Jedro

Pravni standard koristi otroka je vrednosti pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

Sodišče mora ugotoviti in upoštevati okoliščine, na podlagi katerih oceni, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj. Sodišče strokovnega znanja za ugotavljanje te odločilne okoliščine nima, zato jo mora ugotoviti z izvedencem.

V opisani situaciji je za mladoletna otroka je najbolje, da se ju ob obsežnih stikih z očetom zaupa materi.

V zvezi z možnostmi za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov staršev je potrebno upoštevati možnosti za zaslužek v danem okolju, na drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo ter zdravstveno stanje. Niso torej pomembni le uradni podatki o osebnem dohodku toženca, marveč tudi njegove realne pridobitne zmožnosti.

Ob upoštevanju na eni strani, da je osebni dohodek tožnice sicer nekoliko višji, vendar pa je toženec pridobitno sposobnejši, ter da je vsakdanje breme, povezano s skrbjo za vzgojo in varstvo otrok, kljub relativno pogostim stikom toženca z otrokoma, še vedno v pretežni meri na tožnici, na drugi strani pa, da ima toženec še dve dodatni preživninski obveznosti, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan pokriti 40 % ugotovljenih potreb za vsakega od otrok, za pravilno.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi (VI. točka izreka) spremeni tako, da je tožnica v roku 15 dni dolžna povrniti tožencu 652,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo med pravdnima strankama dne 10. 10. 2011 sklenjeno zakonsko zvezo (I). Mladoletna otroka pravdnih strank A. in B. je dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici (II), določilo stike med tožencem in mladoletnima otrokoma (IV) ter toženca od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje zavezalo k plačevanju preživnine v višini 160,00 EUR mesečno za vsakega otroka (III). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (V) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (VI).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na višino preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati za mladoletna otroka. Sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine ni upoštevalo plačila šolnine za šolo, ki jo obiskuje A., saj naj bi šlo za nadstandard in ne za preživninsko potrebo otroka, kljub temu pa je prvo sodišče upoštevalo, da je toženec poravnal prvi obrok šolnine v višini 300,00 EUR, zaradi česar pritožba meni, da šolnino prvo sodišče vendarle šteje za preživninsko potrebo. Meni, da je prvo sodišče ugotovitev, da je toženec pridobitno sposobnejši, ker ima veščine, s katerimi lahko pridobiva zaslužek v odvisnosti od števila delavnic, ki jih mesečno vodi in zato lahko po lastni izpovedbi vpliva na količino svojega dela, medtem ko tožnica te možnosti nima, pri določitvi preživnine upoštevalo v premajhni meri. Toženec je tekom postopka zamolčal, da svoje storitve oglašuje tudi na spletni strani https://...si.

