Jedro

Oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje upravnega akta in ki ji ni bila priznana (ali izkazano neutemeljeno zavrnjena) lastnost stranke ali stranskega udeleženca, nima možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) v register znamk pri znamki št. ... vpisal spremembo - prenos pravice imetnika A.A. s.p., Cesta ... št. ..., B., na novega imetnika C.C.C. d.o.o. B., ... ulica št. ..., B. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je družba C.C.C. d.o.o., ki jo zastopa D.D.D. d.o.o., zahtevala vpis spremembe v register znamk, in sicer vpis prenosa pravice pri zgoraj navedeni znamki. Vložnica zahtevka je predložila tudi redni izpisek iz sodnega registra Okrožnega sodišča v E. z dne 12. 7. 2007, iz katerega je razvidna pripojitev v izreku navedenega samostojnega podjetnika k družbi C.C.C. d.o.o. iz B. Urad glede na to, da vpisa prenosa pravice v register ni zahteval tisti, ki je bil ob vložitvi zahteve vpisan kot imetnik, ugotavlja, da so za prenos znamke izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 108. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. in 6. odstavkom 108. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1).

Tožnik v tožbi navaja, da je kot A.A. s.p. dne 8. 1. 1996 pri pristojnem organu prijavil znamko X.X.X.X., ki je bila vpisana v register znamk z veljavnostjo do 8. 1. 2016. Z notarskim zapisom opr. št. ... z dne 5. 11. 2001 pogodbe o pripojitvi, sklenjene med družbo C.C.C. d.o.o. iz B. (prevzemna družba) in tožnikom (prevzeta družba) se je prevzeta družba pripojila k prevzemni družbi in nanjo prenesla celotno svoje premoženje. Glede blagovne znamke prevzete družbe X.X.X.X. pa je bilo v notarskem zapisu (pod četrtič/g) dogovorjeno, da prevzemna družba lahko uporablja blagovno znamko X.X.X.X. brezplačno do 30. 9. 2002, naprej pa le s plačilom letne odškodnine tožniku, pri čemer ima prevzemna družba v primeru prodaje blagovne znamke predkupno pravico. Letna odškodnina za uporabo blagovne znamke je bila določena v višini najmanj 2 % vrednosti prodaje proizvodov. Prenos znamke X.X.X.X. je bil opravljen na predlog družbe C.C.C. d.o.o. po zastopniku D.D.D. d.o.o. brez vednosti in sodelovanja tožnika. Izpodbijana odločba tudi ni bila vročena tožniku. Družba C.C.C. d.o.o. je urad zavedla s tem, da je predlogu za prenos znamke priložila le redni izpisek iz sodnega registra za dne 12. 7. 2007, iz katerega je bila razvidna pripojitev samostojnega podjetja A.A. s.p. k družbi C.C.C. d.o.o.. Zatajila pa je notarski zapis z dne 5. 11. 2001, iz katerega je razvidno, da dve tožnikovi blagovni znamki (tudi X.X.X.) nista bili predmet prenosa in sta ostali v tožnikovi lasti. Očitno je bil urad nepazljiv in ni upošteval 4. odstavka 108. člena ZIL-1, prav tako bi moral biti glede na to, da je od pripojitve preteklo šest let, pozoren na okoliščino, da je bila šele po tolikšnem času predlagana sprememba in od predlagatelja zahtevati tožnikovo soglasje. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, predlog C.C.C. d.o.o. za vpis spremembe v register znamk pri znamki ... zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožnik nima aktivne legitimacije za sprožitev predmetnega upravnega spora. Poudarja, da je urad izdal izpodbijano odločbo na podlagi stanja, razvidnega iz registra znamk ter predloženega izpiska iz sodnega registra, iz katerega je razvidno, da se je dotedanji imetnik pripojil k prevzemni družbi ter zato prenehal obstajati. Tožnik A.A. kot fizična oseba nikdar ni bil niti imetnik znamke, niti stranka tožbi priložene pripojitvene pogodbe. Določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki se nanašajo na pripojitev družb, določajo, da se pripojitev opravi s prenosom celotnega premoženja prevzete družbe v premoženje prevzemne družbe. Skladno s temi določbami je določeno tudi v 2. odstavku pripojitvene pogodbe z dne 5. 