Jedro

Obširne trditve tožeče stranke v predlogu o naklepnih kršitvah predkupne pravice in nemoralnem ravnanju tožencev (ti v pritožbi, odgovoru na tožbo in ostalih vlogah to odločno zavračajo) se v bistvenem nanašajo na presojo verjetnosti terjatve in same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti, da terjatve ne bo mogoče izpolniti. To velja tudi za trditve o obstoju nevarnosti, da bodo bodisi prva dva toženca, bodisi tretji toženec (ko bo na podlagi prodajne pogodbe vknjižen kot lastnik) prodali sporne nepremičnine dobrovernemu kupcu.

Ob uveljavljanju predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ mora predlagatelj izkazati konkretnejše dejanske okoliščine, ki bi izkazovale in omogočale primerjavo in tehtanje morebitnih hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da se ugodi ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1746/2018-I z dne 19. 9. 2018 ter se navedeni sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1746/2018-I z dne 19. 9. 2018 ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in tožencem zaradi zavarovanja nedenarne terjatve na razveljavitev prodajnih pogodb z dne 21. 7. in 23. 8. 2018 za prodajo nepremičnin parc. št. 00/3 in solastniškega deleža parc. št. 00/7, oboje k. o. X, z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke. Prvemu tožencu in drugi toženki pa je prepovedalo odtujitev in obremenitev solastnega deleža na navedenih nepremičninah, z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi, tudi zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožnikov na izročitev obojestransko lastnoročno podpisane prodajne pogodbe z vsebino, navedeno v izreku sklepa ter v zavarovanje nedenarne terjatve na izročitev notarsko overjene prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom z vsebino, ki prav tako izhaja iz izreka sklepa. Odločilo je, da začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočnosti odločitve v tem pravdnem postopku. Toženci so zoper izdano začasno odredbo ugovarjali. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovor zavrnilo in ponovno presodilo, da sta tožnika verjetno izkazala vse pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve predpisuje določba 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

2. Zoper ta sklep se toženci pritožujejo iz vseh pritožbenih oziroma ugovornih razlogov ter mu očitajo napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Predlagajo spremembo odločitve, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede verjetnosti obstoja terjatve obširno zavračajo razloge sklepa o tem, povzemajo potek dogodkov, ki so pripeljali do sklenitve obeh pogodb ter poudarjajo, da niso v ničemer kršili predkupne pravice tožnikov. Pojasnjujejo, zakaj so prvo prodajno pogodbo z dne 21. 7. 2018 sklenili pred potekom roka za sprejem predkupne ponudbe s strani tožnikov ter da so že 20. 8. 2018 sklenili dogovor o razveljavitvi navedene prodajne pogodbe. Tožnika sta bila o nameravani prodaji in možnosti uveljavljanja predkupne pravice pravilno obveščena in sta 16. 7. 2018 prejela predkupno ponudbo, vendar nista plačala celotne kupnine za nepremičnino in nista zagotovila ustreznega zavarovanja za plačilo kupnine. To je edini razlog, da prodajna pogodba s tožnikoma ni bila sklenjena, ampak je bila po preteku 30 dnevnega roka med toženci sklenjena prodajna pogodba z dne 23. 8. 2018, pri čemer s to pogodbo za tretjo toženo stranko niso bili dogovorjeni boljši pogoji, ampak celo slabši, kot sta jih prodajalca ponujala tožnikoma. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da sta za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjena pogoja iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Iz pavšalne navedbe, da je ravnanje toženih strank usmerjeno v cilj, da tožeči stranki ne pridobita solastniških deležev na nepremičninah prodajalcev, ne izhaja konkretna nevarnost, zaradi katere bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Enako velja za ugotovitev sodišča, da obstoji možnost, da bi tretja tožena stranka z nepremičninami razpolagala naprej v korist tretje osebe. V izpodbijanem sklepu, niti v začasni odredbi, sodišče ni navedlo niti enega konkretnega razloga ali okoliščine, iz katere bi bilo potencialno mogoče utemeljeno sklepati, da ima tretje tožena stranka namen z nepremičninami razpolagati naprej v korist tretjih oseb. Zgolj nekonkretizirana možnost za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena pa ni podana tudi iz razloga, ker sta tožnika v zemljiški knjigi že 13. 9. 2018 vložila predlog za vpis zaznambe spora, ki učinkuje že od tega dne, kar je celo pred izpodbijano začasno odredbo. Pravni položaj tožnikov je s predlagano zaznambo spora tako že varovan in zaradi nje nikakor ne moreta biti onemogočena ali precej otežena v uveljavljanju svojih terjatev, četudi bi do nadaljnjih razpolaganj hipotetično prišlo. Tožnika sta v predlogu povsem pavšalno navajala in se sklicevala na manjše neugodne posledice za toženo stranko v primeru neizdane začasne odredbe v primerjavi s škodo, ki bi nastala tožnikoma z odtujitvijo nepremičnin. Sodna praksa glede dokazovanja tega pogoja zahteva konkretnejše dejanske okoliščine, ki bi izkazovale in omogočale primerjavo in tehtanje morebitnih hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika. Sama prepoved odtujitve in obremenitve premoženja pa za lastnika predstavlja zelo hudo in neugodno posledico.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo, predlagata pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve so pogoji določeni v 272. členu ZIZ. Poleg verjetnosti obstoja oziroma bodočega nastanka terjatve, mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk iz drugega odstavka te določbe in sicer: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi z 270. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev tožnikov verjetno izkazana in obstoj predpostavk iz 1. in 3. alineje drugega odstavka te določbe.