Toženec se pritožuje zoper odločitev sodišča glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo tožnici, preživnine in stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje kot ključno podlago za odločitev, da se otroka pravdnih strank dodelita v varstvo in vzgojo tožnici, navaja mnenje sodne izvedenke. Sodna izvedenka je oceno, da sta oba otroka bolj navezana na mater kot na očeta, ustvarila le na podlagi sinteze dveh obiskov očeta, matere in otrok, ter za to ni uporabila nobenih znanstveno in strokovno preverjenih podlag. Vsi testi so namreč pokazali, da ima boljše osebnostne predispozicije in več kompetenc za vzgojo oče. Ugotovitev izvedenke (ki je starejša oseba in je že vrsto let upokojena) o navezanosti otrok na mater ne temelji le na napačno uporabljenih testih in drugih orodjih, ki jih sodobna psihološka stroka že nekaj desetletij ne priporoča več v tovrstnih postopkih, temveč tudi na napačni uporabi materialnega prava, saj večina navedb o načinu vzgoje otrok v zgodnji mladosti temelji le na podatkih, ki jih je izvedenka pridobila od matere, ali pa si jih je brez pridobitve jasnih materialnih dokazov interpretirala sama ter so neresnični in pristranski, od očeta pa podatkov, kot so na primer kvantiteta, kvaliteta in način stikov ter vrste drugih, sploh ni pridobila. Izvedenka je zanemarila tudi dokazano dejstvo, da je oče v obdobju prvih dveh in pol let delal le polovični delovni čas in je ostali čas skrbel za oba mladoletna otroka, medtem ko je bila mati zaposlena za polni delovni čas. Prav tako izvedenka ni prepoznala psihološko škodljive anksiozno - ambivalentne navezanosti sina B. na tožnico. Izvedenka svojo odločitev utemeljuje z izdelavo sinteznega mnenja, s tem pa nasprotuje mnenju stroke. Dr. Kahneman, ki je za svojo dve desetletji trajajočo raziskavo leta 2002 prejel Nobelovo nagrado, trdi, da s pomočjo matematičnih in kvantitativnih metod, uporabljenih v psihometričnih testih, ni mogoče napovedovati ustreznega izida pri dodelitvi otrok v postopkih razveze. Kahneman predlaga model, ki ga imenuje WYSATI (vse kar vidiš, to dejansko je). Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da po razveljavitvi navedene sodbe vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s priporočilom, da se za novega izvedenca imenuje osebo, ki je mlajša in dokazano sledi zadnjim dognanjem na področju izvedenstva v postopkih dodeljevanja mladoletnih otrok tovrstne starosti. Pri določitvi preživnine bi sodišče moralo upoštevati, da bi večji del stroškov v zvezi z bivanjem nastal tožnici tudi, če bi živela popolnoma sama, zato meni, da je razlika med najemniškim stanovanjem, ki bi ga tožnica najela le za svoje potrebe in stanovanjem, s katerim pokriva tudi potrebe otrok, največ 50,00 EUR. Prav tako več kot 80 % režijskih stroškov ni povezanih z bivanjem otrok in tako na oba otroka skupaj odpade največ 30,00 EUR. Prav tako otroka prebivata pri materi le 2/3 časa. V preostalem času toženec za otroka pokriva stroške prehrane in bivanja. Po novi odločbi vrtčevski strošek za mladoletnega B. znaša le 40,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da ima toženec preživninsko obveznost v višini 120,00 EUR mesečno tudi za hčer C., ki še ni dopolnila 26 let. Ker ima tožnica okvirno 30 % večje prihodke, ob upoštevanju preživninskih obveznosti toženca pa kar za 2,5 krat višje razpoložljive prihodke, je ugotovljeno razmerje, ko naj bi toženec kril vse stroške otrok, ko bivata pri njem in še prispeval 40 % stroškov, ko bivata pri materi, precej pretirano. Predlaga, da pritožbeno sodišče višino mesečne preživnine spremeni tako, da bi preživninska obveznost znašala 85,00 EUR mesečno za posameznega otroka. Sodišče je plačilo predujma za stroške izvedenca naložilo tožencu, kar bi ob dani razsodbi pomenilo, da je strošek izvedenca v celoti v breme toženca. Pravično bi bilo, da se strošek v enakem deležu razdeli med obe stranki postopka.

3. Pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba toženca je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. O varstvu in vzgoji mladoletnih otrok

6. Osnovno materialnopravno izhodišče za odločanje, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, potem ko je med njima izvenzakonska skupnost prenehala, so koristi otroka. Pravni standard koristi otroka je vrednosti pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošno izhodišče. Drugi odstavek 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih1 določa, da delajo starši v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka.