11. 2001, da se s pogodbo prevzeta družba pripoji k prevzemni družbi in nanjo prenese celotno svoje premoženje tako, da prevzeta družba z združitvijo preneha in preide nanjo vse premoženje in pravice na prevzeto družbo, prevzeta družba pa kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Prevzeta družba je tako z združitvijo prenehala, kot taka pa tudi predmetne znamke kot izjeme ne more ohraniti kot dela svojega premoženja. Iz pripojitvene pogodbe ne izhaja, da naj bi se imetništvo znamke preneslo na tožnika ali na katerokoli drugo osebo. Po realizaciji pripojitvene pogodbe je kot imetnik znamke lahko vpisana le prevzemna družba. Kot zadnji imetnik znamke pred izdajo izpodbijane odločbe, torej tudi v času nastanka notarskega zapisa, je v registru vpisan A.A. s.p. in ne tožnik A.A. kot fizična oseba. Le samostojni podjetnik je bil pogodbena stranka, pri čemer gre za dva različna pravna subjekta. Zato je pogodbeno določilo v točki g) četrtega dela pripojitvene pogodbe nično in v nasprotju z določili ZIL-1, ki samo imetniku pravice omogočajo razpolaganje s to pravico. Posledično ima le imetnik eventualno upravičenje do denarne odmere za koriščenje pravice, zato ni pravnega temelja, po katerem bi prevzemna družba plačevala odškodnino za uporabo znamke tožniku kot fizični osebi, saj ta ni bil nikdar imetnik znamke. Iz tega razloga je nična tudi določba pripojitvene pogodbe v delu, ki se nanaša na predkupno pravico. ZIL-1 daje pravice le imetniku znamke, pri čemer lahko imetnik določene pravice prenese na drugega v tem primeru ni sporno, da je upravičen do razpolaganja z znamko le imetnik znamke. Po realizaciji pripojitvene pogodbe je kot imetnik znamke lahko vpisana le prevzemna družba. Iz navedenega razloga urad ob izdaji izpodbijane odločbe ni imel pravne podlage, da bi zahteval soglasje tožnika za prenos znamke. Prevzeta družba je prenehala obstajati skladno s pripojitveno pogodbo, prevzemna družba pa je uradu skupaj z zahtevo za vpis spremembe imetništva predložila tudi dokazilo v obliki izpiska iz sodnega registra z dne 12. 7. 2007, iz katerega je razvidna pripojitev dotedanjega imetnika znamke k prevzemni družbi. Urad je na podlagi 107. ter 108. člena ZIL-1 upravičeno dovolil vpis spremembe imetništva. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da mu je bila odločba neuspešno vročena preko D.D.D. Dotedanji imetnik znamke A.A. s.p. je v skladu s pripojitveno pogodbo prenehal obstojati, tožnik kot fizična oseba pa ni bil imetnik znamke, zato urad za vročitev odločbe tožniku ni imel pravne podlage. Tožnik ni imel statusa stranke v upravnem postopku v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato mu je urad zgolj na njegovo zahtevo naknadno poslal odločbo v vednost. Tožena stranka iz razloga pomanjkanja obstoja formalnih predpostavk za začetek upravnega spora sodišču predlaga, da tožbo zavrže. V primeru, da je sodišče ne bo zavrglo, sodišču predlaga, da tožbo zavrne, saj tožbeni razlogi niso podani.

