Jedro

Učinki sklepa nepravdnega sodišča o načinu uporabe solastne stvari so enaki učinkom dogovora o uporabi solastne stvari, saj sklep nepravdnega sodišča „zgolj“ nadomesti manjkajoče soglasje solastnikov o načinu uporabe stvari v solastnini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (I., II., III. in IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 766,00 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, ki je zapadla vsakega petnajstega dne v mesecu v obdobju od 15. 1. 2009 do 15. 10. 2009, ter tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 4.221,30 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, ki je zapadla vsakega petnajstega dne v mesecu v obdobju od 15. 10. 2009 do 15. 11. 2012, ter v nadaljevanju od 1. 12. 2013 dalje mesečno znesek 84,70 EUR, ki zapade petnajstega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izpraznitve in izročitve 1/8 nepremičnine z ID znakom 000 v posest prvi tožnici (I. točka izreka); zavrnilo prvi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno povrneta mesečno uporabnino v znesku 84,70 EUR, ki je zapadla v plačilo petnajsti dan v mesecu, za obdobje od 1. 1. 2008 do 5. 10. 2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti vsakega posameznega mesečno zapadlega obroka, ter s katerim je prva tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno povrneta mesečno uporabnino v znesku 84,70 EUR, ki je zapadla petnajstega dne v mesecu, za obdobje od 6. 10. 2009 do 30. 11. 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti vsakega posameznega mesečno zapadlega obroka, in mesečno uporabnino v znesku 84,70 EUR za obdobje od 1. 12. 2013 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izpraznitve in izročitve 1/8 nepremičnine z ID znakom 000 v posest prvi tožnici (II. točka izreka); zavrnilo drugi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 766,00 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, ki tečejo od 24. 10. 2010 dalje do plačila, ter s katerim je prva tožnica zahtevala, da ji toženca nerazdelno plačata uporabnino v skupnem znesku 4.221,30 EUR in zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine v višini 84,70 EUR, z zapadlostjo vsakega štiriindvajsetega oziroma petnajstega dne v mesecu, ter v nadaljevanju od 1. 12. 2013 dalje mesečno znesek 84,70 EUR, ki zapade petnajsti dan v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izpraznitve in izročitve 1/8 nepremičnine z ID znakom 000 v posest prvi tožnici (III. točka izreka); tožencema (pravilno tožnikoma) naložilo, naj tožnikoma (pravilno tožencema) povrneta pravdne stroške v znesku 784,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) ter vzelo na znanje umik dodatnega tožbenega zahtevka, ki se je glasil na izstavitev zemljiškoknjižne listine, in postopek v tem delu ustavilo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter o zadevi samo odloči. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odstop zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodbo oprlo na nedovoljena razpolaganja tožene stranke. Nadalje je podana bistvena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s pravnomočno sodbo P 38/2013 Okrajnega sodišča v Litiji v povezavi s sodbo I Cp 645/2013 Višjega sodišča v Ljubljani odločeno o zahtevku za ugotovitev in izročitev 1/8 solastninskega deleža na nepremičnini z ID znakom 000, ki ga neutemeljeno uporablja tožena stranka. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotavljalo poštene uporabnine za stanovanjsko stavbo z izvedencem, niti ni samo opravilo ogleda nepremičnine. Sodišče dokaza z izvedencem ni niti izvedelo niti zavrnilo. Sodišče je napačno povzelo dokaz tožeče stranke – tožbo in sodbo P 38/2012 ter navedbe tožene stranke, da ji pripada severni del gospodarskega poslopja skupaj z garažo za traktor. Sodna poravnava, na katero se sklicuje sodišče, je neveljavna, saj jo je tožnik sklenil pod prisilo in grožnjo s kazenskim postopkom, poleg tega toženca nista podala soglasja za razdelitev nepremičnine, ki je bil pogoj za veljavnost sodne poravnave. S sodno poravnavo se solastninski deleži niso spremenili, prav tako se z njo drugi tožnik ni odpovedal uporabnini. Prve tožnice sodna poravnava ne zavezuje, saj ni sodelovala pri njeni sklenitvi. Sodišče je v zadevi N 11/94 uporabo stavbe delilo med zakoncema, vendar pa razdelitev ni mogla stopiti v veljavo, saj ni bila v celoti izvedena. Ker sta tožnika prikrajšana za 40 m2 stanovanjske površine, ki jo uporabljata toženca, utemeljeno zahtevata plačilo uporabnine, ki se ji nista nikoli odpovedala. Tožnika se sicer že od 2002 dalje z različnimi pravnimi sredstvi in izvedenci trudita prevzeti kupljeno nepremičnino v deležu do ½ v posest, vendar nepremičnine v naravi v tem obsegu še nista prejela. Velikost deleža, ki ga protipravno uporabljata toženca, sta slednja sama izračunala, kar pomeni, da sta ves čas dobro vedela, da nista upravičena brezplačno uporabljati dela nepremičnine, ki presega njun delež. Razlaga sodišča in tožene stranke, da je bila uporaba dogovorjena leta 1995, tožeče stranke ne zavezuje, saj ni bila stranka postopka. Tožena stranka je priznala, da je le polovični lastnik nepremičnine. S tem, ko ji je sodišče dosodilo brezplačno uporabo 5/8 nepremičnine, je odločilo v nasprotju s 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ni res, da je tožnik opustil uporabo nepremičnine, saj zahtevane stanovanjske površine še ni prejel v posest. Sodišče je tožbo, ki se vodi pod opr. št. P 38/2012 in s katero sta toženca zahtevala večji delež sporne nepremičnine, ki ga nedovoljeno uporabljata, zavrnilo in zapisalo, da sta toženca slaboverna uporabnika. Ker gre za isto stanovanjsko površino, gre za že razsojeno stvar. Izpodbijana sodba, ki temelji na ugotovitvi, da sta bila toženca v dobri veri, je zato napačna. Tožnik ni bil seznanjen z nepravdno zadevo N 11/94, saj je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za vpogled spisa. Sodišče je prekoračilo svojo pristojnost iz 2. člena ZPP. Odločitev je oprlo na drugi odstavek 95. člena SPZ, ki pa ga v konkretnem primeru ni moč uporabiti, saj toženca nista lastniška posestnika, temveč sta solastnika do ene polovice sporne nepremičnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika v obravnavani pravdni zadevi zahtevata plačilo uporabnine od tožencev, ki naj bi neupravičeno uporabljala solastno nepremičnino v obsegu, ki presega njun polovični idealni delež. Sodišče prve stopnje je primarni in podrejena tožbena zahtevka za plačilo uporabnine v celoti zavrnilo, ker je zaključilo, da toženca solastno nepremičnino uporabljata v dobri veri tako, kot je bilo to določeno s sklepom N 11/94, s katerim je bila razdeljena uporaba solastne stvari, in s sodno poravnavo, sklenjeno v zadevah P 2/2004, P 78/2003 in Kpd 10/2013, s katero so se drugi tožnik in toženca dodatno dogovorila o načinu uporabe skupnih prostorov stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja in zemljišča. Iz povzetega zaključka, ki ga tožeča stranka s pritožbo izpodbija, izhaja, da obstoji pravna podlaga za uporabo sporne nepremičnine na način, kot jo uporabljata toženca. Tožeča stranka v tej zvezi pravilno opozarja, da tožnikov sklep nepravdnega sodišča N 11/94 o uporabi solastne stvari ne zavezuje.