7. Zaradi odločitve, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, mora sodišče ugotoviti in upoštevati okoliščine, na podlagi katerih oceni, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj. Sodišče strokovnega znanja za ugotavljanje te odločilne okoliščine nima, zato jo mora ugotoviti z izvedencem. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje sodne izvedenke M. G., ga ocenilo in pojasnilo, zakaj mu sledi. Pritožbeni očitek, da sodna izvedenka pri oblikovanju svojega mnenja ni uporabila nobenih znanstveno in strokovno preverjenih sodobnih podlag, ni z ničemer utemeljen. Izvedenka je na seznamu izvedencev, kar pomeni, da izpolnjuje strokovne in formalne pogoje za opravljanje izvedenskega dela. Poleg tega je postavljena izvedenka tudi prepričljivo in argumentirano pojasnila odločitev za uporabljeno metodo dela. Poudarila je, da je izvedensko mnenje izdelano po vseh strokovnih smernicah, ki veljajo za izdelavo takih mnenj ter da v ničemer ne odstopa od mednarodno priznanih smernic v današnjem času. Poudarila je tudi, da ni nobenega psihološkega testa, ki bi meril starševske sposobnosti. V strokovni literaturi se najdejo avtorji, ki so bolj ali manj naklonjeni določenim testom, medtem ko so drugi naklonjeni drugim testom. Vendar pa psihološki testi predstavljajo le en vir informacij in imajo omejeno vrednost. Pri izdelavi mnenja je predvsem pomembno strokovno znanje in interpretacija. Tako je izvedensko mnenje sinteza vseh ugotovitev, pridobljenih na osnovi intervjujev vsakega od staršev, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenskega mnenja ne predstavlja utemeljenega razloga za postavitev novega izvedenca. Sicer pa pritožnik po ustnem podajanju mnenja izvedenke na naroku ni imel nadaljnjih pripomb in tudi ni predlagal postavitve novega izvedenca.

8. Po skrbni presoji izvedenskega mnenja je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v opisani situaciji za mladoletna otroka najbolje, da se ju ob obsežnih stikih z očetom zaupa materi. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja imata oba starša ustrezne starševske kapacitete ter se vsak po svoje trudita izvrševati svojo starševsko funkcijo, oba imata vpogled v razvojne potrebe otrok, jih upoštevata in primerno vzpodbujata. Otrokoma posvečata veliko skrbi, ljubezni in pozornosti. Ob presojanju dveh primerljivih položajev je jeziček na tehtnici prevesila s strani izvedenke ugotovljena okoliščina, da otroka kažeta večjo stopnjo čustvene povezanosti z materjo. Kot je izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, pa bo tudi oče z obsežnimi stiki, ki jih je določilo prvo sodišče, lahko aktivno spremljal razvoj otrok, gojil globoko povezanost ter razvijal kvaliteten odnos z otrokoma.

O preživnini

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potrebe mladoletne A. znašajo približno 400,00 EUR, mladoletnega B. pa približno 415,00 EUR mesečno. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje potrebe obeh mladoletnih otrok pravilno in realno ocenilo, zato pritožbi pravdnih strank v delu, kjer izpodbijata dejansko stanje v zvezi z višino potreb mladoletnih otrok, nista utemeljeni. Pri ugotavljanju potreb otrok gre namreč za približno oceno otrokovih mesečnih potreb, ne pa za matematični izračun.

10. Neutemeljen je očitek tožnice, da je obrazložitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, kar naj bi sodišče plačilo šolnine za zasebno šolo, kljub nasprotnim ugotovitvam, štelo za preživninsko potrebo mladoletne A. Iz 19. točke obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodišče šolnino mladoletne A. štelo kot njeno preživninsko potrebo. Prvo sodišče je namreč jasno poudarilo, da je strošek zasebnega šolanja nadstandard, ki ga oba starša participirata skladno z njunim dogovorom.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso stroške najemniškega stanovanja ter režijske stroške razdelilo na toliko delov, kolikor je uporabnikov stanovanja, zato je v tem delu pritožba toženca neutemeljena.

12. Res imata otroka relativno pogoste stike s tožencem in je del potreb, ki so dnevne narave, ob stikih s tem nujno zadovoljen2, kar je sodišče posredno upoštevalo, saj je ocenilo stroške prehrane le na 60,00 EUR mesečno za posameznega otroka.

