Jedro

Odgovor na ugovor je bil potreben oziroma so bili potrebni stroški, ki so upniku z odgovorom nastali. Dolžnika sta namreč ugovarjala (tudi) izpolnitev obveznosti (plačilo) in v zvezi s tem predlagala zaslišanje. Da se bo sodišče kasneje postavilo na stališče, ki je sicer materialno pravno pravilno – da je ugovor neobrazložen, ker dolžnika v tem delu nista zmogla trditvenega bremena glede konkretnih dejstev, predlagani dokaz pa je v informativne namene –, upnik glede na dopis sodišča razumno ni mogel predvideti.

Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da morata dolžnika v roku 8. dni upniku plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 590,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila dalje.

II. Dolžnika morata upniku v roku 8 dni plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 125,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I.) zavrglo ugovor dolžnikov, II.) zavrnilo zahtevo dolžnikov za povrnitev izvršilnih stroškov, III.) zavrglo zahtevo upnika za povrnitev izvršilnih stroškov v zvezi s predlogom za izvršbo in IV.) zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev izvršilnih stroškov v zvezi z odgovorom na ugovor.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil in sicer zoper odločitev v IV. točki izreka. Pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kolikor upnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev o stroških v 14. točki izreka podrobno obrazložilo. Navedlo je, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo, saj se pri odločanju o vlogi dolžnika ni oprlo na upnikove navedbe v odgovoru na ugovor. Postavilo se je na stališče, da če upnik na ugovor ne bi odgovoril, ne bi nastale negativne posledice v smislu določbe 58. člena ZIZ, saj dolžnik ni ugovarjal pravno pomembnih dejstev. Sodišče je presodilo ugovor za neobrazložen.

5. Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ, ko je presodilo, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo. Ne glede na to, da se sodišče v ožjem delu obrazložitve ni izrecno opiralo na razloge upnika v odgovoru na ugovor, pa je vendarle iz obrazložitve razvidno, da je upnik v odgovoru na ugovor zatrjeval pravno pomembna dejstva v zvezi z ugovorom (primerjaj drugi in tretji odstavek navedb v II. točki odgovora na ugovor in razloge v 6. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je ugovor zoper sklep o izvršbi vročilo upniku v odgovor, skupaj s poukom o posledicah izostanka odgovora (dopis sodišča na list. št. 25). Dolžnika sta v ugovoru med ostalim ugovarjala tudi, da sta terjatev v celoti plačala, navajala razloge glede morebitne (ne)zapadlosti terjatve, za zatrjevano pa predlagala zaslišanje strank. Tak ugovor je sodišče vročilo upniku v odgovor, skupaj z opozorilom po tretjem odstavku 58. člena ZIZ).

6. Upnik ima prav, da je bil odgovor na ugovor potreben oziroma so bili potrebni stroški, ki so upniku z odgovorom nastali. Dolžnika sta namreč ugovarjala (tudi) izpolnitev obveznosti (plačilo) in v zvezi s tem predlagala zaslišanje. Da se bo sodišče kasneje postavilo na stališče, ki je sicer materialno pravno pravilno – da je ugovor neobrazložen, ker dolžnika v tem delu nista zmogla trditvenega bremena glede konkretnih dejstev, predlagani dokaz pa je v informativne namene –, upnik glede na dopis sodišča (list. št. 25) razumno ni mogel predvideti. Zato so stroški, ki so v tem primeru nastali z odgovorom na ugovor, potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so namreč vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova. Višje sodišče je ob uporabi določbe 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je priznalo stroške odgovora na ugovor po priglašenem stroškovniku, ki je skladen z določbami Zakona o odvetniški tarifi – ZodvT.

7. Upnik je s pritožbo uspel, zato je sodišče priznalo stroške pritožbe, ki pa jih je v tem primeru odmerilo glede na vrednost izpodbijanega dela (590,64 EUR), zato je stroške priznalo v višini nagrade za sestavo pritožbe (18,00 EUR), nagrade po tarifni številki 6002 (20 % ali 3,60 EUR), vse povečano za DDV, in sodne takse za pritožbo v višini 100,00 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

8. Upnik v pritožbi tudi navaja razloge glede nepravilne odločitve sodišča prve stopnje v sklepu o izvršbi o stroških predloga za izvršbo. V pritožbi predlaga, da bi bilo prav, da višje sodišče poda stališče tudi glede tako prijavljenih stroškov in odločitve sodišča v sklepu o izvršbi, vendar pa neutemeljeno, saj višje sodišče sme zavzeti razloge le v tistem delu, v katerem je bila vložena pritožba (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), to pa je glede odločitve v IV. točki izreka. Kot upnik že sam navede v pritožbi, tega ni pravočasno uveljavljal s pritožbo zoper II. točko sklepa o izvršbi.