Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačevanje mesečne rente je treba upoštevati, da je bil tožnik, čeprav mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo zaradi likvidacije, zaradi posledic nesreče pri delu invalidsko upokojen in da nima pravice do pokojnine, kot bi jo imel, če bi se starostno upokojil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni v I. točki izreka sodbe tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 10.973,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2009 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku (za znesek 21.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.“ - delno razveljavi v II. in III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.973,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo na transakcijski račun pooblaščenca odvetnika A.A.. V presežku za znesek 26.500,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v znesku 800,00 EUR od 22. 6. 2009, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, pri čemer je rente, ki so zapadle do pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, dolžna plačati v 15 dneh, vse bodoče zapadle rente pa do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v znesku 800,00 EUR do prve uskladitve v skladu s spremembami pokojnin kot jih objavlja in izplačuje ZPIZ, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim sklepom o povišanju pokojnin, kot jih objavlja ZPIZ, v primeru zamude pa je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti neizplačanega zneska rente do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 881,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od prvega dne poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke, II. točko ter posledično III. točko se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po temelju tožena stranka v celoti odgovarja za nastalo škodo. V konkretnem primeru gre za zelo hud primer poškodbe. Upoštevaje vse okoliščine primera je potrebno v konkretnem primeru prisoditi višjo odškodnino iz vseh vtoževanih postavk. Pri presoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin sodišče ni upoštevalo, da tožnik trpi bolečine tudi iz naslova pogostih močnih, tako imenovanih fantomskih bolečin. Odmerjena odškodnina za strah je v nasprotju s sodno prakso. Tožnik je utrpel tako imenovani smrtni strah, saj je bilo ob poškodbi razvidno, da gre za hudo poškodbo. Sodna praksa pri intenzivnih poškodbah odmeri odškodnino iz naslova strahu v znesku vsaj 3.000,00 EUR. Kriterij, ki ga je potrebno v konkretnem primeru izpostaviti pri odmeri denarne odškodnine iz naslova skaženosti, je predvsem reakcija tožnika glede na odzive okolice, na utrpele poškodbe in vidno deformacijo. V skladu s sodno prakso je primerna odškodnina z naslova skaženosti v primerih izgube dlančnice in funkcionalnega prsta vsaj 4.500,00 EUR. Navaja, da je odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti občutno prenizka. Upoštevaje sodno prakso, ki v podobnih primerih odmeri odškodnino 1.000,00 EUR za odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bi morala biti odmerjena odškodnina najmanj v višini 30.000,00 EUR. Nesprejemljiva je odločitev sodišča v delu, ko zavrača rentni del zahtevka. Renta je v skladu z določili 167. člena OZ zahtevek za vzpostavitev stanja, ki ga v času povzročitve škode ni bilo, je pa po normalnem teku stvari za pričakovati, da bo nastopilo. V posledici škodnega dogodka je tožnik delovno nesposoben, zaradi svoje starosti tudi ni upravičen do rehabilitacije. Tožnik je po poklicu strojnik, specializiran za orodja in stiskalnice, kjer potrebuje za opravljanje svojega dela funkcionalni obe roki, predvsem pa desno roko. Okoliščina, da je tožena stranka v likvidaciji, ne more izničiti obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo. Tožniku pripada mesečna renta kot nadomestilo za izgubljeni zaslužek. Tožnik je bil invalidsko upokojen, zato nima pravice do pokojnine v višini, ki bi mu šla, če bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Zakonite zamude obresti tečejo od 29. 10. 2009 dalje, kot je tožnik zahteval. A.B. je prejela odškodninski zahtevek dne 13. 10. 2009, zakonske zamudne obresti tečejo po poteku 14 dnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka. Zavarovalnica je toženo stranko obvestila o škodnem dogodku, kar pomeni, da tožena stranka ne more trditi, da se je z zahtevkom tožnika seznanila šele ob vložitvi tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilo uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik dne 22. 6. 2009 poškodoval na delu, ko je nameščal orodje na stiskalno mizo. Vzrok, da mu je stisnilo palec desne roke, naj bi bil v tem, da naj bi odpovedale plinske vzmeti (distančniki), ki so držale razmik med spodnjim in zgornjim delom orodja. Tožnik je zahteval odškodnino za nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.500,00 EUR, iz naslova skaženosti 5.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 30.000,00 EUR ter mesečno rento v višini 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna ter mu priznalo odškodnino v skupnem znesku 24.139,02 EUR, ob upoštevanju že izplačane odškodnine s strani zavarovalnice v znesku 18.165,78 EUR pa mu je prisodilo še odškodnino v višini 5.973,24 EUR.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter se omejuje na presojo, ali je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino za posamezne vrste tožnikove nepremoženjske škode in premoženjske škode.