6. Namen predlagane začasne odredbe je zavarovanje terjatve tožnikov na sklenitev prodajne pogodbe za solastninske deleže prvega toženca in druge toženke na nepremičninah, ki so predmet te pogodbe. Pritožniki glede predpostavke verjetnega obstoja nevarnosti, da brez začasne odredbe terjatve ne bo mogoče izpolniti, utemeljeno opozarjajo na utrjeno stališče sodne prakse in pravne teorije o tem, da mora biti nevarnost, četudi zgolj objektivna, konkretizirana, zatrjevana ter dokazana. Upniku res ni treba zatrjevati in dokazovati, da nevarnost izvira iz dolžnikovega ravnanja, kot to velja za subjektivno nevarnost pri denarnih terjatvah, a to ne pomeni, da zatrjevane nevarnosti, ki je lahko v ravnanju tretjega, dolžnika ali kaj drugega, ni treba konkretizirati. Za obstoj objektivne nevarnosti mora biti ugotovljeno nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik z nepremičnino, katere lastnik je, lahko razpolagal1. 7. Po oceni pritožbenega sodišča tožnika nista niti kot verjetno izkazala obstoja nevarnosti za uveljavitev njune terjatve kot ene izmed nujnih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272.člena ZIZ. Prvostopenjsko sodišče je sledeče trditve tožnikov ocenilo kot zadostne za obstoj objektivne nevarnosti: iz dosedanjega ravnanja tožencev izhaja, da bodo tožnikoma na vsak način skušali onemogočiti uveljavljanje predkupne pravice; tretji toženec je v zemljiški knjigi že predlagal predznambo pridobitve lastninske pravice; obstaja nevarnost, da bo v kratkem času prodal nepremičnini naprej dobrovernim kupcem, prejeto kupnino v denarju pa skril pred morebitnimi zahtevki tožnikov; tudi prva dva toženca bi lahko ponovno kršila predkupno pravico in nepremičnini prodala drugemu kupcu; tožnika bi s tem izgubila pravno varstvo proti dobrovernemu kupcu, v tem primeru bi jima bilo onemogočeno uveljavljati svojo predkupno pravico in posledično zaščititi svojo pridobljeno lastninsko pravico. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je s tem verjetno izkazana objektivna nevarnost, je zmotno. Obširne trditve tožeče stranke v predlogu o naklepnih kršitvah predkupne pravice in nemoralnem ravnanju tožencev (ti v pritožbi, odgovoru na tožbo in ostalih vlogah to odločno zavračajo) se v bistvenem nanašajo na presojo verjetnosti terjatve in same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti, da terjatve ne bo mogoče izpolniti. To velja tudi za trditve o obstoju nevarnosti, da bodo bodisi prva dva toženca, bodisi tretji toženec2 (ko bo na podlagi prodajne pogodbe vknjižen kot lastnik) prodali sporne nepremičnine dobrovernemu kupcu. Navedeno pa, kljub obširnim trditvam o nezakonitem ravnanju tožencev (o čemer je med strankama spor, o katerem bo odločilo sodišče), pomeni le posplošeno sklicevanje na upravičeno bojazen, da bodo toženci odtujili nepremičnine, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Za sklep o verjetno izkazani nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ to ne zadostuje. Tudi okoliščina, da je tretji toženec po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s prvo in drugo toženko vložil predlog za predznambo lastninske pravice na spornih nepremičninah, ni okoliščina, ki bi dokazovala trditve tožnikov, da bo v kratkem času nepremičnino prodal naprej tretjim kupcem zgolj zato, da je ne bi pridobila tožnika.

