Jedro

Sodišče prve stopnjese v izpodbijanem sklepu ni izreklo o ugovoru pravočasnosti tožbe. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati le v predpisanih rokih iz 32. člena SPZ. Če sta tožnika rok za tožbo zamudila, bi jo sodišče moralo brez nadaljnjega zavreči, tožnika pa do njenega vsebinskega obravnavanja ne bi bila upravičena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo terjala sodno varstvo svoje posesti prostorov pritlične etaže poslovno stanovanjskega objekta na naslovu v L. Od tožencev sta zahtevala, naj jima pod pretnjo denarne kazni izročita nepremičnino v posest, skupaj z vsemi ključi za odklepanje zunanjih vhodnih vrat, ali pa naj zamenjata ključavnice na teh vratih in jima izročita nove ključe, ter še, naj prenehata s spreminjanjem notranjosti prostorov in z izvajanjem gradbenih del; obenem sta zahtevala, naj se tožencema prepove prihodnje motenje posesti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnikoma pa naložilo, da morata tožencema povrniti 1.276,16 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo „odpravo“ (pravilno: razveljavitev) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztrajata, da sta na spornih prostorih imela posredno posest ali vsaj soposest. Sklicujeta se na vknjiženo pravico užitka in rabe nepremičnine. Na tem naslovu imata prijavljeno stalno bivališče, kjer prejemata vso pošto. Poudarjata, da sta ves čas razpolagala s ključi hiše in tako imela možnost dostopa do spornih prostorov. Za njihovo oddajanje v najem je skrbel njun sin A. A., vendar je bila najemnina njun prihodek. Najemna pogodba z B. B. in C. C. je bila sestavljena laično in ne odraža dejanskega stanja. Najemodajalca sta bila tožnika in ne A. A., ki je pogodbo sklenil kot njun pooblaščenec. Tožnika sta sodišču za svoje trditve ponudila številne dokaze, a je sodišče večino zavrnilo in zato napačno sklepalo, da je zaradi sklenjene najemne pogodbe na svoje ime posest tožnikov na spornih prostorih prevzel njun sin A. A. Zaradi zavrnitve zahtevka je prizadet tudi ekonomski interes tožnikov, ki bi ga sodišče moralo upoštevati pri odločanju.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila, ker sta se tej pravici odpovedala.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, potem ko je podvomilo o aktivni legitimaciji tožnikov. Ocenilo je, da tožnika na spornih prostorih, kjer je prišlo do motenja, nista izvajala niti posredne posesti, ker je prostore v svojem imenu oddal v najem njun sin A. A. 7. Navedena ugotovitev, ki predstavlja nosilni razlog izpodbijanega sklepa, je po presoji pritožbenega sodišča odraz nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je njena pravilnost vprašljiva.

8. Tožnika naj bi, sodeč po njunih trditvah, ob svoji izselitvi iz spornih prostorov obdržala ključe, ki so jima omogočali dostop do teh prostorov.1 Sodišče prve stopnje se o pomenu tega zatrjevanega dejstva ni izreklo, niti ga ni dokazno preverilo. Ker naj bi tožnika pooblastila sina, da sporne prostore za njun račun odda v najem tretjim, se zdi, da sta svojo neposredno posest res opustila. Za odgovor na vprašanje, ali sta bila tožnika posredna posestnika, pa je odločilno pravno razmerje med tožnikoma in njunim sinom A. A. 9. Po drugem odstavku 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ima posredno posest tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova. Posredna posest torej nastane na podlagi pravnega posla med neposrednim in posrednim posestnikom. Kaj sta se tožnika dogovorila s sinom glede uporabe spornih prostorov, potem ko sta jih sama zapustila, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Brez dvoma gre za odločilno dejstvo, saj je od obstoja in vsebine pravnega razmerja med tožnikoma in njunim sinom odvisna aktivna legitimacija tožnikov.