Stranka z interesom C.C.C. d.o.o., ... ulica št. ..., B., v odgovoru na tožbo navaja, da prereka navedbe tožnika in se pridružuje argumentom tožene stranke, ki jih je navedla v odgovoru na tožbo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj tožnik v zadevi ne izkazuje aktivne legitimacije, sicer pa jo v celoti zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da so navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo neutemeljene. Tožena stranka namreč spregleda, da je bil tožnik samostojni podjetnik in kot tak je na prevzemno družbo prenesel tisto premoženje, ki je bilo v pogodbi določeno in podrobneje razčlenjeno pod točko četrtič. Izrecno je bilo dogovorjeno, da blagovni znamki prevzete družbe X.X.X.X. in A.A.A.A. niso bile predmet prevzema, saj sicer ne bi bilo določeno, da prevzemna družba lahko navedeni blagovni znamki do določenega dneva uporablja brezplačno, vnaprej pa le s plačilom letne odškodnine tožniku kot fizični osebi in imetniku teh dveh blagovnih znamk. Družba C.C.C. d.o.o. je namreč na podlagi navedenega določila tožnika tudi priznavala odškodnino za uporabo blagovne znamke X.X.X.X. in A.A.A.A. letno najmanj v višini 2 % prodaje proizvodov. V dokaz temu tožnik prilaga dogovor z dne 20. 6. 2005, ki je bil sklenjen med njim in prevzemno družbo in iz katerega je razvidno, kakšne so bile v zvezi s tem obveznosti prevzemne družbe do tožnika za leto 2004. Prevzemna družba je tožniku izplačala v letu 2005 skupno 3.195.265,40 SIT, razliko med tem zneskom pa je prevzemni družbi tožnik odpustil. Prevzemna družba je tudi v letu 2005 tožniku priznavala njegove pravice, kasneje pa je očitno prišlo do nepravilnega prenosa blagovne znamke na prevzemno družbo z namenom izogniti se pogodbenim obveznostim.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija odločbo urada, ki je bila izdana na podlagi vloge stranke z interesom, ki je zahtevala vpis spremembe v register znamk pri znamki št. ... (X.X.X.X.), in sicer vpis prenosa znamke zaradi pripojitve A.A. s.p., na družbo C.C.C. d.o.o., B. Tožnik v tožbi meni, da urad ni upošteval določbe 4. odstavka 108. člena ZIL (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo), ki določa, da v primeru, če vloži zahtevo za vpis spremembe kdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, mora skupaj z zahtevo uradu predložiti soglasje imetnika pravice za vpis zahtevane spremembe v register, ali po svoji izbiri kakšno drugo dokumentacijo, iz katere je razvidna pravna podlaga za vpis spremembe. Če urad dvomi v resničnost navedb v zahtevi za vpis spremembe, lahko zahteva, da vložnik zahteve predloži dodatno dokumentacijo.

Sodišče na podlagi podatkov iz upravnih spisih ugotavlja, da je bilo samostojnemu podjetniku A.A. s.p. iz B. z odločbo št. ... z dne 13. 1. 1998 priznano, da je (novi) nosilec blagovne znamke X.X.X.X. Ni sporno, da je bil kot nosilec navedene znamke v registru blagovnih znamk do dneva izdaje izpodbijane odločbe naveden A.A. s.p. iz B. Urad je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 4. odstavka 108. člena ZIL-1, in sicer na podlagi s strani stranke z interesom predloženega rednega izpiska iz sodnega registra na dan 12. 7. 2007 in sklepa Okrožnega sodišča v E. z dne 13. 11. 2001. Iz teh dokumentov je razvidno, da se je A.A. s.p. pripojil k prevzemni družbi - C.C.C. d.o.o. na podlagi pripojitvene pogodbe z dne 5. 11. 2001. Tožnik svoj tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijane odločbe utemeljuje s predložitvijo te pripojitvene pogodbe, na podlagi katere zatrjuje, da mu je priznana pravica do predmetne znamke. Vendar pa sodišče aktivne legitimacije tožniku glede na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odločba US, v nadaljevanju ZUS-1) ne more priznati. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 je namreč tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil stranka niti stranski udeleženec. Iz registra na dan izdaje izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je bil do tega dne kot imetnik blagovne znamke X.X.X.X. v register vpisan samostojni podjetnik A.A. s.p., B., izpodbijana odločba pa je bila izdana na zahtevo družbe C.C.C. d.o.o., ki je svojemu zahtevku za prenos pravice predložila vse dokumente, na podlagi katerih je urad izdal izpodbijano odločbo. Po presoji sodišča je bila lahko stranka v navedenem postopku prenosa znamk le C.C.C. d.o.o. glede na to, da je samostojni podjetnik A.A. s.p. kot gospodarski subjekt prenehal obstajati na podlagi pripojitvene pogodbe. Urad je upošteval obstoječe podatke v registru znamk ter sodnem registru in navedeni družbi kot edini stranki v postopku pravilno vročil izpodbijano odločbo, ki je bila izdana na njeno zahtevo (1. odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP). Ni sporno, da tožnik ni zahteval, da bi mu urad na podlagi 43. člena ZUP priznal položaj stranke z interesom, niti ni po sklenitvi pripojitvene pogodbe v registru zahteval spremembe prenosa pravice sporne znamke od samostojnega podjetnika na njega kot fizično osebo, niti ni predlagal obnove postopka. Izpodbijana odločba je bila tožniku na njegovo zahtevo poslana zgolj v vednost in bi moral tožnik vložiti predlog za obnovo postopka, kolikor je menil, da bi moral biti iz razlogov, ki jih sedaj uveljavlja v tožbi, stranka ali stranski udeleženec v postopku prenosa sporne znamke (9. točka 260. člen ZUP).

Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, lahko pridobi položaj tožnika v upravnem sporu le v zakonsko določenih primerih. Prvi primer je, da z izrednimi pravnimi sredstvi v postopku izdaje upravnega akta (na primer obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP) doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. V tem primeru lahko ta oseba tako kot druge stranke izpodbija upravni akt, ki je bil v tem (obnovljenem) postopku izdan. Drugi primer pa je možnost osebe, da s tožbo izpodbija dokončne sklepe, s katerimi ji je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrnjena. Tak primer lahko nastane, ko je prizadeta oseba želela pridobiti položaj stranke v postopku izdaje upravnega akta, vendar je bila njena zahteva zavrnjena še pred izdajo upravnega akta (1. odstavek 142. člena ZUP), v postopku z rednimi pravnimi sredstvi (2. odstavek 229. člena ZUP) ali pa v postopku izrednih pravnih sredstev (2. odstavek 267. člena ZUP). Tedaj lahko ta oseba vloži po izčrpanju pritožbe ali drugega rednega pravnega sredstva zoper tak dokončen sklep tožbo v upravnem sporu (2. odstavek 17. člena ZUS-1). Zato razen v naštetih primerih oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, ne bo mogla sprožiti upravnega spora (glej Erik Kerševan: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, uvodna pojasnila, GVZ Založba, Ljubljana 2006, stran 43-44). Po stališču Vrhovnega sodišča (sklep I Up 159/2008 z dne 4. 6. 2008) opisano razlikovanje izčrpa vse možne situacije le, če v okviru primera, ko je bila osebi pravica do udeležbe v upravnem postopku dokončno zavrnjena, upošteva tudi takšno, v kateri se upravni organ ne odzove na izrecno zahtevo osebe, da v postopku intervenira in to zahtevo ignorira. S tega vidika je odločilno, ali je bila zahteva za intervencijo v upravnem postopku dejansko podana ali ne. Sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da tožnik pri uradu ni zahteval, da se mu na podlagi 43. člena ZUP tekom upravnega postopka prizna položaj stranke z interesom, prav tako ni vložil zahteve za obnovo postopka ali drugega izrednega pravnega sredstva. Oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje upravnega akta in ki ji ni bila priznana (ali izkazano neutemeljeno zavrnjena) lastnost stranke ali stranskega udeleženca, nima možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu. V skladu s 1. odstavkom 17. člena ZUS-1 tožnik torej ni oseba, ki bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe, zato tudi ni aktivno legitimiran za vložitev te tožbe.

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki po presoji sodišča niso podane, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 17. člena ZUS-1. Sklep o zavrženju tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških postopka.