13. Na podlagi 414. člena ZPP lahko stranke v postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena ZPP in v pritožbi ne glede na določbo 337. člena ZPP. Prvo sodišče je glede na usklajeno izpoved obeh pravdnih strank stroške vrtčevske oskrbe za mladoletnega B. ocenilo na znesek 90,00 EUR mesečno. Toženec v pritožbi navaja, da je po novi odločbi strošek B. vrtca 40,00 EUR, pri tem pa ne navede, ali se zmanjšano plačilo vrtca nanaša na obdobje do izdaje sodbe, ali po izdaji sodbe, prav tako pa tudi zatrjevanega dejstva ni podprl z dokaznim predlogom, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

14. Toženec tudi za v pritožbi zatrjevano dejstvo, da ima preživninsko obveznost v višini 120,00 EUR za hči C., ki še ni dopolnila 26 let, ni predložil oziroma predlagal nobenega dokaza. Nasprotno pa je na naroku za glavno obravnavo dne 5. 1. 2018 izpovedal, da je oče šestih otrok, starih 30 let, 26 let, dvojčka sta stara 21 let, najmlajša pa sta A. in B. Starejša dva otroka sta preskrbljena, dvojčka pa še študirata. Glede na takšno izpoved, je prvo sodišče pravilno upoštevalo, da ima toženec preživninsko obveznost, poleg vtoževane, le do 21 let starih dvojčkov.

15. Prvostopenjsko sodišče je skrbno in natančno presodilo vprašanje toženčevih preživninskih zmožnosti in te ocene pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo. Preživninsko obveznost med oba preživninska zavezanca je ustrezno porazdelilo.

16. V zvezi z možnostmi za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov staršev je potrebno upoštevati možnosti za zaslužek v danem okolju, na drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo ter zdravstveno stanje.3 Niso torej pomembni le uradni podatki o osebnem dohodku toženca, marveč tudi njegove realne pridobitne zmožnosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima toženec veščine, s katerimi lahko pridobiva zaslužek v odvisnostni od števila delavnic, ki jih mesečno vodi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so pridobitne sposobnosti tožnika višje kot jih prikazuje. Glede na takšne pridobitne zmožnosti pritožnika pa bo po prepričanju pritožbenega sodišča toženec zmogel plačevati preživnino za posameznega otroka v dosojeni višini 160,00 EUR mesečno brez škode za lastno preživljanje.

17. Pri odločitvi je prvo sodišče uravnoteženo upoštevalo, da je sicer osebni dohodek tožnice nekoliko višji, da pa je toženec pridobitno sposobnejši, zato očitek tožnice v tej smeri ni utemeljen.

18. Ob upoštevanju na eni strani, da je osebni dohodek tožnice sicer nekoliko višji, vendar pa je toženec pridobitno sposobnejši, ter da je vsakdanje breme, povezano s skrbjo za vzgojo in varstvo otrok, kljub relativno pogostim stikom toženca z otrokoma, še vedno v pretežni meri na tožnici, na drugi strani pa, da ima toženec še dve dodatni preživninski obveznosti, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan pokriti 40 % ugotovljenih potreb za vsakega od otrok, za pravilno.

19. Pritožba toženca utemeljeno opozarja, da je strošek dokaza s sodnim izvedencem skupni strošek pravdnih strank. V konkretnem primeru je bila v zvezi z odločitvijo o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo enemu ali drugemu od staršev potrebna izvedba dokaza z izvedenko klinične psihologije glede osebnih lastnosti in zmožnosti vsakega od staršev za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo. Ker je bila izvedba tega dokaza v interesu obeh strank, je prav, da vsaka krije polovico stroškov njegove izvedbe. Stroški v zvezi z izdelavo izvedeniškega mnenja so po sklepu sodišča z dne 9. 7. 2018 znašali 1.056,61 EUR, izvedenkina nagrada za ustno podajanje mnenja in stroški pa so po sklepu sodišča z dne 25. 10. 2018 znašali 248,29 EUR, skupaj so torej stroški za izvedbo tega dokaza znašali 1.304,90 EUR. Tožnica je zato dolžna tožencu, ki je v celoti sam založil te stroške, povrniti njihovo polovico, to je znesek 652,45 EUR.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 652,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica ni uspela s pritožbo, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne predstavlja potrebnega izdatka (155. člen ZPP). Tožnica zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. 1 V nadaljevanju ZZZDR 2 Glej odločbo VSL sodbo IV Cp 706/2014 3 Glej sodbo VSRS II Ips 134/99.