Po določilu 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice, ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri je primerno upoštevalo tudi osebnost oškodovanca, njegovo dojemanje škode in okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter sodno prakso pri odmerjanju navedenih odškodnin, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je odškodnina iz posameznih naslovov nematerialne škode, razen pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odmerjena prenizko.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR od vtoževanih 12.000,00 EUR; iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je priznalo 12.000,00 EUR od vtoževanih 30.000,00 EUR; za strah mu je prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR od vtoževanih 3.500,00 EUR ter odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR od vtoževanih 5.000,00 EUR. Obseg tožnikovega oškodovanja, potek zdravljenja, trajanje in stopnje bolečin je natančno opisal izvedenec medicinske stroke, tožnik pa je bil o tem zaslišan kot stranka. Ob upoštevanju trajanja in stopnje bolečin (stalne hude bolečine en dan, občasno hude še tri dni, trajne srednje hude teden dni, občasno srednje hude tri mesece, trajno lahke mesec dni, občasno lahke - trajne fantomske bolečine) je tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine v višini 8.000,00 EUR. Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Ugotovilo je, da je doživel hud primaren strah, sekundarni strah pa je trajal ves čas zdravljenja, zato je prisojena odškodnina iz naslova strahu primerna. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožba delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve izvedenca, da ima tožnik zaradi poškodbe zmanjšano normalno funkcijo desne roke, da ne more čvrsto in stabilno oprijemati predmetov, ima sicer protezo, ki pa ne more nadomestiti normalnega palca. Zaradi tega je oviran pri vsakodnevnih opravilih, težje opravlja dela, kjer mora uporabljati obe roki, nima pincetnega prijema. Tožnik je invalidsko upokojen, ker svojega dela ne more več opravljati. Omejen je tudi v prostočasnih dejavnostih, saj je pred nesrečo igral harmoniko, bil je rekreativni kolesar, tudi pri obdelavi zemlje in pri delu na vikendu je omejen. Glede na težave ter povečane napore, ki jih mora vlagati tožnik pri opravljanju življenjskih aktivnostih, znaša primerna odškodnina iz tega naslova 17.000,00 EUR in ne 12.000,00 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Tak znesek je primerljiv z zneski odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih do višine 17.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu njegovi pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo od zneska 5.973,24 EUR na znesek 10.973,24 EUR ( 5. alinea 358. člena ZPP).

Pritožba tožnika je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o obrestnem zahtevku od prisojene odškodnine za negmotno škodo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo zamudne obresti šele od vložitve tožbe. Tožnik je dne 13. 10. 2009 podal odškodninski zahtevek na zavarovalnico, pri kateri je imela tožena stranka sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje odgovornosti. Zavarovalnica je prejela zahtevek 14. 10. 2009, zamudne obresti pa začnejo teči od poteka 14 dnevnega roka. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 29. 10. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačevanje rente v višini 800,00 EUR zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi likvidacije in je torej izguba bodočega zaslužka posledica likvidacije tožene stranke, ne pa izguba plače zaradi zmanjšanja delovnih sposobnosti tožnika zaradi nesreče pri delu. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Bistvenega pomena je presoja o tem, kakšno spremembo je povzročil škodni dogodek, ali je tožnik, ki je delo strojnika pred škodnim dogodkom v celoti opravljal, torej je bil za to delo v celoti delovno zmožen, tudi sedaj je to delo še zmožen opravljati. Tožnik je v posledici škodnega dogodka delovno nesposoben, kar izhaja iz mnenja invalidske komisije I. stopnje. Tožnik je invalidsko upokojen in nima pravice do pokojnine v višini, ki bi jo imel, če bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Po določbi 167. člena OZ prisodi sodišče odškodnino v obliki denarne rente dosmrtno ali za določen čas, v enkratnem ali v posameznih periodičnih zneskih. Renta pride v poštev, ko je škoda bodoča in trajna ter je ni mogoče izračunati vnaprej. Pri določanju rente je potrebno upoštevati običajne okoliščine. Tako lahko sodišče upošteva dohodek oškodovanca, ki bi ga verjetno imel v normalnem teku stvari. Vsekakor pa predstavlja določitev pravične rente pravni standard, ki daje oškodovancu zadoščenje, da bo kar najbolj omiljeno njegovo trpljenje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo v II. in III. točki (odločitev o stroških postopka) izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča, dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, da bo lahko o zahtevku ponovno odločilo.

Ker glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ( 353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).