Jedro

Toženec kot posojilojemalec je dal zemljiškoknjižno dovoljenje, da se pri njegovi nepremičnini, parc. št. 491/4 k.o. X, vpiše zastavna pravica za sposojeni znesek skupaj z obrestmi v korist posojilodajalke – tožnice. Dano zavarovanje pa pomeni pripoznavo dolga. Pripoznava dolga pretrga zastaranje, zastaralni rok pa prične znova teči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožničin primarni zahtevek, s katerim je zahtevala, da ji toženec plača znesek 218.49,41 EUR (prej 52.360.000,00 SIT). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec plača znesek 112.484,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2001 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 8.568,46 EUR.

2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Pritožuje se iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče ravnalo napačno in obrazlagalo zadeve, ki so jasne že iz sklepa višjega sodišča II Cp 1260/2011 z dne 14. 9. 2011. Ni dvoma, da je tožena stranka dala pravo zavarovanje, ki je omogočalo vpis hipoteke v zemljiško knjigo šele v dodatku k posojilni pogodbi. Zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Prvo sodišče je navkljub temu ugotovilo, da sklenitev dodatka ne pomeni danega zavarovanja in zato ne gre za pretrganje zastaranja. Dalje pritožba navaja, da dolžnik lahko pripozna dolg večkrat, če tako želi. Stališče prvega sodišča je nelogično in je tudi v nasprotju z namenom instituta zastaranja in instituta pripoznave dolga. Sodišče samo je ugotovilo, da je dodatek k osnovni pogodbi sposoben vpisa hipoteke v zemljiško knjigo. Takrat je bilo dano zavarovanje. Toženec je s podpisom dodatka potrdil višino dolga in pravni temelj le-tega – posojilno pogodbo. Posledično pa to pomeni, da se je zastaranje pretrgalo. Dodatek k osnovni pogodbi – zavezovalni pravni posel je bil sklenjen 25. 9. 2001, zato terjatev pred 25. 9. 2006 ni mogla zastarati in je bila tožba vložena pred iztekom zastaralnega roka. Sicer pa vknjižba hipoteke na podlagi osnovne pogodbe ni bila mogoča. Dolžnik da zavarovanje takrat, ko izpolni vsa ravnanja, ki so v njegovi sferi oziroma domeni in na podlagi katerih lahko nato upnik doseže nastanek zastavne pravice. Šele ko dolžnik sklene zavezovalni pravni posel, izstavi zemljiškoknjižno dovolilo in to overi pri notarju, upniku omogoči nastanek hipoteke. S tem, ko je toženec v dodatku priznal pravno podlago dolga, je bila dana pripoznava dolga.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz obrazložitve sodbe nedvomno izhaja, da je sodišče v ponovljenem postopku prišlo do zaključka, da je tožnica tožencu, v obdobju od sredine 1995 do januarja 1996, skupno posodila 220.000,00 DEM. S pogodbo z dne 31. 1. 1996 je toženec tožnici priznal obstoj dolga in se hkrati zavezal, da ji bo ta dolg skupaj z obrestmi vrnil v roku petih let, torej do 31. 1. 2001. Ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka, je ta rok potekel 31. 1. 2006, tožnica pa je tožbo vložila 27. 6. 2006, torej po poteku zastaralnega roka. Takemu zaključku bi bilo slediti, če pravdni stranki ne bi dne 25. 9. 2001 sklenili dodatka k posojilni pogodbi, s katerim sta ugotovili višino dolga – 220.000,00 DEM oziroma 19.663.600,00 SIT (točka II. dodatka k posojilni pogodbi). Toženec kot posojilojemalec pa je dal tudi zemljiškoknjižno dovoljenje, da se pri njegovi nepremičnini, parc. št. 491/4 k.o. X, vpiše zastavna pravica za sposojeni znesek skupaj z obrestmi v korist posojilodajalke – tožnice. Dano zavarovanje pa pomeni pripoznavo dolga (387/2 člen ZOR oziroma enako 364/2 člen OZ). Pripoznava dolga pretrga zastaranje, zastaralni rok pa prične znova teči. Kot poudarja pritožba, dolžnik lahko kadarkoli in tudi večkrat pripozna dolg. Pritožbeno sodišče zato še enkrat zaključuje, da zahtevek tožnice ni zastaran, zato odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja terjatve, ni pravilna. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče po potrebi dopolniti dokazni postopek, nato pa po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odločiti najprej o primarnem tožbenem zahtevku in v primeru, da bo tega zavrnilo, še o podrednem tožbenem zahtevku.

5.Zadeva se vrača prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Slednje je potrebno, ker razlogi sodbe kažejo na sodničino dokončno opredelitev kljub temu, da je višje sodišče že v razveljavljenem sklepu z dne 14. septembra 2011 zapisalo, da terjatev ni zastarana in da mora odločiti le še o višini zahtevka.

6.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.