Jedro

Brez predhodne opredelitve poskusnega dela na določenih delovnih mestih (z opredelitvijo trajanja, spremljanja in ocenjevanja tega dela) v splošnem aktu, delodajalec nima podlage, da bi le v objavi prostih delovnih mest navedel dodatni pogoj poskusnega dela in poskusno delo nato določil v pogodbi o zaposlitvi. Zato je pomembna opredelitev do enega od bistvenih ugovorov tožnika - da tožena stranka v času sklepanja delovnega razmerja s tožnikom in kasneje ni imela splošnih aktov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklep direktorja tožene stranke z dne 5.11.1999 in odločbo komisije za pritožbe z dne 30.12.1999, tako da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 3.1.2000. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 10.11.1999 do 3.1.2000 vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu za november in december 1999 in do 3.1.2000 obračuna in izplača plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za vpis delovne dobe od 4.1.2000 do 15.3.2003, obračun plač v višini 6.798.152 tolarjev bruto in izplačilo plače v višini 4.592.654,81 tolarjev neto ter obračun regresa za letni dopust za leto 2000 do 2002 v bruto znesku 443.594,10 tolarjev in izplačilo 382.610,49 tolarjev neto s pripadki. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto grafičnega oblikovalca s trimesečnim poskusnim delom, ki je bilo za to delovno mesto določeno tudi v Aktu sistemizaciji delovnih mest. Ta akt in Pravilnik o delovnih razmerjih je tožena stranka prevzela kot svoja akta s sklepom direktorja z dne 1.6.1998 od družbe S d.o.o.. Sodišče ni ugotovilo kršitev postopka prenehanja delovnega razmerja tožniku, kot pravilne pa je sprejelo tudi zaključke tožene stranke o negativni oceni poskusnega dela. V nasprotju s 4. točko prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) je bila le odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja s potekom poskusnega dela (9.11.1999) namesto z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je s 3.1.2000. Glede na to je sodišče do tega datuma tožniku priznalo delovno razmerje in pravico do plače, njegov višji zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je med sodnim postopkom zatrjeval, da je sklep direktorja z dne 1.6.1998 o prevzemu in veljavnosti Pravilnika o delovnih razmerjih in Akta o sistemizaciji delovnih mest družbe S d.o.o. neresničen in antidatiran. Do tega se sodišči nista opredelili. Zlasti sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov. Tožena stranka mu ni izročila na vpogled pravilnikov, ker jih sploh ni imela. To mu je izrecno povedal pravnik tožene stranke B.G. Ta dejstva je navajal in uveljavljal že v svojem ugovoru zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja. Resničnost teh navedb dokazuje večje število listin, na katere se ponovno sklicuje. Sodišči nižje stopnje bi morali izvajati dokaze glede veljavnosti pravilnikov tožene stranke, vendar tega nista storili in se o tem nista opredelili. Sodbi nimata razlogov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

ZPP v 14. točki drugega odstavka 339. člena določa, da je podana bistvena kršitev določb postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine glede zapisnikov o izpovedbah postopkov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Tožnik je že v ugovoru zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu navajal, da navedenih aktov v času poskusnega dela tožena stranka sploh ni imela, kar mu je potrdil pravnik tožene stranke B.G. Na to dejstvo se je potem izrecno skliceval v tožbi in pri prvi pripravljalni vlogi ter predlagal izvedbo dokazov v tej smeri, sam pa je o tem tudi izpovedal, ko ga je sodišče zaslišalo kot stranko. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo le to, da je direktor tožene stranke dne 1.6.1998 sprejel sklep, da se bosta pri toženi stranki uporabljala Pravilnik o delovnih razmerjih in Akt o sistematizaciji delovnih mest kapitalsko povezane družbe S d.o.o., in zaključilo, da v tem "ne vidi nobene nezakonitosti". Ta zaključek se nanaša neposredno le na vprašanje veljavnosti aktov druge družbe tudi pri toženi stranki, ne vsebuje pa stališča do tožnikovega bistvenega ugovora - namreč, da ta dva akta v času sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki, poskusnega dela in ob prenehanju delovnega razmerja sploh nista veljala in da je sklep z dne 1.6.1998 antidatiran. Gre za bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jo revizija uveljavlja.

Tožnik je nato v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v tem v zvezi izrecno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Tako kot v tožbi je opozoril, da gre lahko za odločilno vprašanje glede na določbo 16. člena ZDR in 14. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki ga je glede na določbe 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91 - I potrebno uporabiti kot republiški predpis). Sodišče druge stopnje se o teh pritožbenih navedbah ni izjasnilo.

To predstavlja bistveno kršitev določb postopka v sodbi sodišča druge stopnje iz 1. odstavka 339. člena ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 360. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ali sklepa presoditi vse tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je odločilno tudi vprašanje, ali sta pri toženi stranki v spornem obdobju (ob sklenitvi delovnega razmerja tožnika s pogojem poskusnega dela) sploh veljala Pravilnik o delovnih razmerjih in Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki naj bi jih tožena stranka povzela od družbe S d.o.o.. Opredelitev poskusnega dela v aktih tožene stranke je namreč pomembna glede na zakonsko ureditev poskusnega dela.

Drugi odstavek 14. člena ZTPDR določa, da se s splošnim aktom lahko določi poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih razen za pripravnike, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, prvi odstavek 16. člena ZDR pa določa, da se v kolektivni pogodbi oziroma v splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. Poskusno delo je opredeljeno kot poseben pogoj za opravljanje dela delavcev, ki je lahko predvideno le na nekaterih delovnih mestih, ta delovna mesta pa morajo biti predhodno določena v splošnem aktu delodajalca; ta mora v splošnih aktih ali kolektivni pogodbi določiti tudi trajanje poskusnega dela ter njegovo spremljanje in ocenjevanje. To tudi pomeni, da brez predhodne opredelitve poskusnega dela na določenih delovnih mestih (z opredelitvijo trajanja, spremljanja in ocenjevanja tega dela) v splošnem aktu, delodajalec v spornem obdobju ni imel podlage, da bi le v objavi prostih delovnih mest navedel dodatni pogoj poskusnega dela in poskusno delo nato določil v pogodbi o zaposlitvi. Prav zato je pomembna opredelitev do enega od bistvenih ugovorov tožnika - da tožena stranka v času sklepanja delovnega razmerja s tožnikom in kasneje ni imela splošnih aktov.

Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP ter z upoštevanjem določbe prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 - ta določa, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje) je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje in mu zadevo vrača v novo sojenje. Sodišče druge stopnje naj opravi obravnavo, po potrebi izvede dodatno predlagane dokaze (v spisu se nahaja le kopija direktorjevega sklepa z dne 1.6.1998 in le kopija dela Akta o sistemizaciji delovnih mest, brez podatkov o objavi) in nato zavzame jasno stališče tudi do veljavnosti navedenih aktov tožene stranke v času sklenitve delovnega razmerja in poskusnega dela tožnika.

Ker je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, je bilo potrebno odločiti tudi o stroških revizije in odločitev o teh pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).