Jedro

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se je toženka opredelila le do podatkov o delovnih izkušnjah, navedenih v življenjepisu koordinatorke v rubriki z naslovom Delovne izkušnje, ne pa do življenjepisa kot celote in s tem, do navedb v drugih rubrikah, torej tudi v rubriki z naslovom Strokovne kompetence. Ker se torej toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do koordinatorkinega življenjepisa kot celote, odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 54430-79/2020/4 z dne 5. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju toženka) je s sklepom zavrnilo tožnikovo vlogo (1. točka izreka) ter odločilo, da vložitev tožbe ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa oziroma podpisa pogodb o sofinanciranju projektov (2. točka izreka) in da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 19. 6. 2020 v Uradnem listu RS objavila javni razpis za sofinanciranje projektov za pomoč najranljivejšim skupinam prebivalcev zaradi epidemije covida-19 in zmanjšanju njenih posledic ter 3. 7. 2020 njegov popravek. Dalje izhaja, da je strokovna komisija toženke tožničino pravočasno in formalno popolno vlogo ocenila z 19 od 20 možnih točk. V zvezi s tem je toženka navedla, da tožnica ni dosegla maksimalnega števila točk pri podmerilu 3.1 _Izkušnje koordinatorja projekta_, saj iz življenjepisa koordinatorke izhaja, da ima ta naslednje izkušnje s področja pomoči ranljivim skupinam: (1) psihoterapevtka (A.) od 1. 3. 2020 dalje, (2) vzgojiteljica predšolskih otrok s posebnimi potrebami od 2019 dalje in (3) projektno delo od 24. 4. 2017 do 7. 7. 2017 na področju demence. To pa pomeni, da ima koordinatorka več kot leto in manj kot dve leti neprekinjenih izkušenj z ranljivimi skupinami, zato je bila po oceni vseh ocenjevalcev ocenjena z eno od dveh možnih točk. Ker je vloga zadnjega izbranega prijavitelja dosegla 19,67 točke in s tem višje število točk, toženka tožničini vlogi za sodelovanje na javnem razpisu ni ugodila.

2. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri v bistvenem navaja, da je toženka njeno vlogo nepravilno ocenila z 19 namesto z vsemi, 20 točkami. V zvezi s tem meni, da je bila njena vloga pri podmerilu 3.1 _Izkušnje koordinatorja projekta_ nepravilno ocenjena z eno od največ dveh možnih točk. Opozarja, da je toženka spregledala, da iz življenjepisa B. B. izhaja, da ima več kot dve leti neprekinjenih izkušenj s področja pomoči ranljivim skupinam. Navaja, da iz življenjepisa izhaja, da ima B. B., kot je ugotovila že toženka, od leta 2019 dalje izkušnje kot vzgojiteljica predšolskih otrok s posebnimi potrebami pri Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje ter od 1. 3. 2020 dalje izkušnje kot psihoterapevtka pri tožnici. Toženka pa je spregledala, da ima od leta 2015 dalje izkušnje iz naslova prostovoljnega dela pri Društvu C. in (od leta 2017 dalje) prostovoljnega dela pri tožnici, kar vse je navedeno na zadnji strani citiranega življenjepisa. Tožnica dalje meni, da iz toženkinih stališč, objavljenih na njeni spletni strani, izhaja, da se pri izkušnjah koordinatorja projekta upoštevajo vse neprekinjene izkušnje, tako iz redne zaposlitve kot tudi prostovoljnega in študentskega dela itd. Po njeni oceni je zato toženka dejansko stanje nepravilno ugotovila, posledično pa ji je pri navedenem podmerilu dodelila eno namesto dveh točk, skupaj pa 19 namesto 20 točk. V nadaljevanju tožnica še obširno opisuje prostovoljno delo B. B. pri Društvu C. in tožnici ter v zvezi s tem navaja, da teh opisov v vlogi ni podala, saj je iz življenjepisa jasno izhajalo, da ima B. B. vsaj dve leti neprekinjenih izkušenj, podrobnejši opis delovnih nalog pa v razpisni dokumentaciji ni bil zahtevan. Glede na navedeno tožnica meni, da bi morala toženka njeni vlogi ugoditi. Sodišču zato predlaga, naj po izvedenih predlaganih dokazih tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo tožničine navedbe prereka kot neutemeljene ter navaja, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, pravilno uporabila materialno pravo, pri tem pa ni kršila pravil postopka. Dalje v bistvenem navaja, da je strokovna komisija tožničino vlogo ocenila z 19 točkami, pri čemer je doseženo število točk oziroma končna ocena tožničine vloge povprečje podeljenih končnih ocen posameznih ocenjevalcev, zaokroženo na dve decimalni mesti. V zvezi s podmerilom 3.1 _Izkušnje koordinatorja projekta_ navaja, da je strokovna komisija pri koordinatorki B. B. upoštevala vse relevantne izkušnje do 20. 7. 2020, tj., do dneva oddaje vloge na javnem razpisu, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker ima koordinatorka projekta tako 18 mesecev in 20 dni delovnih izkušenj, je bila tožničina vloga pri tem podmerilu ocenjena z eno točko. Meni, da ne drži tožničina navedba, da je strokovna komisija spregledala, da ima koordinatorka projekta B. B. več kot dve leti neprekinjenih izkušenj s področja pomoči ranljivim ciljnim skupinam. Koordinatorka namreč prostovoljnega dela pri Društvu C. in izvajanja delavnic za uporabnike v življenjepisu ni štela med delovne izkušnje, temveč kot strokovno kompetenco. Zato tudi strokovna komisija ni imela nobenega razloga, da bi to delo štela med njene delovne izkušnje. Če bi koordinatorka projekta želela, da se to njeno delo upošteva kot delovna izkušnja, bi ga bila dolžna navesti med delovnimi izkušnjami in hkrati navesti, kaj konkretno je v okviru tega prostovoljnega dela delala. Opozarja, da je iz javnega LinkedIn profila B. B. razvidno, da je prostovoljno delo pri Društvu C. opravljala od oktobra 2015 do marca 2017, kar znese eno leto in šest mesecev. Zato ne držijo tožničine navedbe, da B. B. prostovoljno delo pri tem društvu opravlja od leta 2015 dalje in da ga še vedno opravlja. Poleg tega iz omenjenega profila izhaja, da B. B. nima dve leti ali več neprekinjenih izkušenj, zato toženka (pravilno: tožnica; opomba sodišča) že iz tega naslova pri navedenem podmerilu ne bi mogla prejeti dveh točk. Toženka pa glede opisa delovnih izkušenj B. B. pri Društvu C. opozarja, da gre za nedovoljene navedbe, ki so v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in ki bi jih morala tožnica navesti v vlogi, s katero se je prijavila na citirani javni razpis. Opozarja tudi, da v obravnavanem primeru pozivanje tožnice na dopolnitev njene vloge (po poteku roka za prijavo) ne bi bilo dopustno, saj bi takšna dopolnitev vplivala ali bi lahko vplivala na drugačno razvrstitev prijaviteljeve vloge glede na preostale vloge, ki jih je toženka prejela v okviru tega javnega razpisa. Navaja, da je Upravno sodišče v sodbi v zadevi IV U 152/2011 zapisalo, da je naloga prijavitelja na javni razpis, da svojo vlogo konkretizirano utemelji tako, da je iz nje razvidno, v kolikšni meri njegov, na razpis prijavljen projekt, izpolnjuje razpisne pogoje in merila. Po toženkini oceni pa tožnica zdaj, naknadno svoje vloge ne more vsebinsko dopolnjevati. Poleg navedenega meni še, da sodišče po ustaljeni sodni praksi ne more strokovno presojati njene ocene vloge, temveč lahko njeno odločitev odpravi le, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Sodišču predlaga, naj odloči v skladu z 59. členom ZUS-1 brez glavne obravnave in tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka:**

