalo, da bi moralo odločiti o prenosu terjatve v izterjavo, ne pa o rubežu terjatve, vsekakor pa pred tem pozvati dolžnikovega dolžnika, da poda izjavo o tem, ali je karkoli dolžan dolžniku (primerjaj 111. člen ZIZ). Navaja, da v obrazložitvi sodišča sploh ni zapisalo, da se je dolžnikov dolžnik izjavil o zarubljeni terjatvi (glej izjavo z dne 27. 12. 2012) in da ob upoštevanju tega dejstva, da je potekel rok iz 115. člena ZIZ, izdaja še sklep o prenosu zarubljene terjatve. Meni, da lahko navedeno pomeni, da je sodišče štelo, da je potekel rok 8 dni iz drugega odstavka 115. člena ZIZ, saj v skladu z navedeno določbo sodišče izda sklep o predlogu za prenos po izteku 8 dni od dneva, ko je bilo upniku vročeno obvestilo o izjavi dolžnikovega dolžnika. Meni, da bi glede na izjavo z dne 27. 12. 2012 sodišče moralo izdati sklep po prvem odstavku 115. člena ZIZ, torej sploh ne gre za sklep o rubežu terjatve in zato ni mogoče izključiti pravice do ugovora dolžnikovemu dolžniku. Po njegovem mnenju bi sodišče, če je že štelo, da ni dopusten ugovor dolžnikovega dolžnika, bi moralo šteti ugovor kot pritožbo ter jo poslati pritožbenemu sodišču. V zvezi s pravico do pritožbe se sklicuje na 33. člen Ustave. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo navedene procesne določbe in posledično tudi določbo četrtega odstavka 58. člena ZIZ, zaradi česar je storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pove še, da gre v konkretnem primeru za neobstoječ dolg dolžnikovega dolžnika, kar je dolžnikov dolžnik opisal v ugovoru zoper sklep. Tudi to je razlog, za kar bi po njegovem mnenju moralo biti dolžnikovemu dolžniku dopuščeno pravno sredstvo.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki nanjo pravočasno odgovarja ter predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijanem sklepu sprejelo na podlagi stališča, da dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za ugovor zoper sklep o rubežu terjatve. To stališče je pravilno, saj je dolžnikov dolžnik sicer specifičen udeleženec izvršilnega postopka, vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o rubežu terjatve in zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo nima (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 4300/2010 z dne 13. 4. 2011, sklep Višjega sodišča v Celju št. II Ip 711/2007 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1047/2006).

7. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče moralo odločiti o prenosu terjatve v izterjavo, pred tem pa pozvati dolžnikovega dolžnika, naj poda izjavo, ali je kaj dolžan dolžniku po 111. členu ZIZ, pri tem pa se sklicuje na podano izjavo dolžnikovega dolžnika z dne 27. 12. 2012. Za dovolitev izvršbe z rubežem in prenosom terjatve v izterjavo zadostuje, da upnik to terjatev opredeli tako, da jo je mogoče identificirati. To je upnik v obravnavanem primeru tudi storil, saj je v predlogu za razširitev izvršbe na novo izvršilno sredstvo z dne 5. 10. 2012 izdajo sklepa o izvršbi predlagal rubež in prenos denarne terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika v znesku 32.000,00 EUR, ki je zapadla 17. 4. 2012. Dne 30. 11. 2012 izdani sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je tako vseboval sklep o rubežu. Po tem, ko postane sklep o rubežu terjatve pravnomočen, sodišče kot njegovo posledico izda sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki je zgolj naslednje procesno dejanje sodišča, ki sledi pravnomočnemu sklepu o rubežu terjatve, in prav tako ne more vplivati na poslabšanje pravnega položaja dolžnikovega dolžnika. Ne s sklepom o rubežu terjatve ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo, če je ta izdan, ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in še manj pa je dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Gre le za rubež terjatve ter nato prenos te terjatve v izterjavo in torej takšna sklepa v ničemer ne posegata v pravice dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša. Z rubežem terjatve je dolžnikovemu dolžniku zgolj prepovedano poravnati dolžniku njegovo terjatev do višine izvršljive terjatve upnika (tako tretji odstavek I. točke sklepa z dne 30. 11. 2012), s prenosom v izterjavo pa pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev, pridobi torej le procesno aktivno legitimacijo. S takima sklepoma torej niso prizadeti interesi dolžnikovega dolžnika. Ker torej s sklepom o rubežu terjatve njegov pravni položaj ni poslabšan oziroma prizadet, je zaradi pomanjkanja pravnega interesa ugovor dolžnikovega dolžnika z dne 27. 12. 2012 nedovoljen in ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo.