6. Z obravnavanim sklepom N 11/94 je bila, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišče prve stopnje, razdeljena uporaba sporne nepremičnine med prejšnjima solastnikoma V. M. in D. M. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je drugi tožnik leta 2002 kupil ½ solastninski delež V. M. na sporni nepremičnini na dražbi v izvršilnem postopku. Iz povzetega izhaja, da je drugi tožnik originarno pridobil solastninsko pravico na sporni nepremičnini, kar pomeni, da ni pravni naslednik prejšnjega solastnika V. M. Učinki sklepa N 11/94 se zato nanj ne raztezajo. V 125. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti ob odsotnosti specialne ureditve(1) in glede na trenutek pridobitve solastninske pravice s strani drugega tožnika, je namreč uzakonjeno načelo relativnosti pogodb, pri čemer ima pogodba, razen izjemoma, učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank. Enako velja za prvo tožnico, ki ni pravna naslednica prejšnjih solastnikov, temveč je pravna naslednica drugega tožnika, ki ji je leta 2009 podaril svoj solastninski delež do ene polovice na sporni nepremičnini. Ob tem velja pojasniti, da v konkretnem primeru sicer niso predmet presoje učinki pogodbe oziroma dogovora o uporabi solastne nepremičnine, temveč učinki sklepa nepravdnega sodišča o načinu uporabe solastne stvari, vendar pa so učinki navedenega sklepa enaki učinkom dogovora o uporabi solastne stvari, saj sklep nepravdnega sodišča „zgolj“ nadomesti manjkajoče soglasje solastnikov o načinu uporabe stvari v solastnini. Zaključek glede (ne)učinkovanja sklepa N 11/94 bi bil enak tudi v primeru, da bi bilo treba uporabi SPZ, ki v sedmem odstavku 67. člena določa, da sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in v breme pravdnih naslednikov posameznega solastnika, ob upoštevanju, da tožnika nista pravna naslednika prejšnjih solastnikov V. M. in D. M. Dejstvo, da je bil drugi tožnik seznanjen z navedenim sklepom najkasneje 22. 1. 2005, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ki tudi sicer s samo zahtevo drugega tožnika za vpogled v spis N 11/94 še ni dokazano, kot pravilno opozarja pritožba, navedenega zaključka, upoštevaje prej citirane materialnopravne predpise, ne more omajati.

7. Ker torej obravnavani sklep N 11/94 tožnikov ne zavezuje, je treba šteti, da ta sklep ne predstavlja pravne podlage za uporabo solastne nepremičnine s strani tožencev v obsegu, ki presega njun idealni delež. Na sklepu, ki tožnikov ne veže, pa toženca prav tako ne moreta utemeljevati svoje dobre vere oziroma dobroverne uporabe sporne nepremičnine.(2)

8. Vendar pa v konkretnem primeru to še ne pomeni nujno, da toženca neupravičeno uporabljata sporno nepremičnino v obsegu, ki presega njun idealni delež, oziroma da ne obstoji pravna podlaga za uporabo nepremičnine na način, kot jo oziroma so jo uporabljale pravdne stranke. Iz trditvene podlage tožene stranke namreč izhaja tudi, da je bil drugi tožnik z načinom uporabe pravnega prednika V. M., ki je bila določena s sklepom N 11/94, nedvomno seznanjen s sklepom o domiku Okrajnega sodišča v Ljubljani In 98/00039 z dne 5. 8. 2002, na podlagi katerega je postal drugi tožnik lastnik sporne nepremičnine do ½. Na podlagi navedenih trditev je moč sklepati, da je bil sklep N 11/94 oziroma njegov del glede uporabe solastne nepremičnine, ki se nanaša na V. M., povzet v sklepu o domiku, ki drugega tožnika kot kupca v izvršilnem postopku nedvomno veže, kar pa bi pomenilo, da drugi tožnik ne more uporabljati oziroma zahtevati uporabe solastne nepremičnine v večjem obsegu, kot mu gre glede na sklep o domiku, niti ne more zaradi morebitne uporabe, ki ne ustreza njegovemu ½ solastninskemu deležu, zahtevati plačila uporabnine od tožencev.(3) Enako bi veljalo tudi za prvo tožnico kot pravno naslednico drugega tožnika (primerjaj sedmi odstavek 67. člena SPZ). Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča glede učinkovanja sklepa N 11/94 ni ugotavljalo (celotne) vsebine sklepa o domiku, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odpraviti navedenih pomanjkljivosti, ne da bi poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

9. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v nakazni smeri. Če bo ugotovilo, da je bilo v sklepu o domiku navedeno, kaj v naravi predstavlja solastninski delež dolžnika V. M., ki ga je izvršilnem postopku kupil drugi tožnik, ter da je bila drugemu tožniku oziroma kasneje prvi tožnici omogočena uporaba sporne nepremičnine v obsegu, kot izhaja iz sklepa o domiku, pa tudi na način, kot je bil dogovorjen s sodno poravnavo, sklenjeno v zadevah P 2/2004, P 78/2003 in Kpd 10/2013,(4) bo moralo zavrniti tožbene zahtevke drugega tožnika za plačilo uporabnine, ob smiselni uporabi sedmega odstavka 67. člena SPZ pa tudi zahtevke prve tožnice. Sicer pa bo moralo ugotavljati, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za ugoditev zahtevku za plačilo uporabnine.(5)

10. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je sodna poravnava, sklenjena v zadevah P 2/2004, P 78/2003 in Kpd 10/2013, neveljavna, ker jo je drugi tožnik sklenil pod prisilo in grožnjo. Sodna poravnava se namreč lahko izpodbija le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (393. člen ZPP), tožeča stranka pa ne trdi, da bi takšno tožbo vložila. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, saj, kot izhaja že iz navedb v pritožbi, v pravdni zadevi P 38/2012 ni bilo odločeno o zahtevku tožnikov za plačilo uporabnine, temveč o zahtevku tožencev, s katerim sta zahtevala ugotovitev večjega solastninskega deleža na sporni nepremičnini. Četudi drži pritožbena navedba, da je bilo v tistem pravdnem postopku ugotovljeno, da toženca nista bila dobroverna uporabnika, navedeno sodišča v tej pravdi ne zavezuje, saj postane pravnomočen le izrek sodbe.

11. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ni sledilo neobrazloženemu predlogu za dodelitev zadeve drugemu sodniku, saj ni ugotovilo razlogov za uporabo pooblastila iz 356. člena ZPP.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času pridobitve solastninske pravice drugega tožnika, ni vseboval nobene določbe glede učinkovanja dogovora solastnikov o načinu uporabe solastne stvari.

(2) Primerjaj Zvone Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, 2012, št. 1, str. 29-30 in 32. (3) V kolikor je bilo v sklepu o domiku navedeno, kaj v naravi predstavlja solastninski delež V. M., drugi tožnik kot kupec pa se zoper takšno odločitev ni pritožil, je treba šteti, da je drugi tožnik s konkludentnim ravnanjem izrazil voljo glede načina uporabe solastne nepremičnine. Tako izražena volja drugega tožnik, pa veže tudi njegovo pravno naslednico, prvo tožnico (primerjaj sedmi odstavek 67. člena SPZ, ki ga je treba uporabiti v razmerju prva tožnica – toženca glede na to, da je prva tožnica pridobila solastninsko pravico na sporni nepremičnini po uveljavitvi SPZ).

(4) Ob tem velja dodati, da bo moč šteti, da predstavlja sodna poravnava veljaven dogovor o uporabi solastne stvari, zgolj v primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da sodna poravnava ni začela veljati, ker toženca nista podala potrebnega soglasja, ki sta ga sama postavila kot pogoj za veljavno sklenitev sodne poravnave, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, opozarjata pa nanj tožnika v pritožbi.

(5) Da tožeča stranka z verzijskim zahtevkom, kar je po svoji pravni naravi zahtevek za plačilo uporabnine, uspe, mora dokazati, da sama nepremičnine proti svoji volji ne uporablja oziroma jo uporablja v manjšem obsegu glede na solastninski delež (prikrajšanje), da je tožena stranka okoriščena zaradi uporabe solastninskega deleža tožeče stranke (obogatitev), da tožena stranka za uporabo nima pravne podlage ter da tožeča stranka ni privolila v takšen način uporabe tožene stranke.