8. Pritožba nadalje opozarja, da sta tožnika v tej zadevi predlagala zaznambo spora z učinkom od 13. 9. 2018, kar je pred izpodbijano začasno odredbo, ki bi po podatkih zemljiške knjige učinkovala od 20. 9. 2018. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa zmotno ocenjuje to dejstvo kot nerelevantno zato, ker bo predlog tretjega toženca za predznambo lastninske pravice glede na načelo vrstnega reda v zemljiškoknjižnem postopku učinkoval že pred zaznambo spora. To pa pomeni zgolj, da predznamba spora ne bo učinkovala glede tretjega toženca, ampak proti osebam, v korist katerih bi bila morebiti pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (drugi odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Pritožbeno sodišče mora pritrditi stališču tožencev v pritožbi, da predlagana zaznamba spora v precejšnji meri varuje položaj tožnikov. To sicer ne pomeni, da je ob predlagani zaznambi spora zavarovanje s sklepom o začasni odredbi brez pomena, kot zmotno meni pritožba3. Drži pa, da omejuje morebitno nevarnost za kasnejšo uveljavitev terjatve. Stranka, ki se odloči, da bo svoj položaj zavarovala z začasno odredbo poleg zaznambe spora, pa mora seveda verjetno izkazati stroge predpostavke, ki jih predpisuje 272. člen ZIZ.

9. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo tudi, da je tožeči stranki uspelo verjetno izkazati obstoj predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika sta glede tega predlog oprla na trditev, da bi v primeru, če sodišče predlagane začasne odredbe ne bi izdalo, pa bi toženci odtujili ali obremenili nepremičnine, tožnikoma nastala bistveno večja škoda, saj do njih ne bi mogli več priti, medtem ko bi toženci kljub izdani začasni odredbi nepremičnine lahko neovirano koristili. Prvostopenjsko sodišče je navedenemu sledilo in zgolj ponovilo, da prepoved razpolaganja s spornima nepremičninama ne bi pomenila za tožence takšne škode, kot bi jo lahko utrpela tožnika, če se začasna odredba ne bi izdala, ker v primeru razpolaganja z nepremičninami ne bi mogla uveljaviti svoje terjatve. Pritožba ima prav, da mora ob uveljavljanju tega pogoja predlagatelj po stališču sodne prakse izkazati konkretnejše dejanske okoliščine, ki bi izkazovale in omogočale primerjavo in tehtanje morebitnih hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika. V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da načeloma velja, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv4, pri čemer je pravica razpolaganja bistven element lastninske pravice in prepoved predstavlja za lastnika hudo posledico. Trditve tožnikov, ki jim je sledilo prvostopenjsko sodišče, za izkaz te predpostavke ne zadostujejo.

10. Ker moratajo biti za izdajo začasne odredbe kumulativno podani tako pogoj po prvem kot eden od pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ, slednje pa tožnika nista niti kot verjetno izkazala, je treba pritožbi ugoditi in odločitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremeniti, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. O pritožbenih očitkih, ki se nanašajo na verjetnost terjatve, se sodišču druge stopnje ni treba opredeljevati, saj so za odločitev nerelevantni.

11. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Več o tem Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 37-45 ter sklepi VSL I Cp 2276/2018, II Cp 1830/2018, II Cp 1829/2018, I Cp 2325/2017, II Cp 2899/2014, I Cp 878/2013. 2 Iz zemljiškoknjižnih podatkov za parceli 00/3 in 00/7 k. o. X, izhaja, da sta zemljiškoknjižna solastnika navedenih nepremičnin prvi toženec in druga toženka, na odločitev zemljiškoknjižnega sodišča pa še čakajo plombe glede predznambe lastninske pravice v korist tretjega toženca ter zaznamba spora. 3 Primerjaj odločbe II Cp 1587/2009, I Cp 689/2012, I Cp 878/2013, I Cp 2325/2017; sklep VSL I Cp 2304/2017 tudi zastopa podobno stališče, s tem, da šteje, da v konkretnem primeru ni izkazana zatrjevana nevarnost, da bo (ob zaznambi spora) uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. 4 VSL II Cp 1338/2016, I Cp 416/2017.