8. Pritožbena navedba, da je bila z izdajo izpodbijanega sklepa prekršena ustavna pravica dolžnikovega dolžnika do pritožbe po 33. (pravilno: 25.) členu Ustave, ni utemeljena. Skladno z določbo 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V predmetni zadevi s sklepom o rubežu terjatve sploh ni bilo odločeno o pravicah ali dolžnostih dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj z njegovo izdajo ni poslabšal, tem manj se je zato poslabšal njegov položaj z izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju njegovega ugovora. Poleg tega lahko dolžnikov dolžnik zoper novega upnika uveljavlja vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal zoper prvotnega upnika (v tem izvršilnem postopku dolžnika), torej tudi ugovor, da je višina terjatve nižja oziroma, da ni dolžan ničesar zaradi zadržanja sredstev zaradi neodprave reklamacije. Res je sicer, da tega v tem izvršilnem postopku ne bo mogel uveljavljati, saj se s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve, zoper katerega tudi nima pravnega sredstva, ta konča, vendar pa dolžnikov dolžnik kot je bilo pojasnjeno zgoraj v tem izvršilnem postopku sploh nima položaja dolžnika. Upnik iz tega postopka, v korist katerega je bila zarubljena terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika bo lahko v primeru prenosa v izterjavo šele s tožbo (prim. 123. člen ZIZ) terjal njeno plačilo od dolžnikovega dolžnika, ta pa bo imel tedaj možnost zoper uveljavljanja ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku (tretji odstavek 120. člena ZIZ).

9. V zvezi z izjavo po prvem odstavku 111. člena ZIZ sodišče dolžnikovemu dolžniku glede na njegove pritožbene navedbe pojasnjuje, da je izjava dolžnikovega dolžnika o obstoju terjatve zgolj pravica upnika, da si zagotovi varnejši položaj v zvezi z poznejšo izterjavo te terjatve, zato se pridobi izključno na upnikov predlog (111. člen ZIZ). Takšnega predloga upnik v obravnavanem primeru ni podal, zato smiselno podane izjave v ugovoru z dne 27. 12. 2012 ni mogoče upoštevati. Pa tudi če bi dolžnikov dolžnik izjavo podal na poziv sodišča, bi se s tem zgolj razbremenil odškodninske odgovornosti po 112. členu ZIZ, saj bi v primeru, če se ne bi izjavil ali če se ne bi izjavil po resnici in popolnoma, upniku odgovarjal za povzročeno škodo. V ničemer pa navedena izjava ne vpliva na položaj dolžnikovega dolžnika v izvršilnem postopku, niti ne more preprečiti kasnejše izdaje sklepa o prenosu terjatve, ki je logična posledica sklepa o rubežu terjatve, če upnik po prejemu izjave še vedno vztraja pri izvršbi na ta predmet izvršbe.

10. Pritožbena navedba, da bi dolžnikov dolžnik zoper izpodbijani sklep moral imeti zagotovljeno pravno sredstvo že zato, ker gre za neobstoječ dolg, ni utemeljena, saj se izvršilno sodišče na noben način ni dolžno in upravičeno spuščati v vprašanje obstoja te terjatve oziroma njene spornosti ali nespornosti.

11. Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.