10. V obravnavanem primeru bi lahko šlo za stopnjevito posredno posest. Ko je A. A. sporne prostore na podlagi Dogovora o souporabi objekta z dne 1. 11. 2016 oddal v najem C. C. in B. B., se je namreč sam znašel v vlogi posrednega posestnika. Če je pri sklepanju tega dogovora zamolčal, da nastopa kot pooblaščenec tožnikov, bi to dejstvo lahko bilo pomembno le v razmerju med njim in najemnikoma, ne more pa vplivati na obstoj posredne posesti tožnikov. Enako velja za primer, če bi A. A. prekršil dogovor s tožnikoma in najemno pogodbo sklenil v svojem imenu in za svoj račun. Dejstvo, da tožnika nista omenjena v listini, ki vsebuje dogovor z dne 1. 11. 2016, je lahko le indic in ne dokaz, na katerega bi sodišče smelo opreti svojo presojo, da tožnika že pred motilnim dejanjem nista več imela (niti posredne) posesti. Glede na predloženo trditveno in dokazno gradivo zaenkrat ni mogoče izključiti, da sta tožnika po dogovoru s sinom posest izvrševala preko njega.

11. Sodišče prve stopnje se torej pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo zadovoljiti zgolj z navedeno dokazno listino. Tožnika sta namreč za svoje trditve ponudila tudi druge dokaze, in sicer zaslišanje pravdnih strank ter prič. Sodišče z zavrnitvijo teh dokazov resda ni zagrešilo procesne kršitve, na katero neopredeljeno meri pritožba, saj je v sklepu pojasnilo, zakaj je njihovo izvedbo opustilo. Pritožnika zato nista bila prikrajšana za svojo pravico do izjave v postopku. Vendar pa sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Sodišču ni treba izvajati dokazov, kadar so ti nebistveni za odločitev. To so tisti dokazi, ki četudi bi uspeli, torej potrdili trditve stranke, ki so predmet njenega dokazovanja, ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve.2 Tega za zavrnjene dokaze v obravnavanem primeru ni mogoče vnaprej trditi, kar pomeni, da je ostalo dejansko stanje vsaj nepopolno, če ne že zmotno ugotovljeno.

12. Poleg tega se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izreklo o ugovoru pravočasnosti tožbe. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati le v predpisanih rokih iz 32. člena SPZ. Če sta tožnika rok za tožbo zamudila, bi jo sodišče moralo brez nadaljnjega zavreči, tožnika pa do njenega vsebinskega obravnavanja ne bi bila upravičena. Izpodbijani sklep torej nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar onemogoča njegov celovit pritožbeni preizkus.

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi, sklep razveljavilo in zadevo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevaje dosedanje trajanje postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje doslej izvedlo le en sam listinski dokaz, pravdnih strank in številnih predlaganih prič pa ni zaslišalo. Pritožbena obravnava bi bila torej očitno neekonomična, za povrh pa bi moralo pritožbeno sodišče prvič in v celoti presojati vprašanja, ki pomenijo samostojne pravne celote in ki niti v dejanskem niti v pravnem pogledu še niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje. Na ta način bi pritožbeno sodišče nesorazmerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej preizkusiti, ali sta tožnika pravočasno zahtevala sodno varstvo. Da bo lahko odgovorilo na vprašanje, ali sta imela tožnika v času motilnega dejanja položaj posrednih posestnikov, bo treba ustrezno dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič. Odvisno od izida tega dokazovanja se bo moralo sodišče nato izreči še o preostalih trditvah in ugovorih pravdnih strank ter v novem sklepu ugotoviti vsa relevantna dejstva, od katerih je odvisno sodno varstvo posesti (33. člen SPZ).

15. Razveljavitev izpodbijanega sklepa vključuje tudi njegov stroškovni izrek. Tožnika sta s pritožbo sicer uspela, vendar je pravica do povračila pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podobno v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 563/1998 z dne 22. 7. 1999. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019.