4. Tožba je utemeljena.

5. Toženka pravilno opozarja, da je v sporih, kakršen je obravnavani, ko se presoja presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.1 Prav tako ima toženka prav, ko trdi, da je po sodni praksi na predlagatelju dokazno breme, da svojo vlogo konkretizirano utemelji tako, da je iz nje razvidno, v kolikšni meri njegov, na razpis prijavljeni projekt, izpolnjuje razpisne pogoje.2

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka pravilno ocenila tožničino vlogo pri podmerilu 3.1 _Izkušnje koordinatorja projekta_. V skladu z razpisno dokumentacijo javnega razpisa je bil lahko prijavitelj pri tem podmerilu ocenjen z dvema točkama, če je imel koordinator projekta dve leti ali več neprekinjenih izkušenj, z eno točko, če je imel koordinator projekta eno leto izkušenj, in z nič točkami, če je imel koordinator projekta manj kot leto dni izkušenj.

7. Toženka je tožnici pri navedenem podmerilu dodelila eno točko, med strankama pa je sporno, ali je ravnala pravilno, ko je pri presoji koordinatorkinega življenjepisa upoštevala le rubriko z z naslovom _Delovne izkušnje_, ne pa tudi rubrike z naslovom _Strokovne kompetence_, v kateri je navedeno, da je koordinatorka od leta 2015 dalje opravlja prostovoljno delo pri Društvu C. in da prostovoljno delo opravlja pri tožnici.

8. Po presoji sodišča je bistveno, da iz razpisne dokumentacije ne izhaja nikakršna posebna zahteva, kako je moral prijavitelj na javnem razpisu navesti izkušnje koordinatorja projekta. Iz razpisne dokumentacije prav tako ne izhaja zahteva, da bi moral prijavitelj določeno (prostovoljno) delo koordinatorja projekta v njegovem življenjepisu navesti v rubriki o delovnih izkušnjah in da bi moral to (prostovoljno) delo tudi podrobneje opisati. To pa pomeni, da bi morala toženka v obravnavani zadevi upoštevati življenjepis koordinatorke projekta kot celoto in na njegovi podlagi ugotoviti, koliko izkušenj ima koordinatorka projekta B. B. 9. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se je toženka opredelila le do podatkov o delovnih izkušnjah, navedenih v življenjepisu koordinatorke v rubriki z naslovom _Delovne izkušnje_, ne pa do življenjepisa kot celote in s tem, do navedb v drugih rubrikah, torej tudi v rubriki z naslovom _Strokovne kompetence_. Ker se torej toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do koordinatorkinega življenjepisa kot celote, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa pomeni, da je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

10. Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, s katerimi dopolnjuje pomanjkljive razloge v izpodbijani odločbi. Razlogi za sprejeto odločitev morajo namreč biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, pa bi bila namreč tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva. Odgovor na tožbo je zato namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) bo morala toženka opraviti celovit preizkus tožničine vloge, to pa je predvsem oceniti življenjepis koordiantorke kot celot. 12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV (ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR (II. točka izreka). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

1 Npr. sodbe I U 508/2016, I U 1162/2016, I U 506/2016. 2 Npr. sodba IV U